Nad slovenskim zdravstvenim sistemom sem se že pritoževal. A se moram še enkrat.
Marca 2010 (leto je pomembno!) se mi je na podplatu leve noge naredila bradavica. In to na mestu, kjer povzroča največ preglavic – na peti. Nekaj časa sem okleval, a po tednu/dveh je zrasla do velikosti, ko me je začelo boleti, zato sem šel do osebne zdravnice po napotnico. Z napotnico mi je pod nos pomolila listek z dermatološkimi ambulantami po Ljubljani in me prepustila na milost in nemilost specialistov.
V naslednjih dneh sem preklicaril vse navedene ambulante. V eni sploh niso več naročali za leto 2010 (pazite to, marca!), v drugi in tretji so me prijazno obvestili, da bodo začeli ponovno naročati šele septembra, v četrti nimajo več koncesije (ker takrat še nisem obupal nad koncesionarji žal nisem vprašal za ceno), v peti se me niso oglasili (in to parkrat), v šesti se lahko naročiš samo osebno (čeprav so se javili na telefon, da so mi to povedali), naprej se niti ne spomnim več.
Po več neuspešnih poskusih sem se poskusil prijaviti v Klinični center na Dermatovenerološko kliniko, ker omogočajo, da pošlješ skenirano napotnico in ti datum sporočijo po mailu. Telefonsko naročanje, spet, ni možno. V roku enega tedna sem dobil odgovor in datum, ki me je šokiral: marec 2011, jaz pa že skoraj nisem več mogel hoditi…
V obupu sem poskušal tudi s spreji, ki jih kupiš v lekarni. Ko je že kazalo, da bi lahko pomagalo, je bradavica znova zrasla, hkrati pa se mi je pojavila še ena na desnem podplatu. Vse to se je vleklo do julija, ko res nisem več zdržal in sem se odločil, da si odstranitev plačam sam. Klical sem v Splošno bolnišnico Celje. Tokrat so mi celo ponudili datum – januar 2011. Do cene pa sploh nisva prišla, saj me je usmerila v zasebno ambulanto s koncesijo v Celju. Bolj iz radovednosti sem res poklical in bil, tokrat pozitivno, šokiran. Na vrsto sem prišel, ne bo nihče verjel, v štirih dneh. Na napotnico…
Če bi bile strani ZZZS vsaj malo uporabnikom prijazne, mi ne bi bilo potrebno zadnje 4 mesece šepati. Poleg tega me zdaj dodatno zaradi napačne drže podplata boli še gleženj. Upam, da se bolečina ne razvije naprej, ker si sploh ne upam pomisliti, kakšne so čakalne dobe pri ortopedih…
Posted in Osebno | 8 Comments »
Nekoliko bolj redni bralci tega bloga so verjetno opazili, da število prispevkov na njem v zadnjem letu strmo pada. Vzrokov za to ne gre iskati v pomanjkanju dogodkov, ki bi si zapis zaslužili, ampak bolj v krizi identitete tega bloga. Potujeva manj, kot sva pred leti, prav tako pa nisva več pripravljena javno deliti stvari, ki se nama zdijo (preveč) osebne.
Zato sem že mesece razmišljal o tem, da bi blog zaprl in ga enostavno odstranil. Vsaka stvar ima namreč svoj začetek in konec in čeprav sem sam pri sebi vedel, da je konec tu, sem z odstranitvijo odlašal in odlašal. In odlašal…
In potem dobim v petek naslednji mail:
pošiljatelj: Miran
pošiljateljev IP: XX.XX.XXX.X
pošiljateljev hostname: xxx.amis.net
===================================================
Pozdravljen,
Berem te tvoje zapise o Ameriki, saj grem v kratkem tja. Se zahvaljuejem za ogromno informacij, napotkov, ter vsega koristnega.
Če se kdaj srčava v živo, najmanj eno pivo dobiš, prav tako tvoja prijateljica. Upam, da še je.
Imej se lepo in veliko uspehov,
Miran
===================================================
poslano iz http://robert.klinc.info | Petek, 06.08.2010 ob 21:53:06
Miran, hvala za tvoj mail. Prijateljica je še vedno moja. Čedalje bolj. 
Upam, da boš ZDA doživel tako polno, kot sva ga midva. Ali pa še bolj. Pa srečno pot!
PS: Blog bo pa še malo ostal. Morda tudi motivacija najde pot nazaj.
Posted in Osebno | 1 Comment »
Že v začetku leta sem nekje zapisal, da bo 2010 leto sprememb. Velikih sprememb. Lagal bi, če bi rekel, da niso bile pričakovane…
Vedel sem, da bom letos končal, kar sem pred leti začel. In sem. Šolanje, namreč. V tem smislu sem dosegel ter precej presegel vsa pričakovanja in želje, ki sem jih imel, ko sem se daljnega leta 1998 odpravil na študij. Vesel sem. In notranje pomirjen. Hkrati pa čutim obvezo, da doseženo upravičim.
Trenutno imam v mislih predvsem to, da se v teh dneh po skoraj 12 letih selim iz Ljubljane. Če sem bil kakšno desetletje nazaj prepričan, da bo to srečen trenutek, mi je danes žal, saj mi je z leti prirasla k srcu. Priznam, pogrešal jo bom.
Dogaja se tudi s hišo. Danes že vem, da bo. Ne vem čisto točno kdaj, a vem, da bo letos. Vsaj papirologija. Končno!
In glede na to, da najboljše šele pride… Leto 2010 si bom zagotovo zapomnil!
Posted in Osebno | 8 Comments »
Star gospod je čakal leta in leta, da mu na Upravni enoti izdajo gradbeno
dovoljenje. Končno je dovoljenje dočakal in uradnik mu reče:
»Vse je gotovo, gradbeno dovoljenje je izdano, pojdite samo še v tajništvo
da vam dajo pečat«
Ves srečen gre gospod v tajništvo po pečat, ko mu na drugi strani uradnik
pove, da je ura pravkar odbila 12 in naj se vrne po kosilu.
Gospod ves žalosten pove:
»Oprostite, šest let čakam na to dovoljenje, potrebujem samo še vaš pečat.
Prosim, udarite ta pečat, pa vam povem zgodbico o ženski in psu«
Uradnik zelo nejevoljen le pristane ter mu požigosa vse dokumente in
nestrpno čaka na zgodbico.
Gospod vzame dokumente in reče »JEBO TI PAS MATER«.
(via Anže via FaceBook)
Posted in Fore, Gremo na svoje! | No Comments »
Pravzaprav ni šlo zgolj za eno, bilo jih je kar več. Bom začel kar lepo na začetku.
V svet računalnikov sem vstopil precej pozno (moj prvi neprenosni računalnik je bil 486 DX2 66MHz, dobil pa sem ga v drugem letniku srednje šole leta 1996), svoj prvi prenosni računalnik pa sem dobil še nekoliko kasneje. Niti se ne spomnim več točno, kdaj, a mislim, da je bilo to okoli leta 2000, ko sem bil že na fakulteti. Ker si ga nisem mogel privoščiti, sem si ga izprosil na podjetju, kjer sem opravljal počitniško delo. Iz neke omare so privlekli zaprašeno Toshibo Satellite 110CS, brez napajalnega kabla, dvomim, da so sploh vedeli, ali dela ali ne. Napajalni kabel sem komaj našel. S prenosnikom v nahrbtniku sem obredel pol Celja, da sem ga končno dobil v neki trgovini z elektro opremo. Izkazalo se je, da prenosnik dela, in tako se je zame uradno začelo obdobje prenosnikov.
Zanimivo je, da me takrat na njem ni motilo prav nič. Baterija je bila bolj kot ne fuč, na njem so tekli še Windows 95, ni imel CD roma, resolucija je bila slaba… Bil pa je prenosen. Pravzaprav vse našteto še vedno drži, saj ga imam še vedno doma in še vedno deluje! Se pa še danes spomnim, da sem ga nekajkrat nesel na fakulteto. Samo pokazati. Tako ponosen sem bil, prenosniki pa tako redki…
Moj naslednji prenosnik je prišel čez kakšno leto ali dve, ko sem dobil v dar pokvarjenega HPC Note 450 MHz. Prenosnik je po menjavi trdega diska oživel in z njim sem trpel kar nekaj časa. Trpel zato, ker je bil to daleč najslabši računalnik, kar sem jih kdaj imel. CD rom ni nikoli deloval dobro, ekran je bil zelo slab, operacijski sistem se je občasno obešal, dosti pa bi imel povedati tudi čez procesor, njegovo pregrevanje in posledično “reaktivne” ventilatorje. Groza.
Zamenjal ga je Compaq Presario 1200XL, eden boljših računalnikov, kar sem jih kdaj imel, in prvi, ki je imel ime – Compi. Z njim sem vzdržal približno dve leti, na njem napisal diplomo in se od njega zelo zelo zelo težko ločil. Zanimivo je, da je bil to edini računalnik, katerega poreklo mi ni bilo znano, in prvi, ki sem ga dejansko kupil. Z njim se je končalo moje obdobje stacionarnih računalnikov, saj sem imel od njega naprej zgolj in samo prenosnike. Prodal sem ga dan po zagovoru diplome študentki, ki ga je ravno tako potrebovala za pisanje diplome. Upam, da ji je služil vsaj tako dobro kot meni.
Compaq Evo N1020v s partizanskim imenom Krava je bil moj prvi službeni računalnik. Podedoval sem ga od sodelavca, imel sem ga približno eno leto in spomnim se samo tega, da je bil zelo zelo težak in da sem bil z njim zelo zelo nezadovoljen.
Sem bil pa toliko bolj zadovoljen z naslednjim, ki je bil kar legendarni IBM T42, prvi prenosnik, ki sem ga dobil v roke novega, in s katerim sem bil izredno izredno zadovoljen (pravzaprav ga imam še vedno, a ga zadnje leto le redko prižgem). Bil je moj sopotnik cela tri leta, z mano pa je prepotoval dobršen del sveta. Nanj imam zelo lepe spomine, sem pa na njem poganjal tako Windows XP kot kasneje Linux distribucijo Ubuntu, s katerim sem vztrajal kar leto in pol. Žal je eden zadnjih pravih IBMov, saj je podjetje kmalu po tem modelu kupil Lenovo, njihovi prenosniki, pa čeprav pod znamko IBM, pa niso več to, kar so nekdaj bili.
Moj zadnji, torej sedanji prenosnik, pa je MacBook PRO 15” (unibody). Z njim je prišel tudi nov operacijski sistem (Mac OS X) in novi načini dojemanja dela z računalnikom. Po enem letu uporabe lahko rečem, da gre za precej dober paket, kljub temu pa ne bi pa mogel reči, da je najboljši prenosnik, kar sem jih imel (je pa zagotovo precej pri vrhu).
Med pisanjem tega sestavka sem ugotovil, da imam šele šesti prenosni računalnik in da se vseh še spomnim, pa čeprav se mi zdi, da je od trenutka, ko sem dobil v dar prvega, pretekla že cela večnost, nekateri drugi pa so zgolj še oddaljen spomin.
Prav zanima pa me, kateri bo naslednji na poti (Windows 95, Windows 98 SE, Windows 2000, Windows XP, Ubuntu, Mac OS X, ?)…
OPOMBA: Prispevek je bil napisan v sklopu nagradnega natečaja na blogu Moj Mikro.
Posted in O vsem po malem | No Comments »
