Skoraj tri mesece je že tega, kar sem obiskal Madeiro, tako da je skrajni čas, da povem kaj o potovanju.
Madeira leži v Atlantskem oceanu in je kljub temu, da je geografsko bližje Afriki kot Evropi, del Portugalske in je tako najbolj zahodni del Evrope. Njeno glavno mesto je Funchal, s svetom pa Madeiro povezuje eno najbolj zanimivih (in zahtevnih) letališč na svetu – Aeroportos de Madeira. Njegova posebnost je, da je del pristajalne steze na stebrih (med njimi pa poteka avtocesta). Zanimiv je tudi pristajalni manever, saj dejansko priletiš vzporedno s pristajalno stezo, potem pa pilot letalo polkrožno obrne in pristane. Žal sem pristal zvečer, tako da svojih slik nimam…
Pogled iz Funchala proti letališču (letališče je za klifom)
Najprej me je na Madeiri presenetilo to, da je obala zelo zelo strma in da skoraj ne prideš do vode. Če se želiš kopati, je potrebno plačati vstopnino na kopališčih, ki so kombinacija bazenov in dostopa do oceana. Povsem drugače, kot smo navajeni ‘doma’. Če dobro pomislim, pa je to kar smiselno, ker je obala povsem odprta (brez zavetja) in valovi neusmiljeno tolčejo ob obalo.
Funchal in 'naravna' kopališča
Madeira je drugače znana tudi po rožah, ki jih je res na vsakem vogalu dovolj (k temu dosti pripomore klima) in pa bananah, ki rastejo povsod in ki imajo drugačen okus, kot smo ga vajeni v Sloveniji.
Madeira in rože
Banane na Madeiri
V Funchalu se splača obiskati kabinsko žičnico in se odpeljati do vasi Monte, ki se nahaja približno 6 km iz mesta Funchal (precej strmo v hribu).
Kabinska žičnica do Monte
Nossa Senhora do Monte
Na vrhu priporočajo predvsem obisk tropskega vrta Monte, ki pa ga sam nisem obiskal. Se pa na vrhu splača odšteti tistih nekaj evrov za Carreiros do Monte, lesene sani, s katerimi te izučeni mojstri po navadni cesti popeljejo proti Funchalu.
Carreiros do Monte
Posnetek v HD je na YouTube. Vožnjo vsekakor priporočam. Predvsem je zavidanja vredna spretnost ‘voznikov’, saj navigirajo med običajnim prometom in med potjo zvozijo precej zapleten S ovinek.
Drugače se mi Funchal kot glavno mesto ni zdel nič posebnega in sem bil kar malo razočaran nad Madeiro. Vse dokler nisem najel avtomobila in šel po otoku…
Kako je videti evropska kulturna prestolnica nekaj mesecev pred tem, ko to dejansko postane, in kaj si ogledati v njej? Kot gradbišče in gradbišča. Madžari so natisnili celo poseben turistični zemljevid, na katerem so označena gradbišča ter le tiste znamenitosti, galerije in muzeji, ki zaradi del niso zaprti.
Gradbišče pred sinagogo
Ko sem pred nekaj meseci prvič slišala za Pécs, sem si najprej predstavljala manjše in zelo povprečno mesto. Predstava je bila napačna, saj ima to univerzitetno mesto kar trikrat več prebivalcev kot Celje, zaradi svoje zgodovine pa je vse prej kot povprečno mesto. Območju so najprej vladali Kelti in nato Rimljani, preden so ga osvojili Madžari, pa mu je vladal še Karel Veliki. Nato so prišli Turki, Hrvati, Marija Terezija, pa Srbi in tako naprej.
Gradbišče pri mošeji
Ker Pécs leži na pobočju hriba, so naplavine skozi stoletja brisale sledi različnih kultur in jih hkrati shranile. Predlani so tako s pomočjo sredstev EU za javnost odprli starokrščansko pokopališče, ki leži pod trgom, na katerem že več stoletij stoji katedrala s štirimi zvoniki. Na ogled so ostanki starokrščanskih mavzolejev, grobnic, sarkofagov in cerkve ter obzidja iz srednjega veka. Vse v več plasteh pod trgom.
Starokrščansko pokopališče pod trgom
Ostanki pokopališča (večinoma iz 4. stoletja)
Ker je bilo to območje urejeno šele leta 2007, je bilo tudi edino normalno dostopno in odprto za oglede. Do naslednje največje znamenitosti, mošeje na glavnem trgu, je bilo namreč mogoče priti le po gradbišču. Turki so gotsko cerkev spremenili v mošejo, po njihovem odhodu pa je ponovno postala cerkev, čeprav bi na prvi pogled mislili drugače, saj kupole niso porušili, na njej pa je ostal tudi polmesec. Pozneje so za njo postavili zvonik.
Gradbišče pred mošejo oz. cerkvijo
Po nekaj dneh sem dobila občutek, da je Pécs zelo prijazno mesto, v katerem je sodobno življenje podobno življenju v slovenskih mestih. Zgodaj popoldne so ulice polne mladine, ki hiti proti velikemu nakupovalnemu centru, v katerem so poslovalnice večinoma tudi nam znanih trgovskih verig. Po 18. uri so ulice praktično prazne (morda tudi zaradi počitnic na fakultetah), vendar ne dajejo neprijetnega občutka, tako da sem jih v dveh dneh nekajkrat prehodila in poiskala vse skrite ostanke turških savn oz. kopališč ter pečate, ki jih je na vodnjakih pustila tovarna porcelana Zsolnay.
Ena od dveh ograj, na kateri zaljubljenci priklepajo ključavnice
Pécs je od Celja oddaljen približno 280 (čez Hrvaško) ali 330 km, vožnja pa traja približno 4 ure in pol, saj v tem delu Madžarske še ni avtocest. Ceste so izjemno dobro označene (približno tako kot po ZDA), tako da za navigacijo zadostuje že osnovni cestni atlas. Priporočljivo pa je, da je čim novejši (z označenimi odseki cest, ki še niso zgrajene), ker Madžarska pospešeno gradi nove ceste. Navigacijske naprave tako pogosto kažejo, da voziš po travnikih. Mesto bi lahko bila zanimiva točka za dvodnevni izlet ob koncu tedna, in sicer predvsem poleti, saj so pozimi nekatere znamenitosti zaprte, vrtovi pa pripravljeni na zimo.
V enem letu sva prevozila približno 20500 km in danes ugotavljam, da mi nakupa nikakor ni žal. Avto je idealen za najine trenutne potrebe – majhen (za ljubljansko gnečo), varčen (ob trenutnih cenah bencina tega ne gre zanemariti – povprečna poraba je okoli 6 litrov na 100 km), zanesljiv (no, upam, da so takšni vsi novi avti) in udoben.
Plusi:
poraba goriva
velikost za mestno gnečo
kvaliteta izdelave
prožnost in moč motorja (za 1.4 motor)
prostornost na zadnji klopi
velikost prtljažnika
preprostost zlaganja zadnje klopi
delovanje avtomatske klime
prostor za voznika
…
Ima pa tudi nekaj slabosti:
preglednost naprej – avto je spredaj tako kratek, da ga sploh ne vidiš
dolžina sedalnega dela sedežev – ampak jaz sem tako prevelik
pomanjkanje hrupa v kabini – ja, majhna slabost, ker se pri nižjih hitrostih dejansko sliši vsak šum – bolj za hec kot zares
prednji brisalci – pred voznikom pobrišejo dobro, pred sovoznikov zelo slabo, pol vidnega polja sploh ne obrišejo, saj so tako nameščeni
zadnji brisalci oziroma tekočina za brisanje – teče po šipi v curku, učinek je bolj slab oziroma ga skorajda ni
OK, slabosti iščem bolj zato, da avta ne bi samo hvalil. Edino, kar me moti, je to, da sva na bok dobila neko umazanijo, ki se nikakor ne da očistiti. Morda bi šlo dol s profesionalnim poliranjem, a tega še nisem poskusil, prav tako pa to ni povezano s kvaliteto samega avtomobila.
Skratka, zaenkrat sva z njim zelo zadovoljna. Upam, da bova tudi v prihodnje, saj ga nameravava obdržati še kar nekaj let.
Objavljeno pod: O vsem po malem — Nuša | ponedeljek, 31. avgust 2009 @ 11:17 |
Pred dopustom sem se odločila, da prenosnik končno odnesem na servis, kjer naj mi povedo, ali je res normalno, da se ventilator nikoli ne izklopi oz. večino časa dela z vso močjo. To so sicer zagotavljali kar nekaj časa. Da so računalniki zdaj bolj zmogljivi in se morajo bolj hladiti. In da jih je treba redno čistiti. Prav, pa naj gre na čiščenje, če je že po novem tako.
V petek sem klicala na servis, kjer mi je prijazni serviser odgovoril, naj ga čim prej prinesem, ker v ponedeljek odhaja na dopust. Potrebno naj bi bilo le čiščenje in še isti dan bi ga dobila nazaj. Zmeniva se, da tega garancija ne krije, saj gre za redno vzdrževanje. Poskusila sem še s tem, da je res glasen in da ne morem verjeti, da je to normalno. Ko sem mu povedala, da je star leto in pol in še nikoli ni bil očiščen, sem pa tako izgubila vso kredibilnost. Prav. Ampak noben prenosnik v “družini” še nikoli ni bil očiščen, pa vsi delajo bolje. Mogoče imam pa res tako hudo mašino.
Čez nekaj časa je zazvonil telefon in serviser mi je sporočil, da je odprl prenosnik ter ugotovil, da so lopute polomljene. ?!? Ker naj bi se videlo, da prenosnik ni nikoli padel na tla ali podobno, bo popravilo krila garancija. Strinjala sem se, da ga pošlje v tujino, ker sem tako ali tako odhajala na dopust. Poglavje “glasni prenosnik” je bilo zame zaključeno, in to prav dobro, saj sem na nek način imela prav. Doma je bilo soglasno sklenjeno, da se je vajeku vseskozi delala krivica, češ kako slabo deluje. Očitno je kar dober, če je leto in pol delal praktično vsak dan s polomljenim ventilatorjem. To ni kar tako.
Po vrnitvi z dopusta sem klicala na servis, da bi izvedela, kje je moj prenosnik. Naslednji dan so me poklicali nazaj in povedali, da je računalnik popravljen in me čaka. Zamenjana sta bila ventilator in disk. DISK?!? Kakšen disk?!? Od takrat, ko sem na vprašanje, kje je stari disk, dobila odgovor, da je ostal v Franciji, se spomnim samo to, da podjetje menda nikoli ne gre v svojo škodo in da diska že ne bi zamenjalo kar tako. Prav. Kako bi ga pa lahko dobila nazaj, ker je delal? Nemogoče.
Sledilo je posredovanje na višji ravni in še kakšen klic, nato pa sem prišla do ugotovitve, da pri nas verjetno res nihče ne more vedeti, kaj se je z diskom dogajalo. Dobila sem še nekaj rahlo nasprotujočih si informacij, tako da na koncu sploh nisem bila prepričana, ali ima prenosnik res nov disk. (Pozneje sem s pomočjo priporočenega programa ugotovila, da je za diskom res le 140 ur delovanja.) Zanimivo je bilo tudi to, da je po zamenjavi diska prenosnik nekdo prižgal ter naložil OS in v mojem imenu sprejel licenco. Nato je prenosnik še poimenoval, in to s šumnikom. Verjetno ne v Franciji.
Čeprav sem podpisala izjavo, s katero se strinjam, da podjetje ne odgovarja za podatke, je bila tole zelo negativna izkušnja. Preden sem prenosnik odnesla na servis, sem v naglici namreč naredila varnostno kopijo le nekaterih dokumentov. Da bi mi zamenjali povsem delujoč disk, si resnično nisem predstavljala. Dopuščam možnost, da so disk zamenjali brez predhodnega obvestila, ker sva bila tako serviser kot jaz na dopustu. Morda se je z diskom kaj zgodilo šele pri prevozu v Francijo. Morda…
Skratka, nekaterih podatkov ni več, ventilator se izklaplja, prenosnik je nekoliko tišji, dela pa še vedno ne tako, kot bi moral prenosnik, ki je pred letom in pol stal skoraj 1.400 EUR. Moj naslednji prenosnik ne bo stal več kot pol toliko, upam pa, da ga takrat ne bom več potrebovala in si bom lahko omislila klasičen namizni računalnik z velikim zaslonom in enkratno tipkovnico.
Kakšen mesec nazaj je na mailing listo, katere član sem, priletelo pismo s prošnjo, da naj prosim kdo predlaga kakšnega zobozdravnika s koncesijo nekje v bližnji okolici. Da jih ni, saj so vsi zasedeni in ne sprejemajo več pacientov. Sicer avtorja potem nisem pobaral, kakšen je bil kaj odziv, a dvomim, da se je predlogov trlo.
Par dni nazaj se podobno pojavi na Facebooku. Druga oseba, isto vprašanje, odgovori pa v skladu s pričakovanji – prostih zobozdravnikov s koncesijo ni, kdor ga ima, pa njegovo ime skrbno čuva. Ponavadi do njih pridejo po direktni liniji iz otroštva. Zanimivo je, da razni seznami ZZZS o prostih kapacitetah sploh ne držijo – nekateri jih imajo po 100% preveč, pa jih še vedno sprejemajo (a nikoli ne prideš na vrsto), drugi jih imajo manj kot predvideva kvota, pa vseeno ne prideš zraven.
Sam sem pred leti ostal brez, postavljen pred dejstvo, da je koncesija veljala samo dokler sem bil še študent. Takrat sem se prepustil rokam študentov stomatologije na stomatološki kliniki – punca (študentka), h kateri sem hodil, je delala dobro, in nikoli nisem obžaloval, da sem hodil tja. Kasneje sem se prestavil k prijateljici, ki je doštudirala in dobila službo v zdravstvenem domu. Kakopak je zraven sodila tudi koncesija in tisto leto, ko je tam delala, je bilo zame, kar se zob tiče, sanjsko. A pritiski, nevzdržne razmere in idiotske zahteve zavarovalnic so botrovale k temu, da je šla na svoje. Jaz pa z (in za) njo, saj v prej omenjenem zdravstvenem domu kar naenkrat nisem več prišel na vrsto…
Danes svoje plombe plačujem. Še najtežji pri vsem skupaj je miselni prehod, saj sem živel s tem, da so zobozdravstvene storitve brezplačne. No, saj bi morale biti, nenazadnje zanje tudi plačujem. Resda malo, ampak tarife nisem jaz postavljal. Pa so res? Tudi če ima zobozdravnik koncesijo, vsako malenkost iz malo boljšega materiala plačaš. Da ne govorim o tem, da ima (tako zavarovalnice) pacient pravico do 25 minut obravnave in ene manjše plombe NA LETO! Resno vprašam – zakaj potem zobozdravstvenih uslug ne izvzamejo iz zavarovanja? Saj ni nič od njih! In ne vem, kakšna storitev je to, da prideš z bolečim zobom in ti bolečino zgolj odpravijo, za popravilo pa te naročijo čez pol leta. Kaj naj pa vmes?
Kakorkoli – jaz sem s svojo zobozdravnico zelo zadovoljen. Sicer storitve plačam, a jih opravlja zelo kvalitetno, se mi posveti, časovno prilagodi, na vrsto pridem v največ tednu ali dveh, če bi me kaj bolelo, vem, da bi mi zob popravila še isti dan.
– bolj za hec kot zares
