V petek popoldan smo se še pred gnečo na cestah odpravili iz Dublina proti JZ Irske. Predvidevam, da so se nam vsem po glavah podile bolj kot ne iste misli - ko bi le bila vremenska napoved napačna. Na koncu se je zgodilo, da smo doživeli “vreme iz vodičev”, saj nas je od sobotnega jutra in vse do vrnitve v Dublin spremljalo sonce, pa še vetra skoraj ni bilo. Tako smo skoraj povsem po suhem prevozili približno takšno pot (bližnjice in “daljšnice” so izvzete, “F” pa bi moral biti na robu polotoka):

V petek smo si od zunaj ogledali Rock of Cashel, ki je bil že zaprt za obiske, v soboto pa doživljali vrhunec za vrhuncem. Sprehodili smo se po najbolj zahodni točki polotoka Dingle, zamenjali gumo v manj časa, kot ugotavljali, kaj tako smrdi po zažgani gumi (!), s trajektom prečkali največjo reko - Shannon in se odpravili proti Moherskim klifom, ki sta jih gostitelja sicer obiskala že petič. Dan smo zaključili z navduševanjem nad valovi, ki so tik pred sončnim zahodom butali ob visoke skale in zalivali nič hudega sluteče turiste, ki očitno niso gledali predse in opazili mokrih tal.

Danes smo se počasi odpeljali nazaj proti notranjosti in si najprej ogledali grad Dunguaire, nato pa še samostan Clonmacnoise iz 6. stoletja. Tukaj je nastalo tudi nekaj najlepših fotografij, saj stavbe in križi iz temnega kamna stojijo na živo zelenem travniku od modri reki Shannon, na katero je danes sijalo sonce. Fotografij zaradi tehničnih težav zaenkrat ne morem objaviti - bomo nadoknadili po prihodu domov.

Doživela sem Irsko, kot sem si jo vedno želela - zeleno podeželje, ovce, psi, Atlantik, pečine, razvaline, gradovi… Sicer pa bodo slike povedale vse.

Ta prispevek je bil objavljen 27. 04. 2008 ob 22:51 in je bil uvrščen v Irska.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.