Največje presenečenje, ki sem ga doživela na poti, je bilo prenočevanje v B&B-jih, ki bi jih po ceni in ponudbi lahko primerjala z moteli v ZDA, čeprav gre tu za nekakšen družinski posel, saj se sobe za goste nahajajo v povsem običajnih stanovanjskih hišah. Medtem ko je v ZDA prva stvar po prihodu v motel popis podatkov in plačilo s kreditno kartico (če je nimaš, še popis nekaj več podatkov in izročitev kavcije), te tukaj spustijo v lastno hišo kar tako “na lepe oči”. Dogovoriš se, kaj bi imel za zajtrk in greš v sobo. Od tebe nihče ne zahteva osebnih podatkov, registrske številke avtomobila ali kreditne kartice. Niti pologa. Vse skupaj se poravna po zajtrku oz. pred odhodom.

Mimogrede, cene za nočitev v JZ, Z delu se gibljejo od približno 30 EUR na osebo naprej, v ceno pa je vključen tudi precej bogat zajtrk. “Full Irish” zajtrk pomeni slanino, klobasice, njihove krvavice (black in white pudding), jajca po želji, kruh in pijačo. Moja izbira so bila umešana jajca in dimljen losos na kruhu, ki je narejen s sodo namesto kvasa. Poleg tega so na voljo še maslo z različnimi marmeladami, kosmiči, sadne solate…

Če smo že pri hrani - ko sem bila pred skoraj desetimi leti prvič v Angliji, kjer je hrana precej podobna, je bilo težko dobiti “naš” kruh. Danes to ni več problem. Zanimivo in zgovorno pa je, da lahko tak kruh in štručke najdemo (predvsem) pod imenom s pridevnikom “Polish”. Podobno je bilo v NYC…

V Dublinu je ob devetih zvečer še svetlo. Poleti se menda zares stemni šele okoli pol enajstih (po lokalnem času).

Registrske številke na avtomobilih so sestavljene iz letnika avtomobila, črke oz. črk, ki označujejo mesto, in še nekaj številk (npr. 06-D-12345).

Vrata v Dublinu so zelo barvita - najdemo vse od rdečih in modrih do zelenih, rumenih in vijoličnih. Takšna vrata so si zamislile ženske zato, da so moški po popivanju prišli spat v svojo posteljo in ne k sosedom. Večina takšnih vrat je namreč na večstanovanjskih oz. vrstnih hišah.

Slike niso najlepše zlepljene, ker sem se prvič igrala s Photoshopom in šele na koncu ugotovila, da bi lahko sproti združevala in ravnala posamezne plasti… Vem za drugič.

Ta prispevek je bil objavljen 03. 05. 2008 ob 13:37 in je bil uvrščen v Irska.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.