Sedem dni je minilo in potrebno se je bilo odpraviti na letalo. Po zagotovilih gostiteljice, ki naju je dostavila prav pred vhod letališča, tisti dan sploh ni močno pihalo, čeprav je vse govorilo proti temu. (Poskakovanja letal resnično ne maram.) Čez nekaj časa se je izkazalo, da domačini že vedo. (Vz)let je bil miren, pristanek pa glede na dolžino steze več kot soliden. V resnici ne vem, koliko ima pri tem steza, ampak na večjih letališčih imam vedno boljši občutek.

V tem tednu sva ponovno videla ogromno novih in zanimivih stvari, še enkrat več pa se je izkazalo, da lahko drugo državo oz. mesto doživiš popolnoma drugače, če živiš in potuješ s (skoraj) domačini. Tu ne gre toliko za to, da imaš manj skrbi in se ti z določenimi stvarmi ni potrebno ukvarjati, ampak za to, da dobiš vsaj majhen vpogled v tamkajšnje življenje in navade, ki sicer ostanejo skrite. Poleg tega pa s pomočjo gostiteljev in malo radovednosti izveš marsikaj zanimivega.

Slik je tudi tokrat nastalo kar nekaj, čeprav bi jih gotovo še več, če ne bi doma pozabila rezervne kartice in bi na pot po Irski vzela računalnik. Ampak potem se spet ne bi dokopala do konca, tako da je vsaka stvar za nekaj dobra.

Dublin: Finglas - ogromno naselje hiš in blokov, Liffey, katedrala sv. Patrika, the Spire, pub, vodni stolp, trgovine, park St. Stephen’s Green, Dublin Castle

Ob pogledu na te slike (in to je res samo izbor) mi verjetno ni potrebno razlagati, zakaj je na kartici takoj zmanjkalo prostora.

PS: Našo pot je opisala tudi polovica gostiteljskega para, brez katerega najverjetneje še nekaj časa ne bi doživela svoje sanjske dežele. Zdaj bom brez skrbi za nekaj let pozabila na Škotsko, Islandijo in Skandinavijo. Njen prispevek se nahaja tukaj.

Ta prispevek je bil objavljen 01. 05. 2008 ob 22:55 in je bil uvrščen v Irska.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.