Pravzaprav nisem v Lizboni, ampak sem v Costa de Caparica, kot so me poučili včeraj. Pravzaprav ju loči bolj kot ne samo prekrasen most (podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, še barva je identična).

V Lizbono sem priletel v nedeljo, in to iz Benetk, kamor sem se iz Celja odpravil z avtom. Lahko se pohvalim, da sem iz Benetk letel že tretjič, a sem tokrat prvič zadel pravi izhod in se pripeljal direktno. Prej so vedno kaj popravljali, preusmerjali, odstranjevali table, ravno toliko, da sem zgrešil… Se je pa še ena stvar zgodila prvič: šparoven kot sem vedno parkiram na najcenejšem “long-term” parkirišču številka 5, ki pa je bil tokrat nabito poln, zato sem moral na parkirišče s podobno tarifo, ki pa je še bolj oddaljeno in popolnoma na soncu. Sem takoj ugotovil, zakaj je bilo moje priljubljeno parkirišče zasedeno, sploh pomisliti pa nočem, kako bo v avtu, ko pridem nazaj. Se mi zdi, da bom tokrat prvič resnično pogrešal klimo…

Takoj ob prihodu na letališče sem bil že drugič jezen - ne vem zakaj, ampak TAP Portugal letalski prevoznik še ni slišal za vrste. Pred njihovim šalterjem se je zato gnetla gruča neolikanih potnikov, ki so prav tekmovali v tem, kdo bo koga prehitel, medtem ko se je vrsta vila nekam v neskončnost. Ni trajalo dolgo, ko smo (jaz + mladoporočenca iz Rio de Janeira pred mano) začeli zavijati z očmi in kravatarja, ki se je nonšalantno postavil vštric nas, seznanili z dejstvom, da mu namera ne bo uspela. V vrsti sem preživel točno 50 minut, se dogovoril za sedež ob prehodu, oddal prtljago in se postavil v novo vrsto za pregled potnikov, kjer sem zabil nadaljnih 20 minut. K sreči vsaj tam ni nihče kompliciral…

No, ni trajalo dolgo, ko so me razjezili še tretjič. Namreč, varnostno zono na letališču v Benetkah so se ravno zdaj odločili prenoviti, zato je 3/4 lokalov zaprtih, kar pomeni, da sem za vodo plačal še več kot običajno, izbira hrane pa je bila omejena zgolj na sendviče. No ja, več sreče prihodnjič…

Je bilo pa na letalu zanimivo. Namreč, sedel sem poleg mladoporočencev od prej. Ko sem videl, kje je moj sedež, sem jima že od daleč povedal, da je to zgolj naključje in da ju NE zasledujem, potem pa smo se med smejanjem še bolje spoznali. Pot je minila relativno hitro, deloma tudi zato, ker sem s sabo še iz Slovenije ‘švercal’ prehlad (posledica kajakinga na Soči par dni pred odhodom), ki ga je klima na letalu še poslabšala, sem pa k sreči del poti prespal (upam da ne presmrčal). Ob prihodu smo imeli skoraj pol ure zamude, kar je pomenilo, da sta moja sopotnika že zamujala na letalo za Rio. Upam, da sta ga ujela. Ju moram povprašati, ko najdem vizitko… TAP Portugal je drugače kar vredu (z njimi sem letel prvič), so pa malo slabo organizirani.

Ob prihodu na letališče sem pol ure čakal na prtljago, potem pa odmarširal na informacije in prijaznemu dekletu pojasnil, da bi rad prišel v Costa da Caparica. Po pojasnilu, da je najboljša možnost taxi, sem se (šparovno, seveda) odločil za avtobus. Sem upal, da bom videl kaj Lizbone. In sem jo res. Prestopal sem enkrat, čakal sem na oba avtobusa kakšne 45 minut in se pripeljal skoraj direktno pred hotel. Sreča? Znanje!

Hotel je vredu. Eden najcenejših, pa vseeno udoben ter (zelo pomembno) čist. Je pa soba najmanjša od vseh, kar sem jih kdaj videl in če bom kje našel meter, jo bom prav izmeril. Po moji oceni ima kakšne 5m2, notri pa je 140cm široka postelja za dva… Je pa zajtrk odličen, sploh če povem, da bom plačal 35€ na dan, do konferenčnega hotela pa je 5 minut hoje. Idealno torej…

Ta prispevek je bil objavljen 24. 06. 2008 ob 14:52 in je bil uvrščen v Portugalska, Potovanja.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.