Podelitev diplom
Bilo je krajše, boljše in lepše od pričakovanega, pa vendar brez posebnih občutkov.
Pri dvopredmetnem študiju imaš najprej dva zagovora svojih diplomskih del. Pri prvem te prevevajo prav posebni občutki, ki pa kmalu minejo, saj veš, da si še vedno študent. Drugi ni nič posebnega, saj si vse že doživel.
Podelitev diplome pride na vrsto šele čez tri ali štiri mesece, ko si na vse skupaj že pozabil.
Obstajata dve možnosti: ali si že nekaj časa v delovnem razmerju in ti podelitev predstavlja zgolj neko formalnost (tako bi bilo pri meni) ali pa si brezposeln in te vsaka druga beseda slavnostnih govornikov spomni na to dejstvo in posledično na lastno nesposobnost.
Vse skupaj se potencira, če se nekaj tebi najbližjih oseb intenzivno ukvarja s svojimi doktorskimi disertacijami.
Pesimizem? Ne. Zgolj malo slabši dan, ki pa ga bo vsak čas odpihnil veter. Začel je pri rožah na balkonskih ograjah.
Ampak lučke, ki nam kažejo pot v svetlo prihodnost… te so bile pa lepe. 
Mimogrede, dekan je v svojem govoru dejal, da mu je predstavnik (morda celo rektor?) ene izmed največjih ameriških univerz povedal, da naj bi se ameriške univerze vračale k evropskemu duhu, ki so ga izgubile pred nekaj desetletji. Torej ne izobraževati samo za poklic, ampak tudi za svojo stroko oz. znanost.
junij 24th, 2008 at 22:46
Lučke so malo medle
junij 25th, 2008 at 0:27
Če se ti bo še kdaj zazdelo, da tvoj dosežek ni veliko vreden in pomemben, se spomni na nas “grešnike”, ki še vedno “kvačkamo” diplomi in jih še bomo kakšno leto
Nuša, čestitke in bodi ponosna in vesela na svoj uspeh…samo pozitivno, pa bo tudi služba “prišla” 
junij 25th, 2008 at 9:38
Tudi sam velikokrat razmišljam čemu sploh rinem na faks in utrujam na predavanjih, na katerih je poučevanje skoraj v obratni smeri. Dvomim, da bom zaradi diplome imel kaj višjo plačo ali kakršno koli drugo korist, razen dobrih 16 tisoč evrov manj na računu zaradi šolnin.
Sicer pa čestitke za dosežen uspeh, upam, da bom tudi sam prilezel do konca
junij 25th, 2008 at 10:44
Oolong, zelo medle
Mateja, hvala
Ampak “grešniki” pa nikakor niste. Neskončno bolje tako, kot pa vztrajati pri nečem, kar predstavlja samo muko. Ampak to tako ali tako že veš. Mimogrede, se vidimo novembra na 200-letnici, a ne?
UrosG, seveda boš prišel do konca. Če pa tisti evri niso dobra motivacija…
Meni je bilo na faksu prav fino, pa tudi naučila sem se ogromno. Žal mi je mogoče za to, da sem delala samo med počitnicami, zadnji dve leti pa samo prevajala. Izkušenj se je na tem področju sicer nabralo kar nekaj, žal pa gre za področje, kjer ne moreš pričakovati redne zaposlitve in neke varnosti. Zato se oziram tudi po drugih področjih, kjer pa nimam izkušenj (bi se pa z veseljem učila). In smo v začaranem krogu…
junij 25th, 2008 at 11:28
A greš na 200-letnico? A še gre kdo iz našega razreda oziroma letnika? Sem mislila, da itak nihče ne bo šel…zato še nisem poslala potrditve na šolo…hmm…zdaj bo treba pa še enkrat premisliti
Kar se tiče pa diplome in faksa – pri meni je splet okoliščin povzročil takšen način študija in verjemi, da bi dala vse, da bi študirala redno in sproti. Delovne izkušnje so vsekakor pomembne, ampak saj sama veš, da študentsko delo, pa naj bo še tako odgovorno in zahtevo, ne šteje veliko kot referenca za naprej. Ah, je že moralo biti tako…kar me žene naprej, je želja po poučevanju – mislim, da je to moje življenjsko poslanstvo
Lep dan!
junij 25th, 2008 at 13:30
Ja, js grem. Najprej sem misla it kot Robijeva spremljevalka, ampak sem si potem premislila. Za druge pa žal ne vem. Ok, vem za mojo bivšo cimro, ki je bila oddelek C. Če pa nobenega drugega ne bo, se bom mogla pa Robiju na kolena usest.
Men se ideja ni zdela tako slaba in si po eni strani želim, da bi nas bilo dost. Da vidimo, kakšni so zdej tisti iz višjih letnikov, za katerimi smo obračal glave 
Bo treba naredit še mal reklame, da ne bom res na Robijevih kolenih pristala
junij 26th, 2008 at 7:48
Ciao Nusa,
se moje cestitke. Sluzba se bo nasla. Prej ali slej, ampak zagotovo se bo! Pa ne samo ena. Po Murphy-ju bos se morala izbirati med dvema
Lp, E.