V 17 dneh sem na različna podjetja, agencije in organizacije naslovila 28 prošenj, prijav in ponudb (teh je bilo 54 %). V zadnjih dveh tednih sem prejela 11 odgovorov, od tega dva in pol negativna. Med negativne odgovore štejem obrazložitev “vašo ponudbo bomo shranili”, pol pa zato, ker nisem ustrezala razpisanemu mestu, a bi vseeno sodelovali z mano (to pomeni avtorske pogodbe, najraje pa napotnice). V zadnjih 10 dneh sem naredila pet testnih prevodov in opravila tri razgovore. Do danes sem prejela en dokončni odgovor - sodelovanje. Od osmih podjetij, ki so me prosila za testne prevode oz. me povabila na razgovore, sem jih šest našla sama, tri pa s pomočjo RSS-ja Zavoda RS za zaposlovanje.

Testni prevodi so bili zanimivi. Agenciji, ki mi je ponudila sodelovanje, sem poslala prevod, za katerega bi si mogoče dala oceno 5. (To me je spomnilo na čase izpitov, ko sem najboljše ocene dobivala za tiste izpite, za katere sem menila, da bodo polomija. In obratno.) Na štiri odgovore še čakam. Pri teh agencijah gre za “sodobno” obliko sodelovanja - vsi “zaposleni” so v resnici samostojni podjetniki (ali pa delajo na napotnice in druge pogodbe). Takšen način dela sem pred kratkim opazila tudi pri nekem celjskem frizerju, ko me je k branju pritegnilo precej dolgo besedilo na tabli pri vhodnih vratih. Če bi bilo delo zanimivo, zakaj pa ne.

Prav tako zanimivi so bili tudi razgovori. Večer pred prvim razgovorom sem prebirala nasvete na različnih (kolikor toliko kompetentnih) spletnih straneh. Seznami vprašanj, seznami priporočenih odgovorov, eno bolj zanimivo od drugega. Na koncu sem ugasnila računalnik in mirno zaspala. Na razgovoru seveda nisem naletela na nič od prebranega. V bistvu je bilo edino vprašanje, na katerega sem morala odgovoriti (pa še to v roku enega tedna), ali se vidim v tej službi. Drugi razgovor je bil podoben, a veliko prijetnejši, na tretjem pa sem končno doživela približek razgovora, o katerem lahko beremo na spletu. Približek zato, ker sem morala obnoviti svoj CV. Vsi so se sicer ustavili pri mojem stalnem bivališču, kar verjetno ni najbolje, najbolj osebno vprašanje pa je bilo, ali imam urejen stanovanjski problem (kar je sicer tudi v povezavi s stalnim bivališčem, ki resnično ni tako zelo oddaljeno od Ljubljane, kot se morda zdi).

Držimo pesti za testna prevoda, ki sem jih morala narediti na sedežih podjetij, ter za drugi in tretji razgovor. Sicer je pa tole fino - sploh nimam časa biti živčna zaradi poti.

Off topic: Ne vem, če sem bila še kdaj tako vesela, ko avtobusa ni bilo od nikoder - med čakanjem sem uživala ob tonski vaji Massive Attack v Križankah. Me je prijelo, da bi kar šla po karte, pa sem med komentarji na temo o neki skodelici zasledila, da so razprodane. Fino bo. Aja, skodelice so pa drugače super zadevce in preverjeno povzročajo precej manj neprijetnosti kot bistveno bolj uveljavljene alternative. In ne, niso “bljak, nehigienske, čudne, nezdrave” in kar je še pametnih opazk.

Ta prispevek je bil objavljen 10. 07. 2008 ob 17:38 in je bil uvrščen v Iskanje zaposlitve, Osebno.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.