Prvi dnevi na drugi strani Andov
Za mano je najhujši let v življenju. To sem sicer mislila že po pristanku v Trevisu in nato Dublinu, toda sobotni let gladko prekaša oba. Potem ko sva se po avstrijskih in nemških avtocestah dve uri vozila s povprečno hitrostjo 10 km/h in upala, da ujameva letalo, sem bila sicer zelo vesela, ko sem končno sedla nanj, a že neurje pred Münchnom, med katerim sem volan komaj držala naravnost, je nakazovalo zanimiv let. Bolj kot smo se približevali goram, bolj smo padali gor in dol, za nameček pa so nas obdajale še strele. Postalo mi je zelo vroče in v mislih sem si prvič ponavljala “samo naj pridemo dol”. Da ne pretiravam, pove to, da je bil to tudi Robijev najbolj razburkan let, istega mnenja pa je bil še par, ki sva ga srečala v Münchnu in je v Santiago odpotoval z istim ciljem. Iz Madrida smo v Santiago mirno leteli ponoči. Nočni leti so dobri, saj je 13 ur minilo brez težav. Nekaj zaslug ima tukaj tudi Robi, ki je že osvojil prednosti elektronskih kart in nama rezerviral sedeže, na katerih lahko iztegneš noge (in jih nasloniš na škatlo pred sabo). Skoraj prvi razred.
Letališče v Santiagu smo zapustili po debeli uri. Najprej smo čakali “na meji”, nato pa še carini. V Čilu sta med najpomembnejšimi izvoznimi artikli sadje in zelenjava, zato je vnos kakršne koli hrane strogo prepovedan. Med traki za prtljago, ki so hkrati tudi čakalni prostor za carino, se je sprehajal dobro izurjen pes, ki se je ustavil pri meni in nepremično gledal v moj nahrbtnik. Takoj zatem je k meni pristopila uradna oseba in me vprašala, ali imam s sabo sadje. Na srečo sva na letalu pojedla še zadnja jabolka in ostanke odvrgla v smeti. Vonj je očitno ostal prisoten, saj sem morala pokazati vsebino nahrbtnika. To je bilo na srečo tudi vse. Sledil je pregled vse prtljage vseh potnikov, nato pa iskanje prevoza do hotela. Glede na to, da smo bili štirje, je bila najbolj smiselna možnost taksi, za katerega pa smo imeli preveč prtljage. Moj kovček je tako pristal na strehi…
Včeraj in danes (ponedeljek, ne vem, kdaj bova prišla do interneta) sva se na hitro spoznala s Santiagom. Trenutno sva v nekakšni finančni četrti, katere del spominja na spalno četrt srednjega in visokega srednjega razreda. Poleg hotela se nahaja največji trgovski center v Čilu in najpomembnejši v Južni Ameriki (Parque Arauco). Res je ogromen, v njem pa nimaš občutka, da se nahajaš v Čilu, saj je le še en izmed mnogih centrov s trgovinami, ki jih najdeš povsod po svetu. Občutek, da sva v Čilu, sva dobila šele danes, ko sva po navodilih Lonely Planeta v treh urah prehodila strogi center Santiaga. Izpostavila bi pse, ki nepremično ležijo po ulicah, “policaje” (carabineros), ki jih je v centru res veliko, različne varnostnike, ki npr. v predelih s hrano (food court) goste opozarjajo, naj nahrbtnikov in torbic ne puščajo na sosednjih stolih, in to, da sem okrog hodila v kratkih rokavih, med tem ko so domačini v toplih jaknah in celo zimskih plaščih. Konec koncev je tukaj zima…
Santiago je sicer mesto s 4.671.500 prebivalci, ki leži neposredno pod Andi na nadmorski višini 543 m (Lonely Planet). Časovna razlika med Santiagom in Ljubljano je 6 ur. Čile je “najstabilnejša” in precej draga država v Južni Ameriki, njegova prestolnica pa velja za najbolj varno mesto v Južni Ameriki. Zdi se mi, da sem v prvih dneh spoznala predvsem Santiago premožnejšega srednjega razreda. Govoriti o Čilu ali celo Južni Ameriki bi bilo tako, kot govoriti o Evropi, za katero vsi vemo, da ji je skupna različnost.
Mimogrede, včeraj sva izvedela, da imajo ta in naslednji teden učenci počitnice, kar pomeni vrhunec zimske sezone. Želeni izlet je bil pod velikim vprašajem, saj so poceni letalske karte razprodane, prav tako hoteli. Agencijam nisva povsem verjela ali pa sva upala, da bova še kaj izbrskala, zato sva zasedenost preverila sama in ugotovila, da so imeli prav. Po dobrem premisleku in preračunavanju sva se odločila, da vseeno odpotujeva, saj v Čilu verjetno ne bova spet prav kmalu. Konec tedna bova tako odpotovala v najverjetneje najbolj turistični kraj v severnem delu Čila - San Pedro de Atacama.




Leave a Reply