Dan se je začel že ob štirih zjutraj, zato sem imela do devetih, ko se tukaj vse prebudi, dovolj časa za načrtovanje današnjih aktivnosti in likanje srajc ob sončnem vzhodu. Vzhod je vsak dan manj impresiven, ker je Santiago prekril smog. Zdaj se vidi le še del Andov, izvedela pa sem, da mesto obkroža še druga veriga, ki je ni mogoče videti že več dni. Če v prihodnjih dneh ne bo dežja, bomo kljub nebu brez oblakov videli le še do sosednjih stolpnic. Mesto je zelo onesnaženo, vse skupaj pa se je poslabšalo pred leti s spreminjanjem režima javnih prevoznih sredstev, ko so si prebivalci začeli množično kupovati avtomobile. Tako pravi moja osebna vodička po La Chasconi - hiši Pabla Nerude, poimenovani po njegovi tretji ženi.

Ko so bile srajice zlikane, Robi pa na predavanjih, sem se odpravila na voden ogled mesta z avtobusom “skoči gor in dol”. Karto mi je prodal fant, ki mi je kljub vrsti za mano razložil, da je živel v Braziliji, kjer je imel sostanovalca s slovenskimi in nemškimi koreninami. Zahvalil se mi je po slovensko in pripomnil, da se hvala reče tudi v hrvaščini. V Santiagu je sicer zelo veliko priseljencev s Hrvaške.

Prvi in edini postanek je bila četrt Bellavista, ki je znana po gledališčih, restavracijah in različnih lokalih z glasbo. Nekakšna različica dublinskega Temple Bar-a. Tukaj se nahaja ena izmed treh hiš Pabla Nerude, ki je odprta za javnost. Hiša je sestavljena iz treh hišic, polnih predmetov, ki jih je prinašal s poti po svetu. Hiša je bila sprva skrivno pribežališče zanj in njegovo bodočo tretjo ženo. Prva hiša je urejena kot stara ladja, druga kot svetilnik, v tretji je knjižnica. Hišice, ki imajo vsaka po dve ali tri sobe, so med sabo povezane s parkom, sredi katerega je nekoč izvirala tudi voda, ki je predstavljala morje. Izvir so pozneje zaradi onesnaženosti speljali drugam. Vse tri hiše so resnično majhne, zlasti pa prva, v kateri sem se počutila kar nekoliko utesnjeno. Zanimivo, glede na to, da je bil Pablo Neruda precej velik. Poleg tega so polne stvari, ki jih je zbiral. Zbiral je - stvari. Od kozarcev, krožnikov, kipov, knjig in punčk do babušk. V “svetilniku” je bila najzanimivejša stvar slika Matilde, tretje žene, ki jo je naslikal mož Fride Cahlo še preden je (uradno) izvedel za njuno zvezo. V Matildinih skodranih laseh je skrit profil Pabla Nerude.

La Chascona je bila brez dvoma vrhunec današnjega dne. Glede na zgodnji začetek dneva sem si preostale znamenitosti ogledala kar z avtobusa, sicer pa sva zanimivejše tako ali tako videla že včeraj. Preostanek dneva je bil namenjen iskanju drugega hotela in razmišljanju o aktivnostih v prihodnjih dneh. V Santiagu se počutim zelo varno in sproščeno. Verjetno zato, ker me zelo spominja na kakšno evropsko mesto, ki mi je blizu, zaupanje pa vzbujajo tudi ljudje na ulicah, med katerimi se počutim tako kot npr. v Ljubljani. Vseeno pa imam z izbiro destinacij nekaj težav, saj je do končne postaje podzemne 30 minut hoje po monotonem spalnem naselju, v katerem lahko vidiš samo vratarje in sobarice, ki skrbijo za stanovanja tukajšnjih japijev. Trenutno razmišljam o razstavi Bodies v sosednji stavbi, s katero sem se spogledovala že lani v New Yorku, a zanjo nisem zbrala poguma.

Še nekaj opažanj: Na motorjih (predvsem skuterjih) vsi nosijo čelade, prav tako vsi delavci na gradbiščih. Ti poleg čelad nosijo tudi zelene ali oranžne jopiče. Nič nenavadnega ni, če kakšen delavec med malico zaspi na pločniku, prislonjen ob drevo. Kljub temu na gradbiščih vse mrgoli.

Ta prispevek je bil objavljen 17. 07. 2008 ob 15:21 in je bil uvrščen v Potovanja, Čile.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.