Sreda je minila v znamenju avtohtonega prebivalstva Čila. Z boljšo polovico para iz Münchna (v bistvu iz Maribora) sva se odpravili v “muzej umetnosti avtohtonega prebivalstva pred Kolumbom”, ki naj bi bil tisti muzj, ki ga je treba obiskati, če imamo na voljo čas za obisk zgolj enega muzeja oz. razstave. Razstava “Bodies” je tako že drugič padla v vodo. No, če bi si jo res želela videti…

Popoldan sva se odpravili v umetno vas, kjer so hišice pravzaprav stojnice, na katerih domačini prodajajo svoje tipične izdelke: izdelke iz srebra in poldragega modrega kamna lapislázuli (slovenskega izraza še ne poznam, ponovno pišem brez interneta), preproge, lončevino, oblikovano steklo, usnjene izdelke, izdelke iz nojeve kože, iz alpake in podobno. Pueblito los Dominicos je dober primer, kako na enem mestu pokazati vso tipično obrt neke države.

Na poti nazaj sva imeli nekaj težav s prevozom. Domačinko sva vprašali samo, ali nek avtobus pelje v najino smer. Takoj nama je ustrežljivo začela razlagati, kako in kaj, a sem ji žal morala povedati, da ne govorim špansko. (To je približno vse, kar je ostalo od dveh let španščine v gimnaziji.) Namenila nama je usmiljen pogled in nadaljevala. Nekako smo se sporazumele, na kateri postaji bi bilo dobro prestopiti. Tam je spet pristopila do naju in povedala, da sva na pravi poti, potem pa nama razlagala, kako naprej. Seveda je nisem razmela, moja sopotnica pa se je s tega mesta enkrat že pripeljala domov, zato sva se ji le zahvalili.

Ko avtobusa po precej dolgem času še vedno ni bilo, vozniki pa so nama spet nekaj prijazno razlagali, sem predlagala, da odideva do druge ulice, kjer sem v prejšnjih dneh že videla avtobus, ki sva ga čakali. Na poti tja sem končno razumela, kaj so mi želeli povedati gospa in vozniki, takoj zatem pa se je tudi sopotnica spomnila, da pa le ni čakala na tisti postaji. Pot domov je tako trajala nekaj dlje, kot če bi se tja odpravili peš, prišli pa sva le. V bistvu sem želela potrditi stereotip o prijaznih in ustrežljivih domačinih, ki naju v hotelu med drugim prostovoljno budijo ob štirih popoldan ali treh zjutraj. “Hello, madam. This is your wake-up call.”

Ja, takšen klic bi prav prišel jutri (v petek), ko morava biti ob 5. uri zjutraj že na letališču. Dnevi ločenih dejavnosti in likanja srajc se počasi iztekajo, sonca je vsak dan manj, temperature pa padajo z veliko hitrostjo. Prihaja zima, zato se seliva na sever. Sicer v mestece na 2440 metrih nadmorske višine, zato bo še hladneje kot v Santiagu, ampak sliši se pa fino. Druga polovica julija… zima… selitev na sever.

Ta prispevek je bil objavljen 19. 07. 2008 ob 16:17 in je bil uvrščen v Potovanja, Čile.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.