Že ko sva prihajala v Čile, sva se odločila, da bi rada videla tudi sever države (no, pa tudi jug in zahod, ampak nekje je potrebno potegniti črto). Odločila sva se za San Pedro de Atacama. Žal so rezervacije iz Slovenije skoraj nemogoče (če človek ne zna špansko), zato sva želela to opraviti v Santiagu, pa tudi tam ni šlo brez problemov. No, po vseh kolobocijah nama je le uspelo…

Potovanje se je za naju začelo v petek ob štirih zjutraj, saj sva morala ujeti letalo, ki je iz Santiaga odletelo proti Calami ob 6:10. Taksist je bil pripravljen ob dogovorjeni uri in naju ekspresno dostavil do letališča. To, da je vozil brez taksimetra, kljub temu, da je bil ‘uraden’ hotelski taksi, in da naju je oskubil za 48 dolarjev (realna cena bi naj bila okoli 30, prvič smo plačali 35, drugi so plačevali po 40), bomo gladko zanemarili… Letela sva z letalsko družbo LAN. Pričakoval sem katastrofo, dočakal pa eno najnovejših letal, držali so se urnika, pa tudi ostale zadeve so bile precej na nivoju, kljub temu, da je šlo za notranji let. Pohvalno.

Po prihodu na letališče v Calami naju je čakalo drugo presenečenje – ob izhodu je čakal človek s tablo, na kateri je bilo tudi moje ime, in ki naju je usmeril do prevoza za San Pedro. Organizacija je torej vredu. Pot z avtobusom je trajala uro in pol, ceste pa so… hm… zanimive. Ker gre za puščavo, ponekod sploh ni asfalta, ampak samo utrjena podlaga, ki pa je precej boljša kot kakšne slovenske makadamske ceste. Kljub temu mi je bilo že po prvih kilometrih jasno, zakaj je bilo v ponudbi rent-a-car podjetij na letališču več kot 90% vozil terenskih…

San Pedro pa je posebna zgodba. Asfalt boste iskali zaman, omejitev skozi naselje je 20 km/h predvsem zaradi prahu in peska, ki ga vozila dvigujejo, ulice so ozke in brez pločnikov, ponekod s polmetrskim jarkom ob robu, ki ločuje cesto od ‘pločnika’ in verjetno služi tudi za odvajanje vode ob dežju. Verjetno predvsem zato, ker je kraj znan po tem, da ima vsaj 330 sončnih dni in samo eno obilno deževje na leto. Posledično je zrak zelo zelo suh, kar se čuti predvsem na grlu in pa na koži. Naj omenim še to, da so noči tukaj zelo zelo mrzle (-7 °C), na soncu čez dan pa je kar precej toplo, zato upam, da se ne prehladiva…

Mesto živi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno malih ‘hosterij’, motelov, hotelov, hostlov in tujcev. Kot zanimivost naj omenim, da je v mestu tudi ‘slovenski’ hostel, imenovan Sonchek. Midva žal nisva tam, si ga pa imava namen ogledati v naslednjih dneh…

Ta prispevek je bil objavljen 19. 07. 2008 ob 16:21 in je bil uvrščen v Potovanja, Čile.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.