V treh dneh prebivanja v oazi sredi puščave Atacama na nadmorski višini 2436 m so za nama trije nepozabni izleti. Tokrat sva si pustila biti razvajena in sva kupila paket – letalske vozovnice, nastanitev in izlete, kar se je izkazalo za dobro idejo, saj je potovanje tokrat prvič tudi dopust. Običajno sva se vrnila še bolj utrujena, kot sva odšla. Zdaj pa hiter pregled.

V petek popoldan smo si ogledali »Dolino mrtvih« in se sprehodili po »Lunini dolini« (spet pišem brez dostopa do interneta in ne morem preveriti pravih izrazov). Njeno izvirno ime, ki ga je dobila po svojem videzu, je »Marsova dolina«, a se je s prevodi izgubilo. Od tega dne bo v spominu ostalo pokanje kamnitih sten, ki je posledica ohlajanja ob sončnem zahodu (podobno pokanju ledu), in naporen sprehod po peščenih sipinah.

V soboto smo na poti do mesteca Toconao videli projekt Alma Project, ki ga med drugim financirajo Kanada, ZDA in EU. Gre za največji »teleskop« na svetu, ki bo raziskoval vesolje. V narekovajih zato, ker temelji na radijskih valovih in ne lečah (ni optični). Tale terminologija mi ni blizu… Izlet smo zaključili na »Lagunas Altiplanicas«, veliki slani planoti, na kateri so tudi slana jezera, ki gostijo flaminge.

Nedelja se je začela ob 4.30 zjutraj. Odpravili smo se do gejzirjev (El Tatio) na nadmorski višini pribl. 4400 m in tam pričakali sončni vzhod. Gejzirji so se smi zdeli skrivnostno privlačni že vse od kakšnega 6. ali 7. razreda OŠ, ko sem jih prvič videla na neki e-enciklopediji. In res so bili takšni. Vse dokler se name ni spravila višinska bolezen, ki ji je pomagal moj že od nekdaj nizek pritisk, ki je bil še umetno znižan. Pri meni se je pokazala kot vrtoglavica tiste stopnje, ko že vidiš temo in zvezde. Na srečo to ni bil nov pojav, tako da sem se še pravočasno odvlekla nazaj na avtobus. Po kakšni uri sem spet lahko samostojno stala, če sem le pospešeno dihala skozi usta, tako da sem v gejzirjih vseeno uživala.

Na poti nazaj smo občudovali bolj in manj aktivne vulkane, floro in favno ter vasico Machuca s 40 prebivalci (vodič je sicer govoril o šestih) na nadmorski višini 4015 m. Prebivalci »pasejo« lame in se preživljajo s prodajanjem ražnjičev iz njihovega mesa turistom.

Jutri je najin zadnji dan v puščavi in prvi brez izletov. Odpraviti sva (no, sem) se želela še na arheološki izlet, a jih za jutri ne organizirajo. Očitno niso tako popularni kot kopanje v naravnih termah, na primer. To možnost sva sicer imela tudi midva danes, a te voda kljub svojih 33 °C ne pritegne, če je zunaj -12 °C. Skratka, verjetno si bova ogledala najpomembnejši arheološki muzej v Čilu, nato pa pričakala »sopotnika iz Münchna«, ki sta se odločila, da pot v San Pedro premagata z 22+2-urno vožnjo z avtobusom (Santiago-Calama-San Pedro).

Ta prispevek je bil objavljen 20. 07. 2008 ob 23:41 in je bil uvrščen v Potovanja, Čile.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.