Pet dni v arheološki prestolnici Čila
San Pedro je mestece oz. vas v oazi sredi puščave Atacama, ki so jo naseljevali že lovci in nabiralci. Ugodne podnebne razmere in sestava tal so omogočile, da je pokrajina danes raj za arheologe, San Pedro pa gosti najpomembnejši arheološki muzej v državi. Rdeča nit vseh obdobij od prazgodovine do leta 1492 so pripomočki za uživanje halucinogenih drog, ki se v več tisoč letih skorajda niso spremenili.
Danes je San Pedro de Atacama turistično mestece, tako da se na trenutke zdi, da je v njem več turistov kot domačinov. Glavna ulica je polna trgovinic s spominki in tradicionalnimi izdelki (volneni šali, kape, rokavice…), restavracij, turističnih agencij in ponudnikov dostopa do interneta. Središče obkrožajo veliki in majhni hoteli ter hostli, med katerimi je tudi Sonchek, ki ga vodi Slovenka Mojca.
Na glavnem trgu kraljuje snežno bela cerkev. 90 odstotkov Čilencev je katoliške vere, Cerkev pa šele v zadnjih letih počasi izgublja pomembno vlogo v družbenopolitičnem življenju.
Med najinim obiskom so domačini častili Marijo. Gre za podobno tradicijo kot pri nas, ko od župnije do župnije potuje kip ali slika Marije (npr. iz Fatime), župljani pa jo počastijo s posebno mašo. Tukaj je bil obred precej bolj vesel, saj so domačini plesali ob živi glasbi, vse skupaj pa so popestrili s skrbno pripravljenimi pirotehničnimi sredstvi, za uporabo katerih je bila pooblaščena ena oseba.
Za zidovi iz na soncu sušene opeke se skrivajo vrtovi gostiln in hostlov. Tudi za na prvi pogled precej neuglednimi vrati Sonchka se skriva pravi raj oz. pomanjšana oaza. Zvečer v gostilnah zakurijo odprte ognje, ki popestrijo vzdušje in imajo posebno nalogo – ogreti goste, saj se v zimskih večerih temperatura spusti pod ledišče. Mimogrede, v skoraj vseh gostilnah lahko naročiš sok iz najrazličnejšega sveže iztisnjenega sadja.
Na vse skupaj pa pazi 5.920 m visok vulkan Licancabur, ki razmejuje Čile in Bolivijo.
Tako sem videla San Pedro, pribežališče ostarelih hipijev in arheologv ter, konec koncev, danes povsem turistično mestece, čemur so se dobro prilagodili tudi domačini. Kaj pa jim je preostalo drugega…
avgust 6th, 2008 at 14:26
Supr slikce
Eno vprašanje pa je bilo dosti 5 dni ali bi še podaljšala če bi lahko ?
avgust 6th, 2008 at 14:44
Jaz osebno mislim, da je 4 dni minimum, lahko bi pa tam ostal tudi mesec dni, pa mi še ne bi bilo dolgčas. Žal nisva bila povsem dobro pripravljena na razmere (obutev, oblačila), če bi bila, bi lahko šla na kakšen izlet na vulkan, še druge gejzirje, se kopat v naravne terme, pa peš naokoli…
Midva bi seveda še ostala…
avgust 6th, 2008 at 15:09
Še drugo mnenje.
Ostala bi en teden, da bi lahko šla na vse izlete, ki jih ponujajo agencije. Če ti je všeč deskanje na pesku, potem kakšen dan več. Ne bi se odpravila na kakšen samostojen avanturističen izlet drugače kot z avtom, ker so razdalje velike, okrog in okrog pa puščava. Če pa več dni ostaneš v mestu in ne greš nikamor, ti lahko kmalu postane dolgčas. No, seveda je odvisno od tega, kakšen človek si 
avgust 7th, 2008 at 11:38
Cerkve spominjajo na Grške s tole belo barvo. Zanimiva pokrajina in verjetno tudi pohajkovanje po teh deželah.
avgust 7th, 2008 at 13:46
UrošG, ampak res samo z barvo… Ko bi ti videl to cerkev od znotraj…
avgust 15th, 2008 at 18:29
neka daljna sorodnica je bila, ko sem še bila otrok, nuna v Punta Arenas Santiago de Chile. Spomnim se razglednic, ki jih je pošiljala babici in neskončnih peščenih plaž… čeprav “vem”, da ne gre le za morje… sem vse do teh dveh zapisov bila mnenja, da gre le za primorsko pokrajino, tukaj pa mi prikazujeta pettisočake…
Hvaležna za oba zapisa…