Konec tedna na Dunaju
V petek sva se že četrti vikend zapored vozila po Avstriji. Ne, nobenih posebnih simpatij ne gojiva do te pokrajine, šlo je za povsem racionalne razloge. Prvič sva se po njej vračala z letališča, potem je bilo treba izkoristiti vinjeto in sva odšla na ogled razstavnih hiš v Gradcu, nato pa smo se odpravili na Grossglockner in na enem izmed avtov je spet ostala neizkoriščena vinjeta.
Logičen korak je bil obisk prijatelja na Dunaju, ki čisto preveč zavzeto raziskuje in je po najinem mnenju potreboval malo oddiha. Nüvi (tole ime mi je strašno všeč), ki je bil sposojen v kompletu z vinjeto in malenkost bolj zanesljivim avtom, naju je v dobrih treh urah pripeljal do fakultete/inštituta v centru Dunaja, kjer sva prebivala.
Izlet je bil bolj družabne narave, zato je za podroben ogled znamenitosti primanjkovalo časa. Vseeno pa ga je bilo dovolj za občudovanje gotskih cerkva, urejenih parkov, razkošnih palač, mestne hiše, parlamenta, opere, muzejev, trgov in skritih kotičkov, ki jih ne bi nikoli pričakoval. Center Dunaja bi laično opisala kot skupek čudovitih arhitektur različnih obdobij.
Sploh si ni težko predstavljati, kako se po njem sprehajajo ljudje iz različnih stoletij, k čemur pripomorejo številne konjske vprege, ki sicer prevažajo turiste. Težko ni niti videti, kako se v 19. stoletju pred palačami zbirajo gostje, povabljeni na ples. Dvorci te popeljejo v čas Habsburžanov, gotske katedrale pa v srednji vek…
V mestu te vseskozi zasleduje kultura. Pospeševalci prodaje, oblečeni v Mozarte, te vabijo na koncerte klasične glasbe, plakati na različne razstave (Nobody is Innocent, zbirka del Gustava Klimta) in v muzeje (Albertina), glasba iz zvočnikov pa na ogled posnetka baleta ali koncerta na prostem, na ogromnem platnu pred mestno hišo.
Vse to bo na vrsto prišlo kdaj drugič. V petek smo morali nadoknaditi nekaj mesecev (bolele so obrazne mišice), sobota je bila namenjena podrobnemu ogledu več deset od skupno sto vzorčnih hiš (bolele so noge), v nedeljo pa je bilo treba domov. V tretje sem si Dunaj sicer ogledala najbolj podrobno, a bo tja treba še kdaj.
avgust 18th, 2008 at 21:34
Nice. Se morem enkrat spokat tja gor, ampak vedno gremo samo do Gradca (če gremo v Avstrijo), ali pa višje (Nemčija) in Dunaj vedno odpade. Morem it enkrat tisto sacherco probat! Piši pod: Things to do once in a lifetime
avgust 18th, 2008 at 22:34
Obvezno na sacherco! Tista, ki jo v isti kavarnici kupiš za domov, se lahko skrije pred sveže postreženo (s kupčkom smetane). Dvakrat preverjeno
avgust 19th, 2008 at 15:55
A tak majo?
avgust 20th, 2008 at 20:17
Ja. Torta v kavarni je veliko bolj sočna od tiste za domov (ki ima rok uporabe skoraj en mesec), pa še s tapravo smetano jo postrežejo. Se mi kar sline cedijo
avgust 23rd, 2008 at 20:20
Dunaj je res lepo mesto. Osebno me jezi zgolj to, da je tolk preveč lepga, da moram vedn kej tacga spustit, da sem tečna še naslednje tri dni, ko pridm domov
Mozartove kroglice ti/vama ne dišijo?
P.S: Zanimiv in super blog.
avgust 23rd, 2008 at 21:04
Kroglice so fine, ampak sem jih verjetno že navajena, ker se mi ne zdijo več posebne. Posebne na tak način, da bi jih komu prinesla kot “spominek” z Dunaja. Mogoče so preveč dostopne? Podobno kot napolitanke Manner. Na glavnem trgu je njihova trgovina, ki sicer lepo izgleda, ampak zakaj bi jih nosila domov, če pa jih nekdo vsaj enkrat na mesec prinese iz najbližje trgovine. (Uf, smo razvajeni.) Tapravo sacherco pa lahko kupiš samo v enem hotelu, npr. Mal sem se zapletla. Ja, kroglice so dobre
Sicer pa hvala
avgust 28th, 2008 at 10:21
Se strinjam…
Dandanes imamo na voljo toliko stvari, da le malo stvari ostane, katerih se res iskreno razveselis. Se pa spominjam kako smo se vsake cokoladice razveselili ko smo bli mlajsi… Zdej pa mas vsega kolker hoces in sploh ni vec uzitek tolk…