Razumljivo je, da delodajalci najraje najemajo delovno silo na podlagi napotnic študentskih servisov, podjemnih in avtorskih pogodb. Tako imajo z delavci bistveno manj stroškov in predvsem težav, ki se pojavijo, če delavca ne bi več potrebovali. Če bi bila sama delodajalec, bi verjetno tudi najprej izkoristila najugodnejše možnosti zame. Vendar nisem.

Moja realnost je malenkost drugačna. Pesti smo držali dobro, zato sem že konec julija začela delati. Osem ur na dan in pet dni na teden v prostorih podjetja, v katerem nas je večina plačana po tem, koliko naredimo. To mi je všeč, ker tako takoj odpadejo vse kavice in neumni pogovori, ki sem se jih bala že leta pred vstopom na delovni trg. (Resnično me ne zanima, kaj vse mora moja sodelavka med delovnim časom po telefonu povedati svoji prijateljici.) Lahko bi tudi rekla, da je small talk nekaj, v čemer se nikoli nisem znašla. Skratka, do zdaj še nisem delala v boljšem delovnem okolju, pri čemer je izvzeto delo od doma.

Prvi teden sem bila na neplačanem uvajanju, kjer so nas precej naučili, zato sem preprosto pozabila na enotedenski izpad prihodkov. Pravzaprav sem se v zadnjem mesecu naučila ogromno, učenju pa ni videti konca. In to mi je neznansko všeč. Zaposleni veliko vlagajo v pogodbene sodelavce, zato se večkrat vprašam, kako to, da se jim splača vsaka dva meseca uvajati novo skupino študentov, namesto da bi koga zaposlili. Ne mislim za nedoločen čas, ker to verjetno ne obstaja več. Sama bi bila zelo vesela, če bi mi pogodbo sproti podaljševali vsak mesec. Ampak se očitno ne splača.

In kako naprej, če želim v (katerem koli) podjetju početi to, kaj počnem zdaj, ker poslovna sekretarka resnično ne bi bila? Glede na to, da sem v zadnjih šestih mesecih ugotovila, da je dela dovolj, vsi pa bi s tabo sodelovali le pogodbeno, se zdi možna le ena rešitev - samozaposlitev.

Recimo, da bi še naprej sodelovala s tem podjetjem, ker se v njem počutim resnično dobro in mi zjutraj ni muka vstati in oditi na delo. Recimo, da bi vsak mesec zaslužila med 800 in 1000 EUR (kdaj pozneje morda tudi več, saj lahko sčasoma v istem času narediš več). Od tega bi morala odšteti različne prispevke (davke, zavarovanja, varčevanja in kar je še tega) ter stroške prevoza (to bi šlo, dokler še stanujem v Ljubljani) in malice. Dopust je neplačan, vendar časovno omejen (tega še ne razumem najbolj). Težko ocenim, koliko denarja bi na koncu ostalo, vendar recimo, da več kot pol. Zaenkrat bi s tem lahko (lepo) preživela.

Dejstvo je, da se bolj “splača” delati kar na avtorsko pogodbo ali se celo kar tako vpisati na neko fakulteto in še vedno delati na napotnice. Zdaj mi je jasno, zakaj ljudje to počnejo. (To je sicer začaran krog, pri katerem bi trenutno najraje videla, da se študentsko delo ukine, vendar bi to bilo zelo egoistično od mene.) Vendar sem optimistka in verjamem, da bom nekoč odšla v pokoj. Poleg tega bi nekoč rada bila kreditno sposobna. Zato moram svojo delovno knjižico čim prej spraviti z Zavoda (metaforično, dejansko menda tako ali tako stane tam.). In ja, raje zaslužim manj in z veseljem hodim v službo, kot da že zvečer razmišljam, zakaj zjutraj ne bi vstala.

Tako se mi vedno bolj zdi, da bom v prihodnjih mesecih dodobra spoznala e-VEM. Konec koncev to ni nujno zadnja postaja poklicne poti, ki se komaj začenja. Če se bo izkazalo, da je odločitev slaba, bom pač poiskala novo možnost. Poslovna sekretarka bom še zmeraj lahko. (Pa s temi poslovnimi sekretarji ne mislim nič slabega. To je dejansko nekaj od tega, kar bi še znala početi, ampak me preprosto ne veseli.)

P.S. Ironično pri vsem tem je, da se “v službi” ukvarjam z besedili v zvezi z lizbonsko strategijo, ki obravnavajo zaposlovanje ter s tem povezane težave in rešitve: V EU je bilo ustvarjenih toliko in toliko novih delovnih mest, ki so ali niso kakovostna. Kljub temu je vedno več pogodbenega dela in zaposlitev za določen čas. Popularna besedna zveza je prožna varnost (flexicurity), kar v grobem pomeni prožnost trga dela (torej manj težav pri najemanju in odpuščanju za delodajalce) in hkrati določeno mero socialne varnosti za zaposlene (in brezposelne). Nekakšen kompromis, torej. V besedilih je nekaj dobrih in nekaj malo manj dobrih zamisli, krešejo se mnenja, vsi se zavzemajo za boljši trg dela (eni za delodajalce, drugi za iskalce zaposlitve), realnost pa… Morda sem zgolj zaplavala v vode, v katerih se ne zaposluje, pri čemer je v drugih sektorjih zgodba povsem drugačna…

Ta prispevek je bil objavljen 14. 09. 2008 ob 09:28 in je bil uvrščen v Iskanje zaposlitve.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.