Nisem vedel, da je selitev lahko tako… stresna?
Včeraj sva se selila.
Zgodba gre nekako takole: dve leti sva živela v prostornem stanovanju. Ker je bilo stanovanje za dva preveliko (z njim pa tudi stroški), sva si ga delila z dvema do tremi sostanovalci (odvisno kdaj). In kjer je več ljudi, so tudi problemi. Bilo jih je mnogo – od nepospravljanja do loputanja z vrati ob štirih zjutraj, da drobtin/kosmičev/mleka/čokolina/salam/… na tleh/pod mizo/na mizi/pod pultom/za pultom/… sploh ne omenjam. Pogovoriti se ni dalo, dopovedati še manj. Za nameček pa je v stanovanju pozimi izredno hladno (stare peči za ogrevanje na elektriko), stroški pa… Ne tako zelo pri dnu kot temperature.
In sva se odločila, da greva. Sestavila sva cel plan – povedala lastnikom, da si ne bi slučajno premislila (to sva naredila lani), postavila okvirne datume, kdaj začneva iskati, itd… Iskanje je kmalu obrodilo sadove – po ogledu dveh stanovanj sva našla, kar sva iskala. Majhno, nekje v predelu, kjer sva želela, dokaj poceni (za ljubljanske razmere, da se razumemo) in dokaj lepo ohranjeno. In sva ga najela.
Problem je nastal včeraj, ko sva se selila. Mislim – še vedno se spomnim vsega, kar me je motilo, zakaj sva šla. Točno vem, kolikokrat sem bil na robu eksplozije, ko sta mi sostanovalca skakala po glavi, kako sem se jezil, ko sem pobiral denar za stroške in kako dolgo sem čakal nanj, spomnim se laži (ne, tega pa nisem jaz polomil, to pa nisem jaz naredil, …), bujenja ob nemogočih urah, itd… Pa vseeno sem bil žalosten, ko sva pobirala zadnje stvari iz stanovanja in ko sem gledal, kako je vse prazno… Ne vem zakaj – konec koncev ni bil moj dom, pa vseeno sva tam doživela ogromno lepih (in seveda tudi manj lepih) trenutkov. In ko sem potem, v že tako čudnem stanju, obložen s petimi vrečkami, torbo, tiskalnikom in nahrbtnikom že petnajstič prisopihal v peto nadstropje in se zbasal v najino garsonjerico, sem se povsem resno vprašal – pa kaj zaboga nama je bilo tega treba…
In ko si končno tam, v ‘novem’ stanovanju, šele vidiš, kar si prej spregledal. Ja, kopalnica je majhna. Straniščna školjka je tako stiščana med steno in tuš kabino, da mora biti čovek kar malo gibčen, da jo lahko uporablja. Tuš kabina je nekam nizka zame, umivalnik je prav tako postavljen sila nizko. Manjka zavesa na edinem oknu v stanovanju. Manjka predalov (prej sva le bila v konkretnem stanovanju). Nad spalnim delom se strop spušča, zato ne morem stati pokonci. In še in še…
Zavedam se, da so vsa ta opažanja posledica trenutnega stanja – ko še ne vem čisto dobro, ali sva potegnila pametno potezo ali ne. Sodil bom lahko šele čez mesec, dva, mogoče tri. Vem pa tudi to, da dom (pa čeprav začasni) niso samo štiri stene (bolj ali manj skupaj ali narazen) strop (bolj ali manj spuščen) in tla – je še vse kaj drugega. To (Nuša) imam pa tudi v novem stanovanju.
Leave a Reply