Pred časom sem (opis PBL projekta) obljubil, da bom napisal še kaj več o projektu PBL (Project, People, … Based Learning) oziroma o tem, kaj smo ustvarili. Od tega je že precej časa, in če ne napišem sedaj, je zelo verjetno, da ne bom nikoli.

Torej - kot je bilo že napisano, nas je bilo sedem, vse skupaj pa se začne (oziroma se je začelo) z idejo oziroma konceptom.

V tem segmentu kakopak prednjači arhitekt, zadolžen prav za koncept. V bistvu imajo arhitekti najboljšo vlogo - naredijo zmedo, potem pa gredo.
Šala.

V glavnem - projekt je imel nekatere zahteve in seveda lokacijo, kjer bo/naj bi objekt stal. Naš naj bi stal v Novi Mehiki, kjer je klima seveda posebna, in to se je odražalo tudi v vseh konceptih, ki smo se jih lotili.

V bistvu je skupina delala na dveh konceptih, vendar pa smo prvega po nekaj mesecih opusitli, zato bom predstavil samo tistega, ki je preživel. Poimenovali smo ga “the Village”. Zakaj, je jasno vsakemu, ki pogleda sliko - koncept je bil zgrajen okoli samostojnih enot, povezanih v celoto - nekako tkao, kot so povezane hiše v majnši vasi, s funkcionalnimi in povezovalnimi potmi med posameznimi deli.

Po prvotnih skicah smo se inženirji lotili dela na grajenju modela, s katerim smo izračunali, kakšne stebre potrebujemo, ipd. Zanimivo pri vsem skupaj je to, da najbolj težka naloga ni delo na modelu in račun sil, najbolj težko je usklajevanje med posameznimi ‘panogami’ (arhitekt - inženir - menedžer) in pa upoštevanje vseh sprememb, ki se vsakodnevno dogajajo. To je res problem. Banalen primer - v našem projektu s enam je zgodilo, da smo delali na modelu mesec dni, in šele po tolikem času ugotovili, da je arhitekt narobe vrisal stopnice. Zakaj? Ker smo imeli etažne načrte v sedemindvajsetih verzijah, in nekdo je vmes uporabil eno starejšo verzijo, ki je imela stopnice na napačnem mestu…

Zame osebno je bil daleč največji problem uporaba njihovega merskega sistema. Osebno mi enote kot so ‘ (foot, čevelj) in ” (inch) ne pomenijo nič. No, sedaj vem, da je en čevelj približno 30cm in da ima čevelj 12 inčev, ampak ko začnemo s “pound-force per square foot” = psf namesto s kN/m2 (kilo newton na kvadratni meter), pa se stvar zame konča. Problem je v tem, ker človek, ki je vzgojen v desetiškem sistemu, nima predstave.

No, da nadaljujem s projektom - ko smo se končno uskladili glede arhitekturnih posebnosti, je nastal problem z modelom - vedno je več možnosti, in kot zakleto evropski inženirji na prav vsako gledamo skoraj popolnoma nasprotno kot ameriški. Res. Pri nas recimo ne bi (skoraj) nikoli šli projektirati 15 metrov dolgega nosilca oziroma bi morali imeti res res dober razlog, da bi to počeli. Američani to naredijo brez problema. Recimo.

Zanimivo je tudi to, da smo mi želeli uporabiti prefabricirane elemente (pač, v betonarni naredijo elemente, ki jih potem na gradbišču sestalvjajo kot lego kocka - no, tako nekako) in smo ta koncept predstavili na enem naših sestankov z ameriškimi (pomembno) mentorji. In ti so našo idejo, milo rečeno, poteptali. Po enourni pridigi, ko sem res že skoraj popenil, sem končno izvedel, zakaj - ker Američani niso navajeni delati z njimi. Sam še vedno mislim, da ni problem z Američani, ampak konkretno z mentorjem, ki je bil najbolj glasen - ker sam pač s prefabriciranimi elementi ne dela, in se jih boji. Tudi prav.

V glavnem. Projekt je napredoval, in mi z njim. Po tehtnem premisleku smo ovrgli kakšnih 10 variant računskega modela in pristali pri betonski konstrukciji s steno v kletni etaži in stebri v zgornjih dveh etažah, ki so povezani z nosilci, preko katerih gre klasična betonska plošča, nosilna v eni smeri. Ker je bil razpon na enem delu konstrukcije zelo velik, smo morali nosilce v tem delu naknadno napeti (to se naredi z jeklenimi kabli). Zato, da je zadeva obstala, in zato, da smo omejili pomike - ne poznam človeka, ki bi rade volje sedel pod nosilcem višine 1 meter, ki se upogne za 10 cm… (to je samo primer - dejanskih rezultatov trenutno nimam pri sebi)

Ko smo končno definirali model in fiksirali arhitekturo (arhitekti bi vedno radi kaj popravljali, ker vedno vidijo kaj novega in ker se tudi njihov okus spreminja), sta bila na vrsti “construction managerja” (po naše bi temu verjetno rekli organizatorja del, pa nisem čisto prepričan, da je to to), ki sta izbrala ventilacijske sisteme, dvigala, dovozne poti, kje bodo stali žerjavi, kako bo organizirano gradbišče, koliko vse skupaj stane, itd itd… Na koncu je vedno tako - lastnika oziroma investitorja zanima samo to, kakšna je cena na kvadratni meter in kakšni so predvideni vzdrževalni stroški. To je vse. In zato so menedžerji (skoraj) vedno najbolj vidne osebe pri projektu. Pa saj je vedno tako… No, skoraj vedno.

Vmes smo se igrali še z game enginom. Naš arhitekt je bil/je zaposlen v podjetju/raziskovalni ustanovi IMAGINE Lab, kjer se večino časa ukvarja z vizualizacijo. V času trajanja PBL projekta je ustvarjal na projektu CocaCola World, ki ga multinacionalka gradi v Atlanti. Na žalost nam ni pokazal nič - pogodbe in klavzule so v ZDA pač zakon. Kakorkoli - pri svojem delu uporablja Unreal Game Engine, in v tem enginu je zgradil naš projekt. Vse skupaj deluje impresivno - hodiš po stavbi, ki si jo projektiral, in se čudiš, kako drugače vse skupaj izgleda v 3D (inženirji skoraj vedno uporabljamo 2D - drugo nam ni dano). Na tak način smo, na naše veliko veselje (tako smo dokazali, da je tehnologija uporabna), odkrili nekaj napak (napačen naklon stopnišča, preozko stopnišče, prenizek strop, itd…), in se predvsem neizmerno zabavali (ste že kdaj vozili džip znotraj stavbe? ).

Za pokušino - računski model stavbe je izgledal tako:

Račun je bil izveden s programom ETABS.

Končni izdelek pa je izgledal/izgleda tako:

No, in to je na kratko rezultat projekta. Če koga zanima kaj več, pa lahko vse podrobnosti najde na strani PBL Express 2006.

Ta prispevek je bil objavljen 07. 06. 2006 ob 17:01 in je bil uvrščen v Osebno.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.