Počistila sem še zadnje sledi požara, ki jih je mogoče odstraniti. Na pečico, katere vratca ne tesnijo prav dobro, pred dobrim tednom nisem pomislila. Na tisto noč spominjata le še madež, ki ga je gasilec pustil na steni, in črn prah, ki se je zažrl v preprogo.

Nekaj po tretji uri zjutraj me je prebudilo brenčanje polnilca za telefon, a sem takoj ponovno zaspala. Nadležen zvok je oba ponovno prebudil. Nekje je nekdo nekaj zelo glasno razlagal. Počasi sem začela izklapljati vse polnilce in se odpravila do hladilnika, zadnjega morebitnega krivca za ta zvok, ki je postajal vse bolj moteč.

Imamo morda kakšen alarm? Seveda ga imamo. Odprla sem vrata v predsobo in začelo se je. Nadležno brenčanje je bil požarni alarm, glasno razlaganje pa ne prepir, temveč poziv k evakuaciji. Zunaj so že bili gasilci, na dvorišču pa precej sosedov.

Vonj po plastiki je prišel v sobo. Iskanje obleke, računalnikov, močenje brisač. Nato pa na hodnik v črno temo in gost dim. Vsak vdih je kljub mokri brisači zapekel v pljučih. Pomislila sem, da gre zares in da sploh ne vem, kam se podajam. Morda grem proti žarišču? Kaj če bi morala proti požarnemu izhodu?

Med razmišljanjem se nisem ustavljala. Glas, ki nas je budil, je bil vedno bliže, zato se nisem obrnila. Zaletela sem se v požarna vrata na hodniku in hkrati zagledala izvor svetlobe. Pričakali so nas varnostnik in policisti. Po stopnicah sem mimo gasilcev stekla na dvorišče.

Pogled na stavbo je razkril, da gori v najinem nadstropju, vendar v drugem krilu. Požar je bil v trenutku pogašen in začelo se je zračenje. Čez dobro uro ali dve sva se že lahko vrnila v stanovanje in začela s pospravljanjem. Črn prah je bilo najtežje odstraniti z obraza in dolgih las.

Tisti v nižjih nadstropjih so vse prespali. Tisti v nasprotnem krilu so imeli nekaj poškodovanih stvari. Najine so bile samo prašne. Prah se še vedno prenaša s hodnika v predsobo in od tam na bele ploščice v kopalnici.

Splet okoliščin, zaradi katerega sva stanovanje zapustila prav v trenutku, ko je bilo na hodniku tako temno, da kljub prižganim lučem nisem videla niti lastne roke, pa je pripomogel k odločitvi, da se v podobnem primeru nikoli več ne bi preoblačila, kaj šele iskala računalnika, pa čeprav je na njem vse moje delo. Ponovila bi le tisto z mokrimi brisačami.

Ta prispevek je bil objavljen 27. 05. 2009 ob 22:14 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.