Zobozdravniška
Kakšen mesec nazaj je na mailing listo, katere član sem, priletelo pismo s prošnjo, da naj prosim kdo predlaga kakšnega zobozdravnika s koncesijo nekje v bližnji okolici. Da jih ni, saj so vsi zasedeni in ne sprejemajo več pacientov. Sicer avtorja potem nisem pobaral, kakšen je bil kaj odziv, a dvomim, da se je predlogov trlo.
Par dni nazaj se podobno pojavi na Facebooku. Druga oseba, isto vprašanje, odgovori pa v skladu s pričakovanji – prostih zobozdravnikov s koncesijo ni, kdor ga ima, pa njegovo ime skrbno čuva. Ponavadi do njih pridejo po direktni liniji iz otroštva. Zanimivo je, da razni seznami ZZZS o prostih kapacitetah sploh ne držijo – nekateri jih imajo po 100% preveč, pa jih še vedno sprejemajo (a nikoli ne prideš na vrsto), drugi jih imajo manj kot predvideva kvota, pa vseeno ne prideš zraven.
Sam sem pred leti ostal brez, postavljen pred dejstvo, da je koncesija veljala samo dokler sem bil še študent. Takrat sem se prepustil rokam študentov stomatologije na stomatološki kliniki – punca (študentka), h kateri sem hodil, je delala dobro, in nikoli nisem obžaloval, da sem hodil tja. Kasneje sem se prestavil k prijateljici, ki je doštudirala in dobila službo v zdravstvenem domu. Kakopak je zraven sodila tudi koncesija in tisto leto, ko je tam delala, je bilo zame, kar se zob tiče, sanjsko. A pritiski, nevzdržne razmere in idiotske zahteve zavarovalnic so botrovale k temu, da je šla na svoje. Jaz pa z (in za) njo, saj v prej omenjenem zdravstvenem domu kar naenkrat nisem več prišel na vrsto…
Danes svoje plombe plačujem. Še najtežji pri vsem skupaj je miselni prehod, saj sem živel s tem, da so zobozdravstvene storitve brezplačne. No, saj bi morale biti, nenazadnje zanje tudi plačujem. Resda malo, ampak tarife nisem jaz postavljal. Pa so res? Tudi če ima zobozdravnik koncesijo, vsako malenkost iz malo boljšega materiala plačaš. Da ne govorim o tem, da ima (tako zavarovalnice) pacient pravico do 25 minut obravnave in ene manjše plombe NA LETO! Resno vprašam – zakaj potem zobozdravstvenih uslug ne izvzamejo iz zavarovanja? Saj ni nič od njih! In ne vem, kakšna storitev je to, da prideš z bolečim zobom in ti bolečino zgolj odpravijo, za popravilo pa te naročijo čez pol leta. Kaj naj pa vmes?
Kakorkoli – jaz sem s svojo zobozdravnico zelo zadovoljen. Sicer storitve plačam, a jih opravlja zelo kvalitetno, se mi posveti, časovno prilagodi, na vrsto pridem v največ tednu ali dveh, če bi me kaj bolelo, vem, da bi mi zob popravila še isti dan.
Lahko bi pa še naprej iskal koga s koncesijo.
avgust 27th, 2009 at 9:36
Kljub vsemu bi bila previdnejša pri tem, da ni nič od zobozdravstvenih uslug, ker je zadeva vseeno nekoliko bolj zapletena, kot se morda zdi na pri pogled. Tudi če je treba določene storitve doplačati, je še vedno bolje plačati 1000 EUR kot pa 2000 EUR. Seveda če si doplačilo sploh lahko privoščiš. V nasprotnem primeru se pač zadovoljiš s slabšimi materiali, kar je tudi bolje, kot biti brez zob. (Tole je karikirano, ampak zajame bistvo.)
avgust 27th, 2009 at 10:15
ampak imena pa tudi ti nisi izdal
avgust 27th, 2009 at 10:21
@Nuša: Imaš prav, sem poenostavil. Ko govorimo o protetiki, se stvar zakomplicira. Nimam pa prav nobene predstave, koliko časa se pri koncesionarju v tem primeru čaka.
@Jure: Saj ni skrivnost. Ivana Gams, ordinira v Ulici bratov Babnik 10 (center Dravlje). GSM: 031 615 346.
avgust 27th, 2009 at 11:08
Kolikor je meni znano, te je koncesionar vsak dolžan sprejeti in ne more biti “poln”. Je pa res, da skoraj vsi (99%) pravila izigravajo in se “novih” pacientov izogibajo kot hudič križa. Po mojih izkušnjah, ko sem iskal zobozdravnika, mi je samo 1 koncesionar (potrkal sem na 6 vrat v hodniku, kjer je cca 10 ordinacij) rekel, da “novih pacientov ne sprejema več” (kar verjetno ne bi smel), preostalih pet me je želelo “vpisati na čakalno listo”, glede na katero bi me čez cca 4 mesece (med 3 in 5) poklicali za pregled. SKratka, datuma še niti dobil ne bi. Takrat bi me poklicali, kdaj lahko pridem na pregled – verjetno še dodatne 3 mesece. No, pri šestem koncesionarju se je moja toleranca končala in sem se odločil za privat oskrbo. Kasneje sem se sicer preko vez dogovoril za obiskovanje zobozdravnika, zaposlenega v nekem lokalnem ZD, kjer čakam minimalno, zame pa ustrezno poskrbijo.
september 2nd, 2009 at 10:27
Tudi jaz sem ostal brez zobozdravnika, ko sem nehal biti študent, in potem sem bil kakih pet let pač brez (imam to srečo, da imam zdrave zobe). Potlej sem pa enkrat le sklenil, da je treba nekaj ukreniti (no, resnici na ljubo je sklenila moja draga). Nekje sem slišal, da te je v tvoji občini nekdo dolžan vzeti in ker je v naši občini samo en zobozdravnik, sem šel pač k njemu. Povedal mi je, da me ne more vzeti takoj (menda nekaj v zvezi s pravili zavarovalnice), da pa me bo dal na čakalno vrsto. Po dobrem letu sem prišel na vrsto in zdaj imam spet osebnega zobozdravnika. Pojma nimam, ali me je res smel ne vzeti takoj, a glede na to, da se mi nikamor mudilo, se nisem pretirano sekiral. Načeloma se pa vsekakor lahko strinjam, da v našem zdravstvenem sistemu nekaj hudo smrdi.