Pravično povišanje minimalne plače?
V zadnjem času nas je tiste, ki smo v očeh širše javnosti privatniki, za samozaposlitev pa smo se odločili bolj ali manj po sili razmer, doletelo nekaj manj prijetnih novic. O eni od njih se je v petek razpisal tudi novinar Dnevnika, vendar je že iz komentarjev, ki jih sicer ni vredno jemati preveč resno, jasno, da bi bila javna razprava zaradi nepoznavanja ureditve statusov na tem področju brezplodna, prizadeti pa bi težko upali na podporo javnosti. Danes so o tem pisali tudi v Financah. Za kaj pravzaprav gre?
Za novinarje, prevajalce, grafične oblikovalce, pisce besedil in druge osebe, ki opravljajo delo, za katerega je mogoče zahtevati plačilo po avtorski pogodbi, je trg delovne sile vedno manj prijazen. V praksi to pomeni, da pri nekem podjetju opravljajo delo 40 ur na teden, vendar niso zaposleni. “Delodajalec” jim zaslužek izplača po avtorski pogodbi (ali celo sposojeni študentski napotnici), kar je v nasprotju z zakonom, saj so običajno izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Vendar se v to ne bom spuščala, ker menim, da študentsko delo v današnji obliki še dolgo ne bo ukinjeno, kaj šele, da bi se vzpostavil kakšen resnejši sistem nadzora in sankcij, saj ima država od njega kratkoročno precej koristi. Poleg tega pa bodo delodajalci vedno imeli na voljo vrsto čakajočih za opravljanje takšnega dela, zato poudarjanje pravic ni smiselno, če potrebuješ denar.
Naslednji primer so delodajalci, ki od svojih zaposlenih zahtevajo, naj “odprejo” s.p. in z njimi podpišejo ekskluzivno pogodbo o sodelovanju. Stroški delodajalcev se zmanjšajo, novopečeni samozaposleni pa so presrečni, ker jim nekdanji delodajalec zdaj plača sto evrov “več”. Takšne primere je mogoče srečati na različnih delavnicah za samozaposlitev, ki jih organizirajo območne enote zavoda za zaposlovanje in podjetniško-obrtne zbornice.
Če si torej novinar, oblikovalec, prevajalec in podobno, ki si poišče prvo “neštudentsko” delo, vendar si napotnic ne more ali želi sposojati in si želi urediti socialno varnost, si lahko urediš status samozaposlenega v kulturi, novinarja in podobno. Če pogojev za pridobitev navedenih statusov ne izpolnjuješ, se lahko samozaposliš, kar finančno spodbuja tudi Zavod RS za zaposlovanje. Podobni statusi na primer za tehniške prevajalce ne obstajajo. Tako lahko kmalu postaneš “hud privatnik”, katerega vsi osebni podatki, vključno s prihodki in dobičkom, so javno objavljeni na več različnih spletnih straneh. V javnosti velja, da so ti prihodki tako ali tako le kakšnih 20 % tistega, kar v resnici zaslužiš, saj vse ostalo pospraviš v žep. Povem lahko, da v primeru omenjenih “svobodnjakov” temu ni tako, saj je naročilo za naročnike strošek, ki jim zmanjša končni dobiček, zato je neobdavčenega dela izjemno malo. Širša javnost pa verjetno ne bo verjela, da je stanje v tej panogi drugačno kot v zaključnih delih v gradbeništvu, kjer so naročniki fizične osebe.
Zdaj pa k že navedenim neprijetnim novicam. Minimalna plača se bo bistveno povišala, kar je prav, saj si vsak zasluži dostojno preživeti. S tem se bo zvišala tudi osnova za plačevanje minimalnih prispevkov za socialno varnost. S povsem osebnega vidika je bila to zelo neprijetna novica. V moji panogi bi naročniki namreč cene vsak mesec zniževali ali jih v najboljšem primeru tudi več let ne dvignili. Minimalna in povprečna plača, ki sta osnova za izračun višine prispevkov za socialno varnost, se torej postopno zvišujeta, prihodki pa kljub vedno več dela ostajajo isti. Približno 52 EUR več na mesec bomo že zmogli, vendar pa sem se ob novici o povišanju minimalne plače začela spraševati tudi o vrednotenju dela. Močno namreč dvomim, da bodo delodajalci zaposlenim, ki so zdaj prejemali 100 EUR več od tistih z minimalno plačo, plačo povišali, da bi tako ohranili razmerja med plačami. Vendar o tem kdaj drugič.
Druga novica, ki je precej bolj neprijetna, je zaenkrat le namera, ki pa se bo verjetno nekoč uresničila. V Dnevniku ali Odmevih so prejšnji teden predstavili predlog o znižanju prispevkov za socialno varnost za tiste, ki zaslužijo največ, saj obstoječi sistem zanje ni pravičen, ker za svoje prispevke ne dobijo nič več kot delavci z minimalno plačo, čeprav njihovi prispevki za socialno varnost znašajo tudi 1000 EUR več. Res je, ni pravično, čeprav je solidarno, vendar o tem na tem mestu ne bomo razpravljali. Namen odprave te nesorazmernosti pri prispevkih je menda nagraditi in pritegniti najvišje izobražen kader, naj ostane v Sloveniji. Resno vprašanje: od kdaj ima najvišje izobražen kader v Sloveniji tudi najvišje prihodke? In kako nameravajo nadoknaditi ogromen primanjkljaj, ki bi nastal z odpravo te nepravičnosti? Z zvišanjem prispevkov za podjetja in samostojne podjetnike.
Med samostojnimi podjetniki je tudi precej že omenjenih “svobodnjakov”, katerih delo je enako redno zaposlenim, bruto prihodki pa so zelo podobni neto dohodkom zaposlenih. Z nekaj pomembnimi razlikami: njihov dopust ni plačan, prav tako ne prejemajo bolniškega nadomestila, ki gre sicer v strošek delodajalcev. Stroški za prevoz in malico sicer znižajo osnovo za akontacijo dohodnine, vendar menim, da so kljub temu na slabšem. Njihovi prispevki za socialno varnost se ne izračunajo glede na dejanske prihodke oz. dobiček, čeprav se ta upošteva. Izračunajo se nekako pavšalno, samostojni podjetniki pa se nato razvrstijo v osem razredov. Če za en cent presežeš določen prag, si naslednje leto v višjem razredu in vsak mesec plačaš npr. 170 EUR več. Pri redno zaposlenih do takšne razlike ne pride, saj zanje razredi ne obstajajo.
Omenila sem več težav, povezanih s prispevki in samostojnimi podjetniki, izpostaviti pa želim, da med posameznimi vrstami samostojnih podjetnikov obstajajo velike razlike, ki z vidika prispevkov za socialno varnost niso priznane. Prevajalca, ki 40 ur na teden dela izključno za eno stranko v njenih prostorih in dela ne oddaja nobeni drugi osebi, ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom, ki s sodelavci, s katerimi je uredil pogodbeno razmerje, gradi enodružinsko hišo. In nazadnje, če ni pravično, da zaposleni z višjimi prihodki plačujejo višje prispevke za socialno varnost, zakaj bi bila potem ista ureditev pravična za omenjenega prevajalca?
februar 23rd, 2010 at 11:17
Ok, višjih prispevkov sem se zavedala. In si rekla: “jebiga, nekaj evrov več bom že zmogla, le še bolj bo treba paziti, da bom imela dovolj stroškov.” Tole s stroški mi je kljub dvema letoma samostojne poti nekaj nedoumljivega. Bistvo podjetja je zame v tem, da nimam dobička in da imam čim višje stroške. A je to normalno?! Če padem v višji razred s prispevki, hkrati pa dobim za prihodnje leto (ker računica temelji na preteklem letu) še nov izračun za višji davek, bom kot s.p. težko preživela.
Druge slabe novice, ki jo omenjaš, pa se nisem zavedala. Pravzaprav se je niti nočem.
februar 23rd, 2010 at 14:29
Ja, tudi jaz sem letos že dobila za dobrih 30 € prispevkov več.
ja, ja… saj S.p.-jevci smo itak sami pokvarjenci, ki skozi firmo peremo denar. In vsak avtomatično misli, da se valjaš v denarju, medtem ko ne delaš nič.
Tudi jaz se ukvarjam s prevajanjem in se lahko le nasmehnem, ko mi nekdo omeni 40 urni delavnik. Sanja svinja kukuruz.
Lahko ti kar povem, saj ni nobena skrivnost. Delam za dva večja naročnika in cel kup manjših. Za računalnikom sem od jutra do večera. Poleti se je količina dela zmanjšala za več kot 50%, pa države ni nič zanimalo, ali imam 400+ € da plačam dohodnino in prispevke. In da imam potem še za stanovanje, stroške in hrano. Pozneje se je sicer popravilo, ampak sem potrebovala skoraj pol leta, da sem splezala nazaj na zeleno vejo.
Delo brez računa? Hahaha, ja, seveda… potem pa svizec zavije čokolado.
Tudi jaz nisem vedela za to drugo zadevo… upam, da se ne uresniči. Kmalu bo bolje biti zaposlen, kot biti s.p.
februar 23rd, 2010 at 16:04
Če te bo kdo zaposlil, Andy! Pozabljaš, da
Jaz sem ustanovila s.p. zato, ker sem ugotovila, da službe ne morem dobiti, dela imam pa ogromno. Spet en svojevrsten nesmisel. Po sedmih letih dela na študentske napotnice in avtorske pogodbe sem imela 0 let delovne dobe. Ni bilo druge. Ampak nad tem ne jamram. V redu mi gre. Tudi 24-urno dosegljivost in preživljanje časa za računalnikom sem si izbrala sama. Me pa res moti za začaran krog. Če se bo črni scenarij iz zgornjega zapisa uresničil, bom morala delati več in plačevati še več. Ampak nekje mi bo zmanjkalo časa – za osnovno potrebo po spanju. To me skrbi.
februar 23rd, 2010 at 16:05
Pardon. Zgornja vrstica se je malo skrajšala:
Če te bo kdo zaposlil, Andy! Pozabljaš, da nisi edina na trgu.
februar 23rd, 2010 at 16:14
Meni se je s.p. “splačal” le kakšna dva meseca od štirinajstih, tako da bi veliko raje bila normalno zaposlena, ampak sem imela isti problem kot Centrifuzija. (Ok, če bi imela kakšnega resnega končnega naročnika več in če bi računala dodatek za nočno in nedeljsko delo, potem bi ostala s.p.)
Glede tiste druge novice pa resnično upam, da je šlo za kakšen predlog predloga in bo vse skupaj tam tudi ostalo.
februar 23rd, 2010 at 17:36
Za takšne zadeve je precej boljša izbira d.o.o. Maksimalna obdavčitev je manjša kot pri s.p., pri prispevkih pa se da z kombinacijo izplačil preko pogodbe o poslovodenju in izplačila dobička tudi marsikaj urediti.
Ampak vse to je debata o napačni temi. V državi, kjer se “zaposleni” silijo v “podjetništvo” je nekaj močno narobe. Podjetnik naj bo tisti, ki ima dejansko podjetniško žilico. s.p. ki je s.p. zgolj zato, ker je zakonodaja toliko toga, da ni zanimiv za klasično zaposlitev podobno kot študentske napotnice kaže na anomalijo sistema.
Slovenija je zrela za enotno davčno stopnjo, precej večjo liberalizacijo zaposlovanja in odpuščanja in še marsikatero spremembo.
Pogumnega, ki bi to dejansko predlagal in speljal pa ni.
februar 24th, 2010 at 9:00
Ah, ne mečem si peska v oči, da sem edina na trgu dela. Še manj, da mi bo kdo dal redno službo. Vsi prevajalci iz moje generacije imamo s.p.-je. Nihče nima “službe”.
S.p. sem odprla zato, ker ga je eden izmed naročnikov zahteval. Ni hotel ne avtorske, ne napotnic – hotel je račun in to bilo to. Če se splača ali ne… Če ne drugega mi teče delovna doba (drugo vprašanje je, kaj bo z našimi pokojninami, ampak to ni nima veze)…. kakšnih drugih blaznih ugodnosti pa ne vidim. Nimam plačanega dopusta, regresa, bolniške.
D.o.o. je res najboljša rešitev, ampak tu je keč v sredstvih. Kje pa naj staknem 7500€ za d.o.o.?
Heh, zdi se mi, da imamo vsi zelo podobne zgodbe
februar 24th, 2010 at 9:23
Mislim da avtorska agencija omogoča to storitev. Podjetje dobi račun, avtor honorar. Seveda je neka provizija vmes.
Ustanovitveni kapital podjetja je potem v podjetju. In se lahko recimo porabi za izplačilo plač. Ni stran vržen denar. Jaz sem vzel 5000 EUR kredita, ostalo pa sem imel. Je pa res, da, če ne vidiš posla za par 10K EUR na leto, nima smisla ustanavljati podjetja. Po moje tudi s.p.-ja ne.
Se bolj splača plačati tisto provizijo AAS od vsakega posla.
februar 24th, 2010 at 9:44
(jm): ko mi nekdo dobronamerno svetuje, naj raje odprem d.o.o., si o kakovosti njegovega svetovanja hitro ustvarim mnenje. Tak človek niti slučajno ne pozna narave mojega dela, pogodb z naročniki, še manj pa težav, ki jih ima lahko tak espejček, kot sem jaz. Ali pa Nuša in Andy, če sklepam iz zgoraj napisanih komentarjev. Morda bo d.o.o. kdaj boljša rešitev, vendar za zdaj ni. En človek s pisanjem besedil ne more pridelati toliko denarja, da bi se d.o.o. splačal. Poleg tega poskušam prihraniti na zunanjem računovodstvu, kar pomeni, da si enostavno računovodstvo vodim sama in zato prihranim za približno 1 mesečni priliv. Zame je to veliko.
Glede ustanavljanja s.p. ali d.o.o.: Saj smo vse tri že razložile, čemu imamo s.p. Lažje je nastopati na trgu in redne zaposlitve pa ne moreš dobiti. Avtorske pogodbe so se mi v enem pogledu sicer splačale, vendar pa je bilo kup drugih reči s tem neurejenih (prekršek, zavarovanja, delovna doba …). Iz tega zaključujem, da je za zdaj še vedno najmanj slaba izbira s.p.
februar 24th, 2010 at 9:52
Seveda ne poznam narave tvojega dela, niti nisem šel recimo pogledat prometa.
Jaz sem se recimo od samega začetka odločil za d.o.o., pa tudi za to da sem DDV zavezanec. Seveda pa to ne pomeni, da je to za vsakega boljša odločitev.
Kaj pa AAS?
februar 24th, 2010 at 10:09
No, če sva zdaj konkretna … AAS ne pride v poštev, ker ni vse delo, ki ga opravljam, avtorsko delo (urednikovanje, PR aktivnosti itd).
februar 27th, 2010 at 1:20
Kot sem rekla že na Katjinem forumu prevajalcev, me zanima, ce bo kdor koli gospodu Svetliku, Krizanicu in Pahorju razlozil in pojasnil stvari, ki so osnova za nase socialne prispevke in ce se vsi skupaj zavedamo, da bo drzava svojo odgovornost za izplacila socialnih transferjev prenesla na zasebni sektor, drzava pa bo pridobila le se vec davkov. Tudi izplacilo njihovih plac omogoca zasebni sektor, ki polni proracun. Tudi gospod Semolic trobi v isti rog in se zavzema za to, da *managerji* poskrbijo za nova narocila ali pa naj propadejo. Problem je v tem, da sindikati v *delavcu* ne vidijo samostojnega prevajalca, svobodnega novinarja, racunalniskega programerja, direktorja mikro podjetja (one-man band), ampak zgolj in samo fizicnega delavca v proizvodnem obratu.