Čisto na hitro poročilo o dogodivščinah, ki so naju spremljaje čez vikend. Na vrsti je bil namreč tradicionalen vikend v Logarski dolini. Naša mami dela v podjetju, ki je še uspelo zadržati nekaj tistih sindikalnih ugodnosti, tako da septembra zasedemo en prav lušten dom nasproti tiste hišice, kjer je nekoč rad počitnikoval naš trenutni predsednik. Namen tega vikenda je skupaj s prijatelji in njihovimi otroki osvojiti vsaj en vrh nad 1500 m, peči na žaru in kuhati golaž v kotlu ter pred otroki početi vse tisto, kar ti naj ne bi počeli v svoji družbi. Pa pustimo to.

Ker je dom rezerviran že par mesecev vnaprej, se gre tja v vsakem vremenu. Prav tako je z osvajanjem vrhov. Če povzamem: mokro!!! Na začetku poti nas je dobil dež. No, v bistvu smo se znašli v oblaku. Nekateri od udeležencev so bili mnenja, da če že imamo palerine, jih pač uporabimo. Zdaj vemo, da voda zelo rada začne teči po palerini navzgor po notranji strani, sploh če piha veter. Zanimiva je bila še vidljivost – izpred koče nisi videl barake, kaj šele Ojstrice. Ampak mi smo bili na Korošici! Več bo povedala slika, ki bo, ko bo. (Če ni spet nekdo pustil fotoaparata na e-mail size…)

V nedeljo je še kar naprej deževalo, moji koleni pa so protestirali, tako da je sledil obisk bazena v bližnjem hotelu. 3000 SIT za mini bazen in savno me je skoraj odvrnilo od idealnega načrta, ampak si na srečo nisem premislila. Ves bazen in savno sva namreč imela zase (nič nenavadnega glede na ceno). Plavanje očitno zelo odgovarja mojim kolenom, saj bolečina ni še nikoli tako hitro popustila, čeprav je bila tako močna, da nisem mogla niti po stopnicah.

Sprva mučen vikend se je izkazal za prav dobrega, tako da že čakam naslednje leto. Upam, da bo vsaj enkrat sonce na teh naših srečanjih.

Ta prispevek je bil objavljen 19. 09. 2006 ob 15:50 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.