Ne tako dolgo nazaj se je občasno v naših nabiralnikih pojavila gora pisem, vsa z enako vsebino. Praktično vsa so šla so nekako takole:

To pismo je prvi poslal _________ daljnega leta __________ in je od takrat že _________krat prepotovalo svet.

Dne ___________ ga je dobila tudi ___________ in ga vrgla v smeti. Še isti dan je izgubila službo, moža, hišo in še psa. Ko je ugotavljala, čemu se je to zgodilo, se je spomnila tudi pisma. Izbrskala ga je iz smeti, prepisala in poslala ___ osebam. Naslednji dan je zadela na lotu in živela do konca svojih dni (in naprej).

Če boš v roku ___ dni to pismo poslal ______ osebam, tudi tebe čaka sreča. V nasprotnem primeru te čaka ____ let nesreče!

Poseben primer takšnih verižnih pisem so bile ‘piramidne’ različice. Še pomnite? Ko si dobil pismo s seznamom ljudi, si moral poslati ___ SIT (dinarjev) osebi, ki je bila zadnja na spisku, sebe dopisati na spisek in poslati naprej ter upati, da boš tudi ti dobil kakšen fičnik. No, seveda nikoli nisem dobil nič, poleg tega pa so vedno vedeli, komu poslati (otrokom, kakopak, kdo pa bi drug nasedel?).

S pojavom elektronske pošte je zadeva postala nesluteno nadležna. Poznam ljudi, ki dobivajo po 1000 primerkov nezaželjene e-pošte (’ljubkovalno’ poimenovane ’spam’, kamor uvrščam tudi verižna pisma) na dan. Včasih je pomagalo, če si bil previden, kam in komu si dajal svoj email naslov, dandanes tudi to ne pomaga. Če pa se človeku že uspe nekako ubraniti nepridipravom, pa je povsem možno, da ga v e-poštnem predalu pričaka pošta, ki mu jo prepošljejo prijatelji. Kako dopovedati prijatelju, da sicer rad dobivaš njegovo pošto, ni pa ti potrebno pošiljati razne powerpoint neumnosti, verižna pisma z nevemkakšnimi tematikami, neumne šale ipd… Res pa je, da so ravno ta e-poštna sporočila mnogokrat edino, kar še ohranja stik z znanci…

Z Nušo sva z grozo ugotovila, da se danes ta verižna nadloga pojavlja tudi v drugih oblikah.

Da, to sva dobila skupaj z bankovcem za 100 SIT.

Ostala sva brez besed. Bankovec bova zapravila, prepisovala ne bova nič. Pa vseeno upava trditi, da najina sreča/nesreča ni odvisna od tega dejanja… Človeška neumnost res ne pozna meja.

O odnosu do denarja pa kdaj drugič…

Ta prispevek je bil objavljen 27. 10. 2006 ob 14:01 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.