Blog je mrtev. Naj živi blog!
Priznam. Ta vikend sem imel svoj prst kar dvakrat na tipki delete. Če bi pritisnil, bi tale blog z vsemi mojimi in Nušinimi prispevki poslal v večna lovišča in nehal blogati. Dokončno.
Razlogov, da bi to storil, je več. Enega izmed njih je včeraj izpostavil Had. Zanimivo je, da sem se prav s Hadom najbolj ‘prijel’, dokler nisva oba stopila korak nazaj in na problem pogledala malo bolj od daleč. Ugotovila sva, da se ne želiva prerekati in našla skupno besedo. Z njim se to da. Z nekaterimi pač ne…
Res me jezi, ko ljudje ne dojamejo, kaj sem napisal oziroma želel napisati. Znorim. Priznam – v zadnjih letih sem večino časa namesto črk prekladal številke, in kljub temu, da sem včasih znal pisati (za kar bi se našel kak konkreten dokaz), se mi danes dogaja, da včasih kar ne najdem prave besede, s katero bi opisal tisto, kar čutim oziroma kar želim povedati. Izgovor? Mogoče. Zanimivo pri vsem skupaj je, da sem sam vedno prepričan, da sem napisal jasno, da v zapisu ni dvoumnih stavkov in da bi bralec moral razumeti. Pa ne. Na to me je v zadnjih dneh večkrat opozorila tudi Nuša. In če komu verjamem, verjamem njej.
Še vedno pa ne razumem, kako je možno, da se dogaja to:
Robi v prispevku O okrogli mizi o bloganju v CD…:
Priznam, premamilo me je in sem šel poslušati. Zakaj? Ker sem želel slišati, kaj imajo povedati, ker me je zanimalo, če je Dajana v živo kaj ‘boljša’ kot v cyber prostoru, ker sem želel videti, kdo Had je, ker me je zanimalo, kaj bo povedal Gušti, in ker je vse skupaj vodil Marko Crnkovič.….
Dajana. Sploh ne vem, če bi komentiral. Ona piše, ker nima drugega dela. Ona piše, ker je doma. Piše, ker misli, da lahko vsak na internetu piše, kar hoče. Pove, da se je nekoč predstavljala pod drugim imenom, ker si je tako več upala. In na to je še ponosna (vsaj tako izgleda). Ona piše, ker si želi komunikacije (tako pravi). In očitno ji ni jasno, kaj internet sploh je, in ga odkrito enači z blogom. Internet = blog. Po njeno, da ne bo pomote… Še ena iz vrste, ki piše na dveh frontah. A se samo meni to zdi sporno? Po pravici povedano – če je bila ona predstavljena kot eden bolj vidnih (branih?) blogerjev, potem je človek, ki ne pozna ’scene’, dobil bolj klavrno predstavo…
Dajana v prispevku Pomembno je, da si proti:
Razen tega sem že večkrat poudarila, da v svojem bloganju ne pišem stvari, ki se niso zgodile. Kmalu bom stara 44 let. Nekdo se razburja (Robijeva opomba: ta nekdo naj bi bil jaz), da kako jaz zgledam. Ja, kako pa bi morala zgledati? Bi morala na plastično operacijo ali kaj? Tako je rekel o meni (uf, hvala, da je vsaj moje ime pravilno napisal, ne tako kot Ulica na blog 3 – resnično se opravičujem, da mi starši niso dali bolj enostavno ime!)…
Od kod je prišla ideja, da sem pisal kaj o njenem izgledu, mi še danes ni jasno. Ne vem. Pa Dajani ne zamerim, ker se je v komentarjih opravičila.
Dajana v komentarjih na prejšnji prispevek:
P.S. Glede tega, da sem narobe razumela, kako zgledam, pa se opravičujem.
Najboljše pa šele prihaja.
Amalie v komentarjih malo nižje:
Veš kaj ti Robi. Prav nesramen si. Za tvoj blog še nisem slišala. Dajana je pač preprosto Dajana. In upala si je. Jaz si preprosto ne bi. Bala bi se točno tega kar zganjaš zdaj in tisti tip, ki ga omenjaš. Dajana je ženska iz mesa in krvi in nam ima kaj za povedati. Zato jo beremo. Ker ne zganja negativizma toliko boljše. Kaj pa ti? Robi flaško, dudko. Ma bi te usekala po tisti tvoji goflji. Kdo pa je tebi rit brisal? Dostojevski? Tudi me , ki smo že tisočrat previle otroke in nam mogoče ne hodijo po glavi skrinšoti imamo pravico blogat. Jasno. Če ti ne paše pa ne beri. Je čisto enostavno.
Od kod to? Zakaj? Kaj sem rekel? Kje sem bil žaljiv? Kje sem v prispevku napisal, da bom koga tepel? Komu sem v usta tiščal flaško in dudo? Brisal rit? (ta zgornji komentar je samo primer – bi lahko našel še kakšnega)
In takšni komentarji so se še parkrat ponovili, in to kljub temu, da je Dajana sama priznala, da si je stvar narobe raztolmačila. Hvala bogu (vsaj enkrat), da me je siolov spam filter uvrstil med spemerje (čeprav ne vem, zakaj, ker se je to zgodilo po tem, ko sem napisal 2 komentarja v roku petih minut), in da se nisem kregal naprej. Ker krivica je pa nekaj, kar s težavo prenašam…
Zato sem razmišljal – a sploh kdo res bere prispevke in komentarje? In če ne prebere celotnega poteka diskusije, zakaj komentira? Zakaj? Četudi sem sam kaj napisal preveč grobo, še vedno mislim, da imam argumente za vsako izmed trditev v prispevku. Kakšni so argumenti takšnega komentatorja? Ups, nisem prebral?
Zaradi vsega tega sem resno začel razmišljati, da neham blogati. Brezveze. Rad imam debate, ki so na nivoju (čeprav, priznam, sem včasih sam kriv, da niso), ne maram pa obtoževanja povprek, brez argumentov, kar tako. Tega sem imel dovolj na forumih, in zato sem od tam pobegnil. Rad imam, če mi kdo dokaže, da nimam prav. Ker vem, da sem zmotljiv.
Že med reševanjem dileme sem prebral Jonasov najnovejši prispevek in komentarje nanj (tam dobi nerazumevanje povsem nov prizvok), danes pa sem prebral še Hadov prispevek. Prva misel? Juhej, nisem sam!
Kakorkoli – po pogovoru z Nušo včeraj sem se odločil – blog naj ostane. Bom pa v svojih prispevkih prenehal soditi o dogodkih, blogih, prispevkih, blogerjih… Vzemite to kot samocenzuro. Zakaj? Zato, ker ne maram brezveznih konfliktov, v prvi vrsti pa samo in le zato, ker ne želim nikoli več izpasti idiot. In pa da Nuši tudi sam pomagam dvigniti kvaliteto tega bloga.
Gremo naprej.
december 4th, 2006 at 9:05
Seveda, blog naj ostane. Kako pa lahko veš, kako smo te razumeli, če ne preko drugih blogov ali komentarjev?
In zaradi konflikta še nisi idiot. Ko mene ozmerjajo, se tudi najprej borim, potem počutim malce slabše, ampak na koncu si MORAŠ reči: jest sm jest in to je tist. (hvala, jani)
december 4th, 2006 at 10:01
Robi, v tem času si preživel (in tudi uspešno razrešil) že toliko brezveznih prepiranj, da bi bilo res škoda, da te zadnja potolčejo. Je pa res, da so bila tokratnja malo preveč zgoščena. No, ampak za moj okus kar dobro surfaš med vsemi rafali.
Jaz ločujem med tem blogom in tvojim delom na SloBlogih in oboje se mi zdi prav fino. Vmes sva na kulturen način razrešila konflikt, ki ga v resnici sploh ni bilo in takrat si se mi prav prikupil. Ravno zaradi dopuščanja drugih možnosti in ker si pripravljen poslušati, razumeti in celo spremeniti mnenje, če se dokaže, da je obstoječe napačno. To ni obračanje po vetru, ampak pogum!
Poleg tega sta mi oba s Hadom dovolj zanimiva in očitno marsikomu drugemu tudi. Nista konformista. To je zanimivo. In vedno konfliktno. Jebiga. In hvala bogu.
december 4th, 2006 at 10:22
Tamara: hvala za tole.
december 4th, 2006 at 10:35
Konstruktivnih debat je zal zelo malo po blogih naokrog. Vecina jih preraste v zmerjanje in kreganje. Zadeve zlezejo pod nivo. Meni je tvoj blog vsec, ker znas pogledati stvari iz vec zornih kotov in nisi zacementiran v svojih prepricanjih.
Ane, da se imamo lahko radi, cetudi mislimo drugace?
december 4th, 2006 at 10:42
Gaby: prav imaš, konstruktivnih debat je zelo malo. Pa dobro – če ljudje blogajo in komentirajo za zabavo (da zraven ni potrebno razmišljati) – tudi prav. Ampak v tem primeru bi rad videl vsaj to, da naj se ne spuščajo v zmerjanje nekoga, ki ni storil/rekel nič narobe…
Hecno je, da v enem stavku nekdo zagovarja svobodo govora, v drugem me pa obsodi, ker sem napisal, kar mislim…
Hecno je vse skupaj.
december 4th, 2006 at 10:51
Oj!
No, eno butasto vprasanje:
Ce naj bi bil blog nakaksen spletni dnevnik, a ne, a potem ne bi bilo najbolj preprosto, da ukines moznost pisanja komentarjev (ce se to da?)na tvoje poste? Pac, pisi, kar ti je drago in kar ti lezi na dusi, komentiraj, z bralci se pa ne obremenjuj.
Sam ves, da vsako, kakrsno koli jasno izdelano mnenje vedno po pravilu pozanje vec kritik kot pohval, ker je to v naravi ljudi! To se ne pomeni, da nisi razumljen, pac, nisi odobravan! In a je to tvoj problem? NE!
Nas komentatorje nekako skensli, pa bo;))
Lp
december 4th, 2006 at 11:05
Eva: itak, da se da komentarje skenslat, sam to pol za moje dojemanje ni blog. To pomeni, da je tisto, kar rečeš, sveto, in ne potrebuje komentarja… To pa ni res. Vsaj v mojem primeru ne…
Sicer pa – zakaj bi pa komentatorje skenslu? Če se ne bi hotel pogovarjat, potem sploh bloga ne bi pisal.
december 4th, 2006 at 11:25
Ah dj no Robi, pa ne bod no taka pička!
Saj smo se že več ali manj vsi s kom zapeli, bili nemalokrat narobe razumljeni ali koga narobe razumeli, bili po krivem obdolženi ali po krivem obdolžili, ampak to je vse tveganje, ki spada zraven. Razlika med blogom in t.i. realnim življenjem je, da v realnem življenju konflikti nimajo vedno občinstva, na blogu pač. Pa vzemi to kot prednost, nemalokrat je ravno občinstvo tisto, ki na zadevo pogleda z daljave, nevtralno, in eno ali drugo vročo bučo polije s hladnim vedrom vode. Treba je pa seveda vzeti v zakup tudi, da se v vedru včasih znajde še bolj vroče olje in tudi to se da pojasniti s kupom ‘lepih’ besed, ki so obstajale že dolgo pred blogi.
Ne zameri mi malce filozofiranja, bistvo napisanega je le v tem, da smo/bodo vsi na neki točki razmišljali podobno, ampak ko se ti podobna stvar zgodi v realnem življenju ne razmišljaš, da bi storil samomor. Tudi v virtuali ni potrebno, da zaradi takih banalnosti (bolanosti?) ubiješ svoj blog.
Me je spet malce zaneslo?
B strong. 
december 4th, 2006 at 12:08
Robi, relaks. Ljudje smo različni. Če jih sprejmemo takšne kot so, je lažje. Vsak ima kakšen razlog za to, kar počne in ta ni nujno slab.
Blogosfera, blogoscena or whatever ni neka trdna skupnost podobno mislečih.
Vajin blog rada prebiram, zato stran od delete tipke!
december 5th, 2006 at 12:47
Jaz sem že dvakrat začela brisati svoj blog. Imela sem zelo težko obdobje na Delu-blog, kjer so me napadali toliko časa, dokler nisem šla stran od tam. Potem so me pa klicali nazaj! Kaj vse niso govorili o meni! Da jim pišem grozilne sms-e!!! Da vohunim za njimi itd. Ne vem, mislim, da sem od takrat zelo trdna in me take stvari ne spravijo več iz tira. Internet je zelo taff področje ravno zaradi tega, ker je (govorim o blogosferi) seveda – tukaj elita. bloge pišejo pametni ljudje (vsaj zdi se mi). Tisti, ki zna pisat, gre potem še pisat blog in je gotovo takoj opazen. To mi dokazuje neverjetna popularnost blogov povsod po svetu. Sem pa opazila, da je NEKAJ pisanje bloga, povsem DRUGA stvar pa je – odgovorjanje na komentarje. Kjer se začne delitev – za ali proti tebi, kjer se začne, kaj je kdo rekel in kaj je s tem mislil in če se je dovolj globoko opravičil itd.
Slovenci enostavno NIMAMO kulturne pogovora. Takoj smo užaljeni, takoj zapremo svojo kamrico samo za prijatelje. Konflikt ali spor ali različna mnenja itd. je pa ravno to, kar vodi razvoj naprej oz. ga ustavi, če se konflikt ne razreši. Jasno, da imamo različna mnenja, jasno, da si mislimo o sebi, kar si pač mislimo in ne dovolimo drugim, da nas žalijo. Meni se je Robi na začetku res zdel kot nek petelin (se mi zdi, da je Nimfa uporabila ta izraz), potem pa sem videla, da misli iskreno in da bi res ta “problem” hotel izkomunicirati. Meni je res žal, Robi, če sem te užalila, jaz ponavadi reagiram zelo impulzivno in kao samozavestno in pri meni pač to, da je nekdo več časa pri internetu ni argument dovolj, da je boljši od mene – ali da se bolj spozna ali karkoli.
Je pa tipičen primer Malči, prej Amalie http://amalie.blog.siol.net/, ki je mamica treh otrok, živi na Bavarskem in je začela blogat, ker sem ji jaz rekla, naj namesto komentiranja pri meni odpre svoj blog. Punca je zbrisala vsaj sedem dobrih tekstov! Ker je verjela pri Jonasu, da je zgodba res – in so jo užalili – in je zbrisala svoj blog! http://jonas.blog.siol.net/2006/12/03/povodni-moz/
Pozdrav!
december 5th, 2006 at 14:43
[...] In kaj pravim jaz na zadnjemRobijevem blogu: Jaz sem že dvakrat začela brisati svoj blog. Imela sem zelo težko obdobje na Delu-blog, kjer so me napadali toliko časa, dokler nisem šla stran od tam. Potem so me pa klicali nazaj! Kaj vse niso govorili o meni! Da jim pišem grozilne sms-e!!! Da vohunim za njimi itd. Ne vem, mislim, da sem od takrat zelo trdna in me take stvari ne spravijo več iz tira. Internet je zelo taff področje ravno zaradi tega, ker je (govorim o blogosferi) seveda – tukaj elita. bloge pišejo pametni ljudje (vsaj zdi se mi). Tisti, ki zna pisat, gre potem še pisat blog in je gotovo takoj opazen. To mi dokazuje neverjetna popularnost blogov povsod po svetu. Sem pa opazila, da je NEKAJ pisanje bloga, povsem DRUGA stvar pa je – odgovorjanje na komentarje. Kjer se začne delitev – za ali proti tebi, kjer se začne, kaj je kdo rekel in kaj je s tem mislil in če se je dovolj globoko opravičil itd. [...]
oktober 25th, 2007 at 9:47
[...] kaj pravim jaz na zadnjem Robijevem blogu: Jaz sem že dvakrat začela brisati svoj blog. Imela sem zelo težko obdobje na [...]