Danes sem pospravljala čevlje in prišla do šokantne ugotovitve, da je na spodnji sliki 50 % mojih čevljev:

Skupaj z naslednjimi (ostali so v Lj, zato jih ni na zgornji sliki) predstavljajo 60 % vseh čevljev, ki jih nosim:

Njihov skupni imenovalec je znamka, a se mi to (še) ne zdi zaskrbljujoče, ker jih ne izbiram po tem kriteriju. Ponavadi pregledam vse trgovine, kjer mi ni nič všeč, na koncu pa mi v oči padejo ti. Potem se kakšen teden prepričujem, da stanejo absolutno preveč, nato pa ugotovim, da so mi do zdaj vsi enkratno služili in se odpravim po nov par.

Vsak par pa nosi svojo zgodbo… Gremo v smeri urinega kazalca in začnemo levo zgoraj. Te sem kupila kot zadnji par in so tako edini, pri katerih sem mogoče kaj prihranila. Kupila pa se jim zato, ker se je Robi pritoževal nad dolgotrajnim zavezovanjem vezalk na klasičnih martenskah. Te so na sliki druge, drugače pa moj prvi par. Tretjino zanje sem prispevala sama, vsak po tretjino pa še oče in mama. Takrat se je namreč začela ta politika: “Jaz ti kupim čevlje za normalno ceno, če želiš dražje, doplačaj sama.” Preživeli so nešteto koncertov in svojo vlogo opravljali več kot odlično. Za take priložnosti jih obujem še danes, ker me odlično ščitijo pred nogami drugih ljudi. V bistvu si brez njih na kakšen koncert sploh ne bi upala iti…

Tretji po vrsti, škornji, so zadnja pridobitev. Najudobnejši od vseh. In tako lepo nevpadljivi. (Z izjemo nekaj tistih rumenih šivov zadaj.) Ogledovala sem si jih 14 dni in se zanje odločila, ker so bili konec koncev edini škornji, ki sem jih lahko zapela do konca…

Semiš opanke sem kupila druge po vrsti. Predčasno sem jih morala upokojiti, ker sem z njimi sredi belega dne v Izoli zletela v morje. O podrobnostih ne bi… Skratka, kljub izpiranju z vodo in vsemi mogočimi poskusi se je na njih poznala bela črta od soli. Ravno takrat se jih v Sloveniji ni dalo več kupiti (menda ni bilo uvoznika…), zato mi je zadnje v krogu podarila neka forumašica, ki jih ni več nosila. Ker so se že prilagodili njeni nogi, sem jih obula le nekajkrat. Žalostna, ker nikjer niso prodajali (zame) lepih čevljev, sem spet obula tiste slane. Ko sem (neuspešno) odpisala statistiko, me je na poti do železniške postaje ujel dež. Premočena in jezna sem ugotovila, da je dež izpral sol, tako da sem jih potem nosila še kar nekaj časa. So pa popravljeni tako od zunaj kot znotraj.

Te z zadnje slike sem pritovorila iz Londona preko Barcelone. Že tako natovorjena z dvajset kilogramskim nahrbtnikom in še enim manjšim, sem seveda morala obdržati originalno škatlo in vrečko. Aja, kupila sem jih kar prvi dan potovanja… No potem pa so jih čez kakšen mesec začeli prodajati tudi v Sloveniji…

Ostalih 40 % predstavljajo naslednji:

Potem pa so tu še eni škornji, primerni bolj za stare mame, ki jih nosim izključno v snegu, ker se neverjetno dobro oprijemajo podlage, in tisti platneni yellow cab. Nora na znamke? Po moje ne. Vsi čevlji so zelo udobni, razen tistih klasičnih martensk, ki pa smo jih itak vsi kupovali zaradi njih samih. Pa še tiste so se mi takrat zdele udobne…

Ta prispevek je bil objavljen 23. 12. 2006 ob 12:29 in je bil uvrščen v Osebno.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.