Prisluhniti telesu? Ne bo šlo.
Napotkov za ohranjanje telesne teže obstaja ogromno in še več. Prav toliko jih je o zdravi prehrani in dietah. In tako naprej. Verjetno je večini povsem jasno, da na te stvari že od nekdaj ne dam nič. Vseeno pa me je pred časom pritegnil nek članek, od katerega se zdaj spomnim samo še tega, da naj bi prisluhnili telesu in mu dali tisto, kar si želi. Enkratno! (Izgovor namreč.) Seveda je bilo veliko napisanega še o uravnoteženi prehrani, toda to je zdaj postranska stvar.
In kaj se gre moje telo? Že od jeseni zahteva navaden jogurt v kombinaciji z žitaricami, ob čemer se mu je še poleti obračal želodec. Zadovolji se tudi s hrustljavimi koruznimi kosmiči in mlekom ter z raznimi čokolešniki in keksolini. To hrano bi lahko prejemalo ob vseh obrokih. Prav. Recimo, da ni s tem nič narobe, če vsaj za kosilo te pregovorno zdrave zajtrke zamenjam za kaj bolj uravnoteženega (in ta teden to počnem zelo uspešno, saj me ima po predolgem času na hrani stara mama). Ampak če bi bilo to vse, bi bilo življenje prelepo.
Moje telo namreč že dva meseca neustavljivo zahteva čokolado v vseh okusih in oblikah (no, malo je že izbirčno). Ker sem ves čas želela biti ustrežljiva, je zašlo v odvisnost. In kako se prepozna odvisnost od čokolade? Ko telo ne dobi dnevnega odmerka, postane okolica neverjetno razdražljiva, ničesar ne zna narediti prav, na ubogo telo se dere kar v tri krasne in podobno. (Več o znakih bi znal povedati Robi, ki je v večini primerov prav ta neumna okolica.) Bolj očitni znaki pa so glavobol, zaspanost in mastni lasje.
Izkušnje pravijo, da lahko odvajanje traja tudi ves mesec. V tem času se znaki večkrat nepredvidljivo ponovijo. Ko telo uspešno premaga odvisnost, se je čokoladi in sladkarijam (vključno s pecivom) relativno lahko odpovedati tudi za več mesecev. V kolikor pa po njih že poseže, te ne predstavljajo resnejše grožnje za ponovno odvisnost. Vse skupaj poteke precej bolj enostavno, če se to dogaja v letnem času, ko ima telo dostop do najljubšega sadja, ki bi ga lahko primerjali z metadonom.
V začarani krog sem torej prišla zato, ker sem prisluhnila telesu. To namreč poleti zahteva breskve in nektarine, nato pa ogromno količino (hrvaških) mandarin, ki pa jih decembra zmanjka. Potem pride sezona pomaranč, klementin, klonov mandarin in podobnih neumnosti, ki jih telo ne želi. Takrat se odpre tudi sezona podarjenih čokolad, ki na kratek rok več kot uspešno nasledijo sadni sladkor. In tako naprej.
Na tem mestu prisegam, da je s čokolado in pecivom od danes konec. (Izjema so vaflji, ki sem jih naročila z Nizozemske, in bi se lahko pokvarili do preklica prisege.) Prav tako prisegam, da bom razdelila vse čokolade, ki so še ostale od praznikov. (Tale bo huda. S&T je namreč podaril tako veliiiiko čokolado z ogromno lešniki, ki je sploh še nisem poskusila :(.) In telesa vseeno ne bom vedno ubogala.
V bistvu bi bilo bolje, če bi decembra pila alkohol in se ukvarjala z mačkom - tako kot preostali svet. Ne pa da grem prisluhniti telesu, ko govori o hrani…
Januar 24th, 2007 at 23:48
Za vaflje bova po temle zapisu še videla…
Januar 25th, 2007 at 16:28
Ojla,..
…tanka meja je med tem, kaj telo potrebuje (in kako to dejansko prepoznati) in kaj si sam zelis. Sama zagovarjam mnenje, da se lahko clovek vsega navadi, ce si le zeli, tako da se lahko cisto konkretno navadi na zivljenje brez sladkarij oz. bolje receno, brez pretiravanja pri sladkarijah. Seveda mora iti pri tem za cilj in ne le zeljo.
Ce bos ta drasticen ukrep dojemala kot muko/neko odpovedovanje/trpljenje, ne bo slo, pa ceprav si bos se tako zelo zelela….Sama odlocitev ni dovolj, poterbno je tudi korenito spremeniti stil zivljenja, da bodo ucinki vidni in kar je se pomembneje, da bodo trajali.
Raje pojej tisto slastno lesnikovo cokolado in prihajajoce vafle,mmmmm, in se predvsem ne obremenjuj, visje spomladanske temperature bodo se prekmalu zreducirale zeljo po cokoladi (poleti clovek fiziolosko ne potrebuje toliko enegrije kot pozimi).
V kakrsne koli instant diete tudi sama ne verjamem, mislim, kot sem ze rekla, da je bistveno spremeniti nacin prehrane kot take in pa veliko gibanja. Eno brez drugega ne gre.
Pa se to, tudi sama sem pred leti rigorozno ukinila sladkarije iz jedilnika. Pocutila sem se bolje, kar je bilo zame bistvenega pomena, shujsala pa nisem, ker je telo privzelo vec sladkorja iz hrane in je bil pac izkoristak obrokov vecji.
Reduciraje cokolade je lahko bolj princip kot pa kaj drugega, vendar se enkrat - pojej tisto cokolado, ker ce ne najavljam obisk pri vama:)))
Lp,E.
Januar 26th, 2007 at 9:39
Ja, ce te hrani stara mama, lahko mirno pozabis vse prehranske nacrte. Vem, da ma ma isto staro mamo :), pa vseen: dva tedna v Ljubljani sem se brez problema drzala popolnoma zdrave (z mojega vidika, vem da je vajin drugacen) hrane, uravnotezenih obrokov, nisem uzivala kruha, zivalskih izdelkov..skratka izgubila sem 3kg brez pravega hujsanja, pocutila sem se super. Pa pridem domov in ker ne jem mesa, je greh za staro mamo, ce se ne nabasem kruha, sira, potice IN peciva. Slabo mi je blo cel dan ker nisem navajena vec tulk pojest. Ampak subtilno in prefinjeno nasilje in druzbeni nadzor sta mocnejsa od moje odlocenosti, saj ne prenesem zalostnega pogleda v smislu: Kaj pa naj ti dam, ce ne hrane?
Ah, komaj cakam konec ”pocitnic”, da se povrnem v normalni ritem, in tudi jaz prisluhnem telesu, ne pa stari mami.
Januar 26th, 2007 at 19:25
Vztrajam pri tem, da je moje telo čudno, in se ga ne sme vedno poslušati, ne da bi pri tem uporabili možgane.
Drugače pa je zanimivo pri vsej tej količini čokolade to, da sploh ni vplivala na težo (kar je svojevrsten fenomen). Prizadeti so predvsem lasje, ki še prej kot običajno postanejo nevzdržno mastni. In to je tisto, zaradi česar je z njo konec. Dokler se stanje ne izboljša
Eva, čokolade iz preventivnih razlogov ne bo, na obisk se pa kar najavi
Jasna, a to je blo prva dva tedna vegetarijanstva (lani al kdaj že?), pol se je pa ustalilo? Verjetno ja, ker drugače je pa to malo čudno… ?
Januar 26th, 2007 at 20:44
Jasna: nekako tudi jaz vem, kako se streže hrano pri vas, in te do neke mere razumem.
Vseeno pa dvomim, da si se ‘iz ljubega miru’ in pogledov v smislu ‘Kaj pa naj ti dam, če ne hrane?’ nabasala kruha, sira, potice in peciva. Toliko te pa že poznam… No, vsaj mislim da te…
To pri vas ponavadi počnem jaz. Ampak bom nehal. Ker mi je potem ponavadi že po poti malo slabo…
Januar 26th, 2007 at 20:54
Khm, Robi, kdo pa meni pravi, da s svojim odklanjanjem povzročam žalostne poglede? Ampak tole so že družinske fore, tako da pustimo to tukaj…
Januar 29th, 2007 at 10:23
Vem, da so družinske fore, ampak sam da odgovorim: Ja, precej v veliki meri je predvsem zarad pogledov, ker če takrat ne poješ enga kosa peciva, dobiš naslednji dan tri. Je pa res, da se ne nabašeš sam zato, ampak tud zato, ker če 2 tedna zmerno ješ, krčiš želodec in se odpoveduješ najljubšim, a najbolj kaloričnim jedem, ko dobiš šanso jest, pač ješ
Drugač je blo pa ti mišlen zdej, po novem letu - prva dva tedna veganstva (po lanskem tromesečnem obdobju, ki se je končalo s prihodom domov med poletjem). Vegetarijanstvo ti ne zbije kil, kvečjemu jih pridobiš, ker poješ ful sira. Veganstvo pa zbije dol kake 4 kilce, potem pa se ustavi. Ampak se pa nikol ne prenažreš, kar prinaša ogromno dobrega počutja
Doma pa to ne gre, ker so se komi navadl, da mi ne ponujajo mesa in se jim še vedno zdi, da sem skos lačna, ker sam zelenjavo jem. Če bi povedla, da tud sira ne, bi blo prehudo. Kaj čmo, družina nehote izvaja ogromen pritisk nad človekom.