Drugi dan v Amsterdamu (no, prvi pravi dan, ker torka je bilo samo 1/3) sem preživel na ogledih. Kolikor sem imel pač časa, ker smo se pozno popoldne dobili z ostalimi.

Ko sem gledal, kaj bi bilo za pogledati, se je vse zdelo tako daleč… Zato niti nisem vedel, kaj si lahko privoščim, kam lahko grem… Pa se je k sreči še enkrat več pokazalo, da so zemljevidi varljivi, in da so razdalje precej manjše, kot kaže na zemljevidu.

Odločil sem se, da bom šel pogledati Rembrandtovo hišo/muzej. Zakaj Rembrandta in ne van Gogha, niti ne vem dobro… Verjetno zaradi razdalje. Nimam pojma. Ni mi žal, da sem šel, žal mi pa je, da nisem šel v van Goghov muzej. No, pa lepo po vrsti.

Rembrandtova hiša ima (kot je tu, kot kaže, v navadi) stari (dejanska hiša) in novi del. V starem delu so rekonstruirali prostore, kot so izgledali v času Rembrandtovega življenja. Majhni prostori, značilne ozke in zelo strme stopnice, atelje, vse skupaj pa opremljeno z zbirko njegovih del in del njegovih učencev. Imel sem srečo, da sem prišel ravno na dan, ko so prestavljali tehniko, s katero je Rembrandt delal bakrene plošče in svoje grafike…
V novem delu imajo priložnostne razstave - trenutna nosi naslov Tour de France 1646. Tega leta sta dva mladca, Lambert Doomer (1624-1700) and Willem Schellinks (1627-1678), pri čemer je bil Doomer Rembrandtov učenec, potovala po Franciji. Kar je zanimivo je to, da je Schnellinks pisal natančen dnevnik, Doomer pa je risal, kar je videl. Nastala je izjemna kolekcija risb, ki so mi, priznam, zelo zelo všeč.
Vstopnina v muzej je za odrasle 10 €. Sam sem imel srečo in sem se pogodil za študentsko karto - prihranil sem 2.5 €.

Ko sme šel iz muzeja, sem se namenil poiskati mlin na veter. Moreš videti vsaj en mlin na veter, če si na Nizozemskem, a ne? No, in sem ga našel. Sicer je internetna stran strašila, kako daleč iz centra da je, poleg tega pa je celo padel izven mojega turističnega zemljevida, pa kaj - pot pod noge in gremo do njega.
Res je (bil) malo daleč (v dokaz bi priložil sliko svojega žulja), a sem ga našel. Takšen je.

[Photograph © Wayne Lorentz]

Nič posebnega, bi rekli. Pa vendar. Našel sem ga.

Od tam sem se odpravil še v en muzej, ki je bil nekoč skrita cerkev, a potem zaradi pomanjkanja časa nisem vstopil.

Mudilo se mi je zato, ker so gostitelji pripravili potovanje po kanalih z večerjo na ladjici. Pot do tja je bila presneto mrzla, atmosfera na ladjici prijetna, hrana je pa tako ali tako teknila, ker smo bili lačni. Škoda, da smo šli zvečer. Zanimivo je bilo predvsem to, da so pred nami dvigovali mostove… Videl pa nisem veliko, ker je bila tema, poleg tega pa so kanali precej ozki in vidiš le v zrak…

Dan se je zaključil skoraj ob polnoči, ko sem zmrznjen odhajal nazaj proti hotelu…

Ta prispevek je bil objavljen 25. 01. 2007 ob 07:32 in je bil uvrščen v Nizozemska.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.