Pohod XIV. divizije
Utrinek z včerajšnjega tradicionalnega pohoda po domačih krajih:
Večji del 21-kilometrske poti sva bila ujeta med meglo in oblaki, proti koncu pa je prav lepo posijalo sonce. Strah pred dežjem, ki je pregnal večino (vsakoletnih) pohodnikov, je bil odveč.
Kratek povzetek:
-pohod je (zaenkrat) vsako leto lažji (bravo midva!),
-Robi ni kriv za vse blato tega sveta (najti bo treba drugega krivca ali bolje – naslednjič ne iti po bližnjici, če je prejšnje dneve deževalo, iz gozda pa so vlačili les),
-hišnik iz OŠ me je prepoznal po imenu, čeprav ni zaradi mene nikoli imel nepotrebnega dela (prednost majhne šole, ki postane prednost šele, ko nisi več vezan nanjo…).
Leave a Reply