Geodetska uprava je konec januarja prejela vlogo za razparcelacijo. Čez en mesec so po telefonu povedali, da bodo za to potrebovali še najmanj dva meseca. Razen v primeru, ko obstaja utemeljen razlog za prioritetno obravnavanje. Treba ga je le pisno posredovati in vloga bo rešena veliko prej. Predvidevam, da mnogo ljudi ve za te “razloge” in jih tudi posreduje. Tisti, ki doma samo čakajo na odločbo, pa najverjetneje čakajo in čakajo, dokler se končno nihče ne vrine več pred njih. Fer? Ne.

Na upravni enoti predstavijo rešitev nekega problema dvakrat drugače. V drugem primeru imajo čisto slučajno pri roki številko podjetja, ki bi ta problem lahko rešilo prej in morda celo ceneje, saj se je z nečim podobnim že ukvarjalo. Nato slučajno izveš, da mora UE to urediti sama najpozneje v roku nekaj mesecev in, kar je najpomembneje, zastonj.

Nekaterim posameznikom vedno znova uspe, da jim ni treba plačati položnic, ki jih prejmejo za napačno parkiranje ali preveliko hitrost.

Tretji se prijavijo na razpis Stanovanjskega sklada in potem ponosno razglašajo, da bodo vse poravnali z gotovino v enkratnem znesku.

Četrti so zaposleni podiplomski študentje in bivajo v študentskih domovih. Poudarjam, da ne v Domu podiplomcev! Ko pred leti nisem mogla uveljavljati subvencije, ker se je lastnik stanovanja pozabil prijaviti na razpis, je kljub mojemu nasprotovanju uporabil nekaj zvez in poskušal še na druge načine (takrat bi se bila najraje pogreznila v zemljo). Subvencije vseeno nisem mogla uveljaviti. Njihov nasvet je bil, naj v dveh dneh, kolikor sem jih še imela na voljo za podpis, zamenjam stanovanje…

Ob opozarjanju na takšne nepravilnosti običajno dobim odgovor, naj še sama postanem takšna. Zakaj pa “takšni” ne morejo postati podobni meni in igrati po pravilih in malo bolj moralno?

Ta prispevek je bil objavljen 23. 02. 2007 ob 10:53 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.