…si poskuša narediti ti dve uri vsaj malo zanimivi, v kolikor jo nogomet zanima toliko kot mene – nič. Čas se da odlično izrabiti za krajše dialoge, ko pa ti postajajo vedno bolj podobni monologom, je pravi čas za opazovanje. (Nadaljnji monologi namreč lahko izzovejo manj prijetne dialoge.) Opazovanje je usmerjeno predvsem v ravnanje z daljincem, o čemer bi se dalo napisati obsežnejšo nalogo s področja psihologije, sicer pa je bilo o problemu pred kratkim govora tudi tukaj. Komentar ni potreben. Zdaj pa k replikam.

Kot je lepo vidno na spodnji sliki, so bila za razumevanje ofsajda predvidena kar štiri(!) nogometna igrišča. Seveda sta bili potrebni le dve…

Primer z goli v gosteh je preprost. Pika. Vse skupaj se lahko veliko bolj zakomplicira. Vztrajam!

Paolo Maldini… kot sem napisala – ogled tekme si je treba nekako popestriti. (Mimogrede, soavtor, izbral si najbolj nemogoče slike, zato prilagam svojo.)

Vir: http://english.people.com.cn/200406/01/eng20040601_145004.html

Naslednje vprašanje, ki se je kar samo ponujalo in ga soavtor tega bloga ni omenil, je, zakaj morajo biti pri prostih strelih vsi ostali tekmovalci v krogu. No, ponujal se je tudi odgovor – ker bi izvajalcu drugače lahko pomagali. Žal je izzval le goro smeha, češ, kako bi mu pa sploh lahko pomagali?! Boljšega odgovora seveda nisem dobila, zato do nadaljnjega vztrajam pri svojem. Čeprav priznam, da bi lahko bilo v vprašanju čisto malo resnice. Ampak nekako bi mu že lahko pomagali… Lahko bi na primer bolj od blizu živcirali vratarja.

Ah, komaj čakam naslednjo tekmo…

Ta prispevek je bil objavljen 10. 03. 2007 ob 11:38 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.