Ko sem leta 1996 dobil svoj prvi PC (prej sem strašil z legendarnim Commodore 64, še tastare oblike), sem bil za nekaj časa dober.

[knjiga z navodili za C64 - še danes jo imam doma]

Z bratom sva dobila (ne bom nikoli pozabil) PC 486 DX2 66, 640 MB disk, mali disketnik, 14” barvni monitor in Epson LX-100 iglični tiskalnik. CD romov še ni bilo, prav tako ni bilo modema… Šele čez čas, kakšne pol leta kasneje, sem ‘prišparal’ dovolj denarja za svoj prvi modem. Kupil sem US Robotics 33.600 (drugače so se prodajali 14.400), nekakšno nemško izvedenko, za katero nisem nikoli našel pravih gonilnikov. In od takrat naprej sem bil mrzel…

Začel sem z legendarnim Microsoft Comic Chatom. To ni bilo nič druga kot IRC, le da si namesto dolgočasnih vzdevkov gledal like in oblačke, vse skupaj pa je bilo povezano v strip. Spomnim se, da je nekoliko pozneje izšla različica, kjer se je dalo premikati okončine. High-tech, kaj naj druga rečem…

[Microsoft Comic Chat - strašno zabavna stvar]

Še nekoliko kasneje so ljudje začeli na veliko uporabljati mIRC in če si bil na istih kanalih s comic chatom, je bil tvoj vzdevek opremljen z nizom brezveznih znakov (ki niso nič pomenili), kar je šlo ostalim na živce, zato smo sčasoma vsi prešli na druge kliente. Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi namesto mIRCa, ki so ga imeli vsi, uporabljal pIRCh.

In tako so minevala leta, zamenjal sem res ogromno število računalnikov (imel sem navado, da sem delal cele počitnice, da sem si jeseni lahko privoščil nov računalnik). Podobno se je dogajalo z operacijskimi sistemi. Začel sem z Windowsi 3.11, prehodil vso pot preko Win95, Win98, Win98SE, WinME, Win2000 do Windows XP, dokler se mi tudi ti niso zamerili in sem pred kratkim presedlal na Ubuntu.

Še danes se spomnim vsakega kosa, ki sem si ga tako težko kupil. Prvega CD roma (kupil sem ga v celjski trgovini VideoTop 13 – bog ve, če se jo še kdo spomni), prvega CD rekorderja (v kompaniji s prijateljema, za enega je bil predrag – to so bili časi), prvega DVD rekorderja (to sem pa kupil kar sam), prvega posnetega CDja (prazni so bili tako dragi, da sem si jih lahko kupil samo 10 na mesec), zvočne kartice, zunanjega modema, švercanja robe iz Avstrije, prvega prenosnika, pa drugega prenosnika (oba sta bila rabljena)… Pri večini stvari mi je pomagal dober prijatelj, s katerim sem sestavil svoj prvi računalnik, in ki me je naučil, da stvari niso tako lomljive, kot izgledajo.

In danes? Premorem IBM T42 (službeno mašino, svoje sploh nimam), ircam že leta ne več (le kdaj sem nazadnje?), tudi na forumih me ni, le bloge še berem… Pa še to čedalje bolj površno… Le maločesa (kar se računalnikov tiče) se tako veselim, kot sem se včasih ene navadne diskete…

Zato pa tožim o starih časih…

Ta prispevek je bil objavljen 16. 03. 2007 ob 09:26 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.