Pretekli teden sem iz vseh strani poslušal o fleksibilnosti delovne sile, da kako smo Slovenci pravzaprav razvajeni, da bi radi pognali korenine na nekem delovnem mestu, namesto da bi bili veseli, da nam pogodbe za določen čas v bistvu vsiljujejo fleksibilnost, ki je dobrodošla, ipd. To sem slišal v Odmevih, pa prebral v časopisju, in konec koncev slišal na podjetniškem seminarju, ki sem se ga udeležil. Sam mislim malo drugače…

Dejstvo je, da nas je precej, ki imamo pogodbe za določen čas, predvsem mladih. Pravzaprav je v teh časih skorajda nemogoče dobiti pogodbo za nedoločen čas, če nimaš ali vez ali pa neznanske sreče. Pa si želim zaposlitve za nedoločen čas? Po eni strani si, po drugi spet ne. Če sem pošten, si bolj želim kot ne želim, ker menim, da imajo zaposleni za nedoločen čas prav vse ugodnosti kot tisti za določen pa še kakšno zraven. V Odmevih sem slišal, da je menjava službe priložnost, da si zaposleni izbojujejo boljše pogodbe, gredo na boljše ipd. Pa je to res?

Sam menim, da je realnost malenkost drugačna… Le redki so tisti, ki lahko sami postavljajo pogoje, ki so jih pripravljeni sprejeti, in takim je povsem vseeno, ali imajo pogodbo za določen, nedoločen ali kar polovični čas, ker imajo v par letih zagotovljeno eksistenco. Pa drugi? Velika večina mladih sprejme karkoli, ker tako ali tako predolgo išče službo. Le redki so tisti, ki problemov s službo nimajo in jo lahko dobijo praktično kadarkoli, in le ti lahko malenkostno izbirajo, pa še njim je potrebno biti previden, ker so ponavadi brez izkušenj…

In kdo pravzaprav ima kaj od zaposlitev za določen čas? Delodajalci. Samo in le delodajalci, saj avtomatsko odpadejo vse ceremonije okoli odpuščanja, da ne govorimo o prihranku pri odpravninah. No, da bom pošten - razumem, da ko govorimo o projektnem delu, da so takšne zaposlitve normalne, ne razumem pa, da lahko ponekod pogodbe za določen čas podaljšujejo v nedogled. Ja, vem, da je to po zakonu prepovedano in da je tretje podaljšanje po zakonu avtomatsko zaposlitev za nedoločen čas, ampak kdo pa še spoštuje zakone… Si nezaposlen za kakšen dan ali pa te zaposlijo na drugem delovnem mestu, pa se zakon zaobide… Saj vsi vemo, kako to gre…

In zakaj me vse skupaj tako zelo moti? V bistvu ta fleksibilnost meni ne predstavlja nekega velikega problema, ker sem končal ‘dobro’ fakulteto, imam dobro službo in me za mojo prihodnost sploh ne skrbi (tako ali tako sem si sam izbral sedanjo zaposlitev), moti me predvsem zato, ker sem precej omejen pri načrtih za prihodnost. Krediti? No, v mojem primeru ga je zelo težko dobiti, če ne že kar nemogoče. Hipotekarni krediti pri nas so tako ali tako en larifari (poroki + nevemkajševse), drugih ne dobiš. Pa če se jaz pritožujem, kaj naj reče moj brat, ki je končal ekonomijo…

Na tečaju podjetništva, ki sem ga obiskal in na katerem je predaval dr. Jordan Berginc iz Gea College, sem slišal tudi nekaj o tako imenovani ‘coni udobja’, kamor si mladi želimo in kjer tisti, ki so tja prišli, vegetirajo, vendar pa nam to po drugi strani onemogoča pogajanja za višje plače in nas ne ohranja ‘v akciji’. Po drugi strani pa smo slišali, da tisti, ki na razgovoru sprašujejo po višini plače, skoraj praviloma niso dober kader…

Zakaj sem sam vesel, da sem zaposlen za določen čas? Nikakor ne zato, ker bi se po izteku pogodbe lahko pogajal za višjo plačo, ampak predvsem zato, ker sam pri sebi in zase ne bom potreboval izgovora, če bom po izteku želel drugam. In zakaj bi si želel v cono udobja? Samo in le zato, ker bi mi to omogočilo, da bi končno spet bival na (svojem) stalnem naslovu, ker bi živel bolj sproščeno (pač, tak človek sem) in ker bi približno vedel, v kaj se mi splača (na področju znanja) vlagati. Samo zato.

Ta prispevek je bil objavljen 21. 04. 2007 ob 21:50 in je bil uvrščen v Mnenje.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.