Naj se sliši še tako hecno, vendar počasi postajava že utrujena. Pozna se, da že več kot dva tedna spoznavava New York in širšo okolico, da sva popolnoma zamenjala bioritem (mislim, da nisva niti enkrat šla spat pred polnočjo, eno uro zjutraj in nikoli vstala kasneje kot ob osmih zjutraj) in da sva Manhattan prehodila po dolgem in po čez.

In sva si rekla, da ni nič narobe, če malo počivava, zato je bil načrt, da si na hitro ogledava SZ del Manhattna, pogledava Hudson river, se obrneva, nekaj pojeva, in greva lenarit. Načrt je bil super, le izvedba je malo šepala…

Odpeljala sva se do 207. ulice in prišla direktno pred vhod v Inwood Hill Park. Zanimiv je bil pogled na množico ljudi, ki je igrala softball, mir pa so zmotili histerični izpadi ženske v bližini, ki se je s precej močnim glasom na trenutke nenormalno drla v prenosni telefon. Na mojo pripombo, da zagotovo govori z možem, se je Nuša samo nasmehnila…
Od tam sva želela na zahod. Nekje sem prebral, da obstaja razgledna točka, od koder je lep pogled na reko Hudson, vendar pa je problem v omenjenem parku ta, da ni smerokazov, edinemu zemljevidu, ki sva ga našla, pa se je poznalo, da je že videl boljše čase. Zato sva jo udarila po taborniško/skavtsko - kamor se nama je zdelo prav, in prav kmalu pošteno zašla. Potk je namreč ogromno, vidi pa se bolj kot ne nič, saj so speljane med samimi drevesi.

Ko sva se nekako prebila nazaj do ceste, sva kaj hitro našla pot do reke. Pa nama je bilo kmalu žal. Do pomola, kjer so ljudje španskega porekla lovili ribe (čeprav res ne vem, če kdo te ribe dejansko je), sva morala čez ograjo, za katero so si priredili piknik - pekli so na žaru, nabijali radio in se vidno zabavali. Reka je, hm, kako naj rečem, smrdljiva, voda pa je precej bolj gosta kot bi od nje pričakoval. Sceno je dopolnjevala dotrajana marina in na pol potopljene barke na jugu, za nameček pa sva ob poskusu fotografiranja pohodila nekaj, kar je bežno nakazovalo na to, da je nekoč pripadalo živalski vrsti. Zato sva se kaj hitro pobrala od tam. Na najino nesrečo sva odkrila odprta vrata ograje in pred nama je bila lepa pot ob reki.

Začela se je prijetno. Najprej sva srečala človeka, ki je videl mojo majico (na kateri piše London), me pozdravil in pokazal na svojo (na kateri je bila britanska zastava). V bežnem pogovoru sem mu pojasnil, da nisem iz Londona ampak iz Slovenije. Tudi on ni bil iz UK, bil pa je potomec staršev belgijskega porekla, ki sta nekaj časa živela tam. Pripomnil je, da je nekoč igral proti ekipi iz Bosne, ter da je igral tudi v Zagrebu in Portorožu. Seveda nisva vprašala, kaj igra, je pa Nuša strokovno ugotovila, da verjetno tenis.

Nadaljevanje poti je bilo manj prijetno. Sence je po prvih par metrih zmanjkalo, prav tako ljudi. Na najini levi je potekala železniška proga in še bolj na levi cesta, na najini desni pa je bil pas zelenja, grmičevja in dreves, za tem pasom pa je tekla reka. Bila sva sama. No, vsaj mislila sva, da sva sama, dokler ni nekdo stopil iz tega zelenja, hodil par metrov pred nama, in spet zavil vanj. Pa čez par trenutkov spet ven, pa spet not, ven, not. Ko je zadevo nekajkrat ponovil, ga ni bilo več nazaj, midva pa nisva ravno preverjala, kje je ostal, ampak sva urno vzela pot pod noge. Čez par minutk ista zgodba, z drugim človekom, le da je ta pred sabo potiskal kolo. Tudi ta je ostal nekje v grmovju za nama, tako kot pot, ki je postajala čedalje ožja, dokler je ni povsem zmanjkalo, pred nama pa je bila samo na pol podrta ograja do železniške proge. K sreči sva par metrov nazaj videla očeta z dvema otrokoma, za katere sva mislila, da imajo piknik, zato sva se odločila, da vprašava, ali bova kam prišla. Človek je bil prijazen in je potrdil, da bova po progi prišla ven. Kar naju je zmotilo je bilo dejstvo, da je bil videti povsem odsoten (rekel bi, da zadet), še bolj pa to, da je imel na rokah gumijaste rokavice in prelagal neke kamne in bog ve kaj še, medtem ko sta se otroka zabavala po svoje. Brrr.

V glavnem - po plezanju čez ograjo, prebijanju čez grmovje, slikanju na pol potopljene barkače ter kakšno uro in pol po začetku poti sva končno prišla na urejeno pot in med ljudi. 42 ulic nižje. Še dobro, da sva rekla, da ne bi veliko hodila…

Kot kaže sva sredi New Yorka našla enega zadnjih kosov divjine. In kaj je na to rekla Nuša? “Pa ‘mam zgleda res neki po atiju!”

Ta prispevek je bil objavljen 28. 05. 2007 ob 14:22 in je bil uvrščen v ZDA.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.