Po sedmih mesecih dogovarjanj in urejanj papirjev sva uradno postala lastnika približno 1400 m2 zemljišča. 800 m2 leži na ravnini, ostalih 600 pa se spusti nekaj metrov niže in po dolini objame vzhodni in južni del zemljišča. Za lažjo predstavo: Ko pokosiš brežino, lahko brez skrbi grabiš v dolino in tam po ravnem hodiš po svoji zemlji. Svoji zemlji.

Pogled s sredine zemljišča proti severovzhodu

Ko smo danes kosili brežino in del doline, sva ugotovila, da bo z njo treba nekaj narediti. Ne, ker bi bilo težko kositi, ampak zato, ker bo drugače 600 m2 povsem neizkoriščenih. Za to pa bo potrebnih nekaj žrtev. Na brežini namreč rastejo smreke, bori, dve lipi, hrast in še nekaj velikih dreves, zaradi katerih smo danes lahko uživali v senci. Kako naj človek podre takšna drevesa? Tudi če jih še danes nadomestiva z novimi, je vprašanje, kdaj bova spet dočakala takšna drevesa.

Pogled proti jugu

O tem bo treba torej temeljito premisliti, za kar pa imava še kar nekaj časa. Preden lahko oddava vlogo za gradbeno dovoljenje, je treba dopolniti PUP ali izdelati IPA (menda se to od maja imenuje nekoliko drugače). V teh sedmih mesecih sva bila na občini in krajevni skupnosti, za nasvete sva spraševala znance, ki se ukvarjajo s temi stvarmi, vendar smo na koncu prišli do ugotovitve, da se dopolnitvi ne bo mogoče izogniti oz. jo rešiti na kakšen drug (to je ugodnejši) način. Za papir, ki ga občina ne namerava urediti, bova tako odštela približno 10.000 EUR. V zakup pa je treba vzeti še to, da lahko nekoč v prihodnosti občina to uredi sama. Res je, da se nama ne mudi, 10 let (lahko manj ali pa še več) pa vseeno ne bi čakala.

Pogled proti zahodu

Zaradi dolgotrajnega postopka izdelave in sprejemanja dopolnitve PUP-a (izvajalca še nisva izbrala, ker iščeva najugodnejšo ponudbo) še najmanj kakšno leto ne bova izbirala načrta za hiš(k)o. Potem pa pride na vrsto še zbiranje raznih soglasij, ki so potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja, in tako naprej. Predvidevava, da bova vsaj še kakšni dve leti predvsem kosila in hodila iz enega urada v drugo pisarno. Ampak je luštno. Trenutno si želim le, da bi me gospe in gospodje v pisarnah začeli jemati resno, čeprav mi z vsakim tikanjem in začudenim pogledom ter neresnim obravnavanjem povedo, da moram biti videti res mlada.

Fotografije so bile narejene nekega januarskega jutra. Danes je na zemljišču manj sence, ker je nekaj dreves podrtih. Manjka pogled proti severu, kjer imava sosede.

Ta prispevek je bil objavljen 25. 06. 2007 ob 14:08 in je bil uvrščen v Gremo na svoje!.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.