Je verbalno nadlegovanje res nekaj povsem običajnega in sprejemljivega?
Ko sem danes že drugič prebrala sosedov prispevek o razmerjih med sodelavci in komentarje nanj, sem se vprašala: “Če se vedno in povsod najde nekdo, ki bo komentiral vse prej kot bistvo prispevka, pa čeprav gre za povsem nepomembne stvari, zakaj se v tem primeru vsi držijo glavne teme oz. ne izpostavijo najbolj očitnega?” Gremo od začetka…
Sosed razmišlja o razmerju s sodelavko in izpostavi dejstvo, da je težko, ko iz takšnih ali drugačnih razlogov ne moreš/smeš pokazati, koga imaš rad. Predvidevam, da je situacija podobno težka kot tista, ko si (v Sloveniji) dva geja ne moreta izpovedati ljubezni na ulici. Ampak to je že druga zgodba. Zmotilo me je, da se ni (še) prav nihče obregnil ob to, da je bil na sodelavko naslovljen komentar, ki je bil povod za moje razmišljanje:
- ‘Ej, danes imaš pa full fajn kiklco.’
- ‘Res ja, kot kakšna šolarka. Pridi kasneje k meni v pisarno, pa ti malo razložim pluse in minuse… Ho-ho-ho!’
Iz lastnih izkušenj vem, da so takšni dogodki v podjetjih nekaj povsem vsakdanjega, a sem bila vseeno prepričana, da se redno zaposlenim to ne dogaja. Sama sem pač vsako leto potrpela tisti delovni mesec, ker se kaj drugega niti ni dalo. Zakaj? Enkrat (to je več poletij zapored) so z mano delale študentke, ki jim je to več kot ugajalo in v tem primeru so bile vse besede in grdi pogledi odveč, drugič pa me je zaradi neodzivanja in grdih pogledov z moje strani na parkirišču pričakala razbita luč na maminem avtomobilu, o vzdušju na delovnem mestu pa raje ne bi zgubljala besed. V nobenem primeru ni niti ena oseba (pa naj bo moški ali ženska) poskušala ustaviti takšnih verbalnih napadov, ki so se dogajali vsem na očeh.
Čez dobrih šest mesecev me čaka prva redna zaposlitev, o kateri že zdaj veliko razmišljam. Ukvarjam se predvsem s tem, kako se vključiti v dokaj zaprt kolektiv. Če bi bilo po moje, bi me zaprli v pisarno, kjer se mi ne bi bilo treba ukvarjati s čvekanjem ob kavicah in (nasilnem) druženju. Ker pa delovno mesto predstavlja precejšen delež v človekovem življenju, se bo treba nekako prilagoditi, da ne bo nikomur prehudo. In kako v takšni situaciji reagirati na verbalno nadlegovanje, ki je po komentarjih na zgoraj omenjeni prispevek vsakdanje in ne skrb zbujajoče? Kako ustvariti prijetno atmosfero in hkrati dati ljudem vedeti, da verbalnega nadlegovanja ne toleriram, kaj šele sprejemam?
Čaka me torej kar nekaj razmišljanja, sploh če pomislim, da naj bi se (kot trenutno kaže) zaposlila nekje tam, od koder smo v zadnjem letu velikokrat slišali o nadlegovanjih še hujše vrste. Ob tem pa me najbolj zanima to, zakaj ljudje, ki so takšnim dejanjem priča in jih sicer obsojajo, ne storijo ničesar in ne skušajo ustaviti svojih sodelavcev, temveč se kislo nasmehnejo in obrnejo? S tem namreč vsi skupaj pokažemo, da je verbalno nadlegovanje sprejemljiva družbena praksa. O tem, zakaj nekaterim ženskam komentarji, kot je zgornji, povsem odgovarjajo, pa na tem mestu ne bom razpravljala, čeprav s tem, ko se dobrikajo in hihitajo, še bolj škodujejo tistim, ki ob nadlegovanju trpijo.
avgust 31st, 2007 at 14:56
Se strinjam – tega je povsod ogromno. Mogoče šele zdaj (ko sem zaradi okoliščin toliko bolj občutljiv) opazim, s čim se vsak dan spoprijemate ženske. Meni je bila takšna komunikacija vedno čisto mimo, pa ne samo na delovnem mestu. najbolj grozno mi je pa dejstvo, da nekatera dekleta dejansko nasedejo takšnim frazam in tipom. čez nekaj dni/tednov/mesecev pa jamrajo, kako jih ta isti tip ne spoštuje? ja kaj pa lahko pričakuješ?
september 1st, 2007 at 9:54
Hja… Ko sem tistih par tednov delal v ameriki in si prebral ‘priročnik za zaposlene’ je v njem pisalo, da se vsak predolg in nepotreben pogled šteje za spolno nadlegovanje, prav tako vse opazke in kometarji, kakor tudi žvižgi.
september 1st, 2007 at 12:52
Mnja… ZDA. Ampak takšne družbe si pa tudi ne želim… da bi se tožili zato, ker je nekdo napačno razumel kakšen pogled.
Js bi imela tako družbo, da bi vsak vedel, kaj se sme in kaj ne in to tudi upošteval, hkrati pa bi vsi imeli višji prag tolerance oz. sprejemanja. Da bi se smelo dosti, a ne preveč. Torej utopično družbo.
september 2nd, 2007 at 11:01
Glede na hud odziv zaključujem, da je ta tema tabu ali pa se večini takšno obnašanje ne zdi problematično. Ali pa je večina takšna, ki se raje obrne stran. Spodbudno…
september 3rd, 2007 at 11:01
Ja, pogledi morda ne, za komentarje in žvižge pa se strinjam, da bi lahko bili povod za tožbo ali kakšno kazen, saj bi le tako, z denarno kaznijo, lahko kaj spremenili. Sama nima delovnih izkušenj, razen počitniškega dela v tovarni, kjer je bila največja muka iti na malico. Že zato, ker so me vsi gledali, kot da sem neka druga vrsta, saj sem v delavski menzi zavračala meso, poleg tega pa, kar je seveda huje, nisem mogla jeti v miru, ne da bi na sebi čutila 50 pogledov, pripomb… Najhuje je bilo, ko pripombe niso letele direktno name, ampak na mojega ”zavetnika”, gospoda, ki je bil zadolžen za moje delo, v stilu: O, poglej, KAJ pa imaš to (no, to je bila najmilejša pripomba). Da ne omenjam, da so pred dvemi leti dejansko fizično napadli neko dekle, ki je opravljala počitniško delo. Da, te stvari me močno užalijo, saj nisem kos mesa, ki mu je cilj življenja biti na ogled in se smehljati žaljivkam. Pa ker vem (kot mi je moj ”gospod” povedal: Je pa čudno, da če ne ješ mesa, si tako debela), da nisem najprivlačnejše bitje na svetu, me toliko bolj čudi, kako jim je bilo vseeno, kako izgledam, samo da imam tiste dele telesa, ki jih moški nimajo. Kot hodeč spolni organ, kos mesa na voljo za ogled in raztrganje, na uslugo vsem in povsod. Groza.
Nisem pa vedela oz. hotela verjeti, da se to dogaja tudi v drugih službah. Ampak saj je logično, da se. Ne mislim logično kot opravičljivo in razumljivo, ampak logično kot da na žalost ni pričakovati drugega. Nočem posploševati na vse moške, ampak večina je na žalost še vedno takšna. In mislim, da to ne sme biti tabu, niti se ne sme obračati od tega. Jaz sem zelo nastrojena proti takšnemu obnašanju, samo navadno zmrznem, ko bi komu morala kaj zabrusiti nazaj oz. ne vem kako se boriti proti temu.
Zame zelo pomenljiva teza pravi (žal se avtorja ne spomnim, je pa avtor in ne avtorica), da so ženske v pisarnah ne zato, ker bi jih moški smatrali za enakovredne, temveč zato, da so živi ornament, okrasek, ki dela pisarniški dan lepši. Še vedno moški zaslužijo več kot ženske in čeprav ženske kdaj pa kdaj zasedajo vodilne položaje, jih na ”mesto, kamor sodijo” moški dosledno postavljajo prav z verbalnim nasiljem in poniževanjem.