Barbra in Janko oz. ali kdo opazi razliko?
Ob koncu Dnevnika sem opazila napoved za prenovljen Tednik. Novi stari voditelj je napovedal teme oddaje in vabil k ogledu, sama pa sem se spraševala, koga pravzaprav gledam - Janka Šoparja ali Barbro Jermann (upam, da sem ime zapisala pravilno).
Barbra mi je kljub temu, da oddaje nisem nikoli resnično spremljala, ostala v spominu po zelo umetnem naglaševanju posameznih delov oz. besed v povedi in kretnjah z roko, ki so to naglaševanje spremljale. Janka pa imam v spominu kot relativno sproščenega voditelja, ki naglaševanju ni posvečal posebne pozornosti, jaz pa je nikoli nisem namenila njegovim kretnjam.
Vse do danes, ko me je ta nenormalna podobnost spomnila na zagovor zadnje seminarske naloge. Potem, ko mi je profesor povedal, da imam povsem zgrešeno predstavo o jeziku, ki da sem jo, žal, pridobila na oddelku druge študijske smeri (torej na anglistiki), je nadaljeval z vprašanjem, ali nisem bila nikoli pozorna na naglaševanje voditeljev, s katerim so menda začeli na postajah, kot je CNN. Gre za naglaševanje besed, ki niso ključnega pomena, naglaševanje pa je namenjeno bujenju gledalcev in razbijanju monotonosti.
Na to seveda nisem bila nikoli pozorna, kaj šele, da bi poznala teoretično ozadje (zato je bila tudi ocena temu primerna - ampak opravljen je bil zadnji izpit, in to je bilo dovolj). Ko sem se malo prej ob Janku spomnila na Barbro, pa me je prijelo, da bi šla nazaj k profesorju in ga prosila za podatke o kakšni literaturi. Tole je namreč zelo… zanimiv fenomen. 
Enako naglaševanje, enaki premori, enake kretnje in isti učitelj… retorike? Namen te retorike (?) naj bi menda bil v napovedovanje vnesti neko živost, razbiti monotonost in pritegniti gledalce, učinek pa je prav nasproten.
September 6th, 2007 at 21:54
Sori, zdej gledam Tednik, ampak Šopar mi deluje kot fosil.
September 6th, 2007 at 22:20
No… Moj namen je bil zgolj opozoriti na “usposabljanje” povezovalcev programa, ki ne dosega svojega namena.
September 6th, 2007 at 22:33
Nisem gledal.
____________
Povej mi Nuša, zdaj vidim, da vsi uporabljajo besedico “poved” Tvoj primer . . . besed v povedi . . .
Ali je po novem napačno zapisati: Veliko besed je v tem stavku. - Veliko besed je v tej povedi.
V čem je “štos”?
September 6th, 2007 at 23:04
Čisto po domače in na kratko: Stavek je lahko del povedi, lahko pa je stavek hkrati tudi poved (v tem primeru govorimo o enostavčni povedi). To si najlažje predstavljaš tako: Stavek so besede, zbrane okrog glagolske oblike. Poenostavljeno - ena glagolska oblika je enako en stavek. V povedi, torej eni pomensko zaključeni celoti, pa je lahko več glagolov, torej je lahko sestavljena iz več stavkov (podrednih ali prirednih -> podredno zložene povedi, priredno zložene povedi).
Stavek: Prišla je domov.
Poved (z dvema priredno zloženima stavkoma): Prišla je domov in prebrala časopis.
Stavek in poved sta torej dva različna pojma in tu ne gre za neka nova pravila. Ali je tvoj stavek pravilen ali ne, je pa odvisno od tega, na kaj se beseda “stavek” v tvojem stavku nanaša.
Poudarjam, da je tole poenostavljena razlaga, ki pa verjetno zadošča za osnovno razumevanje.