Kdaj blog postane dolgočasen ((tudi) avtorju samemu)?
To je zgodba o razvojnih stopnjah v življenju nekega bloga in njegovega avtorja.
Kdaj blog postane dolgočasen tudi avtorju samemu? (Da blog postane dolgočasen celo avtorju, priznajmo, mora biti nekaj hudo narobe). Torej. Avtor ne skriva svoje identitete in se predstavlja s svojim pravim imenom in priimkom. Sčasoma vidi, da prispevke komentirajo prijatelji iz t.i. resničnega življenja. To se mu najprej zdi nekoliko “čudno”, dokler ne pride do še bolj “čudne” točke, in sicer tiste, ko prijateljem nekaj razlaga, ti pa mu odgovorijo z “ja, vem, sem bral na blogu”. Na tej stopnji pride do zavesti o enosti realnega in virtualnega, kar je bilo do tega trenutka pomaknjeno nekam v nezavedno. To je tudi trenutek, ko avtor začne razmišljati o tem, da lahko z napisanim prizadene “resnično” osebo.
Avtor na drugi stopnji spozna, da blog berejo tudi starši in sorodniki ter njihovi prijatelji. Sodelavci. Bodoči sodelavci. Blog postaja vedno manj podoben spletnim komunikacijskim sredstvom (z izjemo sredstev takojšnjega sporočanja), ki so svoj vrhunec dosegla pred njim. Blog ni več zgolj domena “življenja na spletu”, temveč postane del “normalnega” življenja.
Potem lahko avtor pride do tretje stopnje, ko se znajde na pragu podpisa izjave, s katero dovoljuje “preverjanje svojega ozadja” pred morebitno zaposlitvijo. Teoretično. Nato se pojavi še strah pred morebitnim prizadejanjem duševnih bolečin. Od tu do samocenzure pa ni več daleč. Verjetno si le malokdo želi, da bi bodoči sošolci, sodelavci o nekom imeli izoblikovano mnenje zgolj na podlagi nekaj prispevkov, ki bi jih napisali v afektu. In to je samo eden izmed možnih primerov.
In tako so zapisi vsak dan manj iskreni, manj “sočni”, dokler ne pride spet do neke četrte točke, kjer se sprašuje, ali bi nekaj sploh objavil, pa čeprav gre zgolj za suhoparna dejstva. (Prav, tudi dejstva so lahko zanimiva.) Nek blog tako izgubi svojo najpomembnejšo funkcijo (poudarek na “nek”, saj imajo blogi povsem različne funkcije), to je funkcijo “razmišljanja skozi pisanje”. Ker nikoli ni bil ne tematski in ne izpovedni, mu zato ostane bolj malo.
Bistvo zgodbe ni v tem, da se nek avtor bloga boji še lastne sence, temveč v tem: Ko se blog zazdi dolgočasen (tudi) avtorju samemu, se mu (blogu, namreč) precej slabo piše…
September 13th, 2007 at 21:22
To je pa tvoj najboljši post do zdaj.
September 13th, 2007 at 21:53
Hja, vsak ima svoje kriterije.
September 13th, 2007 at 21:56
Ah, sem mislila, da je napisal Robi, tebe nisem veliko brala. No ja, mislila sem zato, ker si tako dobro opisala prehajanje virtualnega v realno. Vse to se popolnoma enako dogaja meni. Mene tudi bere moja sestra in me zato ne kliče več, ker bere na blogu in moja hči itd.
September 13th, 2007 at 22:13
nekateri komentirajo, ne da bi prebrali, ali razumeli napisano.. v bistvu komentirajo, ker nimajo drugega za poceti v zivljenju.. in verjamem, da je taksnim ljudem zelo tezko v zivljenju..
sedaj pa k zapisu.. tezko je narediti locnico med osebnim in neosebnim zapisom, kajti v vsakem primeru ljudje v vsak zapis vkljucimo del sebe.. preko bloga lahko zelo dobro spoznas cloveka na drugi strani, ce je iskren, ali pa spoznas njegovo zivljenje.. in to je tisto vprasanje, ki mi je bilo vedno zanimivo.. ali pisati osebne stvari, v katere se lahko vsak vtakne, ali pa se distancirati od tega in pisati o stvareh, ki bi zanimale se koga drugega, nakljucnega bralca recimo.. nekateri, ki se jim bolj malo dogaja v zivljenju, seveda pisejo svoje osebne stvari in potem, ko delajo sami tocno tisto, kar v svojih zapisih obsojajo, se cudijo, da jih ljudje kritizirajo..
in bolj ko razmisljam o tem, da bo nekoc prisel cas, da bom prenehal s pisanjem bloga, bolj se mi ta cas oddaljuje.. se toliko neumnosti imam na zalogi, ki jih moram deliti
vsekakor pa so mi vsec odgovori na komentarje, ki imajo zelo malo povezave s samo vsebino posta 
September 13th, 2007 at 23:18
Odgovor: Osebno mi gre blog vse bolj na živce.
Včasih so bili blogi viri idej, osebnih doživetij .. zapis človekovega razgibanega življenja.
Danes gradimo na kvazi skupnosti, organiziramo raznorazne bedarije, le da bomo zafilali bloge z brezveznimi zapisi, se s tem prikazali na agregatih, ter povečali obisk bloga. Brezveze.
Kot ponavljam že vrjetno 2 leti, odkar pišem blog - pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta. Svojega bloga bogvekaj ne oglašujem, pišem kar mi na pamet pade, uporabljam ga zgolj kot osebno spovednico in zbirališče osebnih idej ter realizacije le-teh. Odmikam se od prej omenjenih akcij in vzorcev, ki bi mi prinesle pike (obisk) in napolnile bazo.
Na spletu bo vedno nekdo želel izstopati, sama struktura nam obljublja izpolnitev svojih sanj - postati znan in bogat. Če vam to diši - le pahajte se po obisku .. meni ne škodi, vam ne koristi
p.s. Povzetek: Spreminja se namen blogov. Ekshibicionizem se spreminja v “grebatorstvo”.
September 13th, 2007 at 23:20
Aha, tule si pa odlično (delno) utemeljila tudi mojo odločitev za anonimen blog. Thnx!
September 13th, 2007 at 23:31
Jaz sem se našel v drugi stopnji.
September 14th, 2007 at 7:24
@Andrej: a tebe tudi to moti?
Mene ‘boli’ predvsem to, da sem vse skupaj že enkrat videl - po isti poti je šel IRC, potem forumi. Škoda…
September 14th, 2007 at 8:08
@Andrej in Robi: To pride z maso in je bilo v slovenskem prostoru samo vprašanje časa. Sicer pa… vzemimo samo komentarje na prispevke (omenja jih že Had), ki postajajo vedno manj povezani s temo in vedno bolj s tem, da nekdo pač mora pustiti svoj pečat. Kot npr. pod prispevki portalov, kot so Dnevnikov, Delov ali 24ur.com. Takšni komentarji se zaenkrat sicer še povezujejo z navideznimi skupnostmi, oblikovanimi okoli ponudnikov blogov, sem pa nanje naletela tudi tukaj. (Heh, zanimivo - komentatorja sta prišla z najbolj množičnega agregata…)
September 14th, 2007 at 17:45
Jaz sem se tudi odločila za anonimen blog. Ampak enkrat se je zgodilo,da me je prijateljica v komentarju poimenovala.Se pravi,če komu od bližnjih povemo,da pišemo blog,anonimnosti hitro ni.
September 15th, 2007 at 0:23
Tale zapis ima res glavo in rep. Torej kaj storiti? Če hočeš samo svoj dnevnik, ga pač zapreš in če ne - pričneš lagati, oziroma pisati neiskreno. Upam, da šše nekaj časa ne bom prilezla do tega nivoja.
LP M.