Po kratkem premisleku sva včeraj zvečer za danes načrtovala ogled San Francisca, vožnjo čez Golden Gate, nato pa ob obali proti severu. Ogled mesta je vse seveda obrnil na glavo. Mesta si pač ni mogoče ogledati v dveh urah, pa čeprav vse skrčiš na minimum. Namesto na severu sva tako zdaj nekje JV od SFja. Za jutri je bil pričakovan ogled nezasneženega dela parka Yosemite, ampak bo danes ponoči zasnežilo še to. Se zgodi… Upam, da nama bo uspelo priti do Santa Cruza, nato pa do mesteca Palo Alto, kjer bova do nedelje. Na tej poti je sicer še nekaj parkov, vredih ogleda, žal pa je za jutri napovedan dež. Alternativa so torej muzeji in podobne stvari.

Danes sva ugotovila, da lahko računalnik kupiš zelo poceni, hrano pa niti ne. V enem izmed kalifornijskih recimo šparov je hrana precej dražja od tiste v londonskem šparu. Hrana v gostilnah pa… Hitra hrana je dostopna, restavracije pa ne. Izjema so azijske, kjer se lahko naješ za smešno malo denarja. Ampak tako je povsod…

Zanimivo je to, da je ob cestah veliko smeti, čeprav je kazen za odmetavanje kar 1000 dolarjev.

Aja, precej sem jezna, ker smo imeli tipičen ameriški zajtrk, jaz pa sem pol stvari spregledala in tako jedla vaflje s putrom, namesto z javorjevim sirupom. (Že od nekdaj me zanima, kakšen okus ima JAVORJEV sirup!)

Včeraj sem pa pozabila povedati, kako zgleda vstop Neameričana v ZDA. Že na letalu smo izpolnjevali listke z bolj in manj neverjetnimi vprašanji. Na koncu sem ugotovila, da je tako ali tako najbolje zate, če povsod prekrižaš ne: Ne, nisem terorist. Ne, ne sodelujem z nobeno čudno skupino. Nikoli še nisem bila kaznovana… Ne, s sabo nimam ne mrtvih in ne živih rastlin ali živali. Ne nosim daril, nič ne bom prodajala… Na koncu je namreč pisalo, naj se v primeru, ko sem na določena vprašanja odgovorila zda, še pred odhodom zglasim na ambasadi, saj mi bo vstop v ZDA najverjetneje onemogočen. No na vprašanja sem na srečo odgovorila pravilno, tako da so me samo še fotografirali in vzeli prstne odtise. Ja, pa povratno karto je bilo potrebno pokazati in povedati, zakaj si sploh prišel v ZDA. Ampak to je bilo potrebno tudi pri vstopu v UK, preden smo bili v EU.

Mi je pa všeč, da časovno razliko kar v redu prenašam. Zbudila sem se sicer že ob 3h zjutraj po tukajšnjem času, ampak sem lahko zaspala še za 3 ure. Res je pa, da je tu ura 20.00 in vidim samo še posteljo. Lahko noč

Ta prispevek je bil objavljen 18. 01. 2006 ob 05:05 in je bil uvrščen v ZDA.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.