OPOMBA: Spodnji prispevek je povzetek in komentar članka Skupinska inteligenca, objavljenega v reviji National Geographic.

“Množice so modre le, če posamezniki ravnajo odgovorno in se hkrati sami odločajo. Skupina ni pametna, če člani oponašajo drug drugega, suženjsko izpolnjujejo zapovedi ali čakajo, da jim kdo pove, kaj naj delajo.”

V zadnji številki revije National Geographic sem zasledila članek o skupinski inteligenci (angl. swarm intelligence), ki se mi je zdel zanimiv, čeprav je v njem moč zaznati tudi kakšno protislovje. Članek govori o tem, kako svoje delo organizirajo mravlje in čebele ter kako svoje gibanje v jatah usklajujejo ribe in ptice. Posveti pa se tudi vprašanju, kako lahko takšno organizacijo uporabi in izkoristi človek.

Nobena od zgoraj omenjenih skupin živali nima vodje, pa vendar deluje veliko bolj uspešno kot marsikatera izmed vodenih skupin. Skrivnost je v tem, da se med sabo poslušajo in se sproti prilagajajo situaciji. Sliši se sila preprosto, toda ko začneš razmišljati, kako neki to počnejo mravlje in čebele, lahko postane situacija povsem nepredstavljiva. Pa vendar ni tako zapleteno, saj živali predvsem upoštevajo pravila in si pomagajo z nekaterimi sebi lastnimi lastnostmi.

“Najsi bo pri mravljah, čebelah, golobih ali severnih jelenih, se prvine pametnega skupinskega vedenja - decentraliziran nadzor, odziv na bližnje dražljaje in spoštovanje preprostih pravil - združijo v bistroumno strategijo za obvladovanje kompleksnejših situacij.”

Mnogi znanstveniki preučujejo delovanje takšnih skupnosti in skušajo izsledke iz narave prenesti v tehnologijo. V praksi je to videti tako, da letala sproti preračunavajo, pri katerih vratih na letališču bodo manj čakala (letalo prinaša dobiček le, če je v zraku). Na podoben način - to je s trenutnim prilagajanjem okoliščinam - bi lahko zmanjšali tudi čakalne vrste, uredili pretočnost prometa in podobno.

Neko podjetje, ki prevaža pline, je tako s kompleksnim računalniškim sistemom, ki temelji na organizaciji dela mravelj in umetni inteligenci, prihranilo veliko stroškov. Strankam so pline prenehali dovažati iz najbližjih obratov in se raje obrnili na obrate, ki so pline v tistem trenutku pridelovali po najnižji dobavni ceni. Cena se namreč ponekod spreminja tudi na vsakih 15 minut.

Seveda se na tem mestu takoj postavi vprašanje, ali dobiček upraviči tudi več kot 100 km daljše poti tovornjakov, ki s tem prispevajo k onesnaževanju, poškodovanju cestne infrastrukture in podobno. (Mogoče tu ni odveč podatek, da gre za podjetje iz Teksasa.)

S skupinsko inteligenco pa lahko naslovimo tudi tiste, ki svoje neločevanje in odmetavanje odpadkov upravičujejo s tem, da en papirček manj v travi ne bo naredil nobene spremembe: “Vsi, ki se včasih sprašujejo, ali lahko recikliranje ene plastenke res zmanjša človekov vpliv na okolje, naj se zavedajo, da konec koncev naša dejanja štejejo, čeprav ne vidimo, kako.”

Vir in vsi citati: Miller, Peter. “Skupinska inteligenca.” National Geographic november 2007: 68 - 89.

Ta prispevek je bil objavljen 31. 10. 2007 ob 20:42 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.