Ja, spet.

No, v preteklih dneh sva se z Nušo preko mesta Mojave in Doline smrti pripeljala v Las Vegas, od tam pa jo danes čez Hoover dam in še enkrat Las Vegas mahnila do mesta Barstow, kjer bova na najini poti do Los Angelesa malo prespala.

Vtisi? Zanimivi. Zelo zanimivi. Ne vem, kako bi drugače opisal občutek, ko smo bili mi trije (midva z Nušo in najin PT kruzerček) sami na skoraj popolnoma ravnem odseku, dolgem 50 milj. Vse, kar te zmoti (pa še to na vsake 5-15 minut) je znak DIMP AHEAD, in če ne paziš, vsi trije poletite najprej dol, potem pa gor (skoraj kot na vrtiljaku). No, da pojasnim - dimp je, kot sva ugotovila (bolj po izkušnjah kot po znanju angleškega jezika), ogromna grbina, kar je tudi edino, kar razgiba drugače precej monotono (in pa vročo - si sploh ne predstavljam, kako je tam poleti) pot čez največjo depresijo na svetu.

No, in ko misliš, da si v vsej dolini sam, uživaš in opazuješ, se ti, kot da bi prišla od nikoder, pred tako pojavita dve vojaški letali, za nameček pa eno letalo prav nesramno, kakšne 50 metrov pred in nad nama naredi prelep zavoj in izgine, kakor hitro je prišlo. In ne, ni bila fatamorgana, ker sva ti dve letali srečevala bolj kot ne vso pot čez Dolino smrti, poleg tega pa naju je eno od njih, ne boste verjeli, celo pozdravilo (pred nama se je obrnil proti nama, ponovno zravnal in švignil svojo pot). Ja, da obstaneš odprtih ust…

In po vseh sipinah, razglednih točkah, parkingih itd., je prišel Las Vegas. Kaj naj rečem - nekateri imajo res preveč denarja, okusa jim pa žal primanjkuje (no, vsaj tega se ne da kupiti). Je pa Vegas res nekaj posebnega - luči, luči in še enkrat luči, OGROMNE stavbe, polne ulice… drugače pa vse dleuje nekam plastično. Ampak res plastično… Sploh, ko luči ugasnejo. Sva nalašč šla po isti poti še podnevi - saj je impresivno, ampak pol toliko ne, kot ponoči. Ja, res, pravi Vegas doživiš le ponoči.

Po Vegasu sva malo spremenila načrt - namesto, da bi jo mahnila na Hoover dam in šla naprej do Grand canyona, sva se na Hoover damu obrnila in jo mahnila proti Los Angelesu - pot do Grand canyona  je dolga, vreme izredno slabo, po najini izkušnjah iz doline smrti pa tudi ni sezona za takšno pot. No, bova imela pa več časa za Los Angeles. Nimam nič proti…

O akrobacijah z zavrnjeno Viso, vseh mogočih motelih ipd pa kdaj drugič…

Ta prispevek je bil objavljen 25. 01. 2006 ob 06:25 in je bil uvrščen v Potovanja, ZDA.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.