Po nekaj modernejših predstavah in eni premieri sva si spet ogledala “tradicionalno” gledališko igro. Tradicionalno zato, ker je bila kljub zaključnemu prizoru s pesmijo The Power of Love, papirnatim brisačam ter plastičnemu vedru in smetišnico postavljena v 13. stoletje. Ojdip se je na primer po Drami nazadnje sprehajal v kravati, Mandić pa je gol hodil med gledalci.

Predstav ne znam opisovati, zato zgolj nekaj besed. Zgodbo je mogoče spremljati tudi brez nenehnega iskanja in razmišljanja o skritih pomenih, simbolih in temah, ki jih je sicer dovolj. Če želimo, lahko tako spremljamo le ljubezensko zgodbo iz srednjega veka, v kateri imajo glavne vloge grofi, cesarji, plemkinje, vitezi in kovačeva hči, ki življenja drugih postavi na glavo. Skratka, predstava mi je bila všeč.

O bolj obrobnih stvareh pa tole: Gledalci se še vedno smejijo ob prizorih, ki se mi ne zdijo smešni, koncertni vzklik, ki je prišel iz ust nekih študentk ob koncu že omenjene pesmi, pa želim čim prej pozabiti. Sicer pa se je po dolgem času zgodilo, da nisem slišala niti enega mobilnega telefona. Predstava je bila očitno vseeno nekoliko predolga, saj je bilo po odmoru v dvorani občutno manj gledalcev.

Mimogrede, Robi pravi, da bi se lahko igra zaključila tudi v dveh urah in pol, če bi se le vsi skupaj premikali malo hitreje. Če pomislim na majhne sedeže v Drami, ki jih ne spremlja nič kaj več prostora med vrstami, njegov komentar povsem razumem. In sem še bolj hvaležna za svojih 158 cm.;)

Nenapovedani ogledi različnih predstav (Imam karte, ne morem iti, gresta vidva? -Seveda.) so se še enkrat več izkazali za odlične. Greš in ne pričakuješ ničesar. In si prijetno presenečen.

Ta prispevek je bil objavljen 18. 12. 2007 ob 10:54 in je bil uvrščen v O vsem po malem.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.