O naju, o nama? O blogu.
Najprej je bilo O nama, kar sem spremenila v O naju. Po glasnem protestu sem v Amebisovem besednem zakladu našla naslednji vnos in naslov spremenila nazaj v O nama:
dvojina
imenovalnik midva
rodnilnik naju
dajalnik nama
tožilnik naju
mestnik naju / nama
orodnik nama
Ob prispevkih, v katerih sem “pametovala” o slovenskem jeziku, so se začeli pojavljati komentarji v stilu “najprej je treba pomesti pred svojim pragom”, zato sem za razlago zaprosila prijateljico, ki se na slovnico spozna precej bolje od mene. Konec koncev mi je povsem jasno, da je velikokrat možnih več rešitev, ki pa se v marsičem razlikujejo. Razlaga je bila naslednja:
poznamo naglasne in naslonske oblike
naglasne: I midva, R naju D nama T naju M naju O nama (te so vse naglašene z ostrivcem)
naslonske (nenaglašene besede ali enklitike): R naju D nama T naju
Namesto naju se v mestniku rabi tudi nama.
Sledila je še malo bolj sproščena razlaga:
Za mestnik piše v Slovenski slovnici da se uporablja namesto naju tudi nama. Naju je naglasna oblika, nama pa naslonska. Zakaj se rabi tudi nama namesto naju, ne vem. Ampak saj veš kako je s temi stvarmi - hitro prehajajo ena v drugo …V bistvu je prav oboje, verjetno je malo odvisno od narečja, rabe. Čeprav je verjetno bolj v uporabi naglasna oblika kot naslonska. Za mestnik piše v Slovenski slovnici da se uporablja namesto naju tudi nama. Naju je naglasna oblika, nama pa naslonska.
V kolikor se prav spomnim, naslov O nama ni naslonska oblika, temveč naglasna, zato predvidevam, da imajo najini kritiki prav, čeprav nihče ni podal pod(r)obne razlage. In ker je treba sklepati kompromise, ki jih včasih le ne najdeva, bo naslov v kratkem spremenjen, prav tako pa tudi vsebina, ki jo napoveduje. Sama pa si nameravam čim prej kupiti Slovensko slovnico in Slovenski pravopis, da bo M. imela mir pred mano. 
Sicer pa bi se trenutno morala posvečati angleški slovnici, ampak to je že druga zgodba… Moje “pametovanje” o jeziku se za nekaj časa poslavlja.
Januar 7th, 2008 at 7:58
za takšno ločevanje je treba imeti že kar malce več slovnične soli..
drugače pa: v kolikor => u koliko;)
Januar 7th, 2008 at 8:19
Hvala, nisem vedela. Verjetno bi morala biti pred leti bolj vztrajna pri iskanju primernega tečaja slovenskega jezika…
Januar 7th, 2008 at 12:26
Slovenska slovnica je odlično obtežilo in primeren pripomoček za kakšno burno razpravo
To drugo je lahko kot vzrok ali zaključek 
Pretežno pa stran vržen denar, saj je bolj ali manj enaka že kakih 30 let (ne da se mi točne letnice prvega izida iskati) in torej sodobna približno toliko kot SSKJ.
Pravopis je vsaj načeloma uporaben, čeprav spet dokaj neažuren
In glavna pravila imaš na začetku.
Januar 7th, 2008 at 13:16
Pa smo spet na začetku… Kje in kako naj potem en navaden človek izve, kaj je vsaj približno pravilno? Kdo ali kaj je torej avtoriteta na področju pravopisa? Jo sploh imamo?
V bistvu sem se nad sabo zares zasekirala pred nekaj leti, ko sem ugotovila, da bi pisala “volilec” in ne “volivec”. Takrat sem hotela v kakšen napredni tečaj slovenskega jezika in ugotovila, da kaj podobnega ne obstaja. No, le nekaj za lektorje, sloveniste in podobno.
Januar 7th, 2008 at 13:40
Na podrocju pravopisa je Pravopis se vedno tisti, ki ga lahko mirno uporabljas. Glede zastarelosti: izsel je okrog leta 2000 (ali 2001 - mislim, da so bile neke hude debate zaradi napovedanega izida in premikanja datumov in …), kar pomeni, da se je takrat (in verjetno se prej) zakljucilo zbiranje besed za slovarski del …
Slovnico pa kar pozabi - je katastrofalno draga in vse, kar rabis kot “navaden uporabnik” (= tisti, ki ne rabi znati delov Slovnice za izpit), imas v Pravopisu