Od kar sem prišel iz Turčije, je minilo že kar nekaj dni, zato je skrajni čas, da zberem vtise in povem kaj več.

Že ko sem se odpravljal, sem vedel, da bo ‘tam dol’ zanimivo. Sliši se namreč marsikaj, od tega, kako vozijo, da lahko žensko še vedno zamenjaš za konje ali kamele, pa da sredi ulice molijo, ko je čas molitve, da lahko za vsako stvar barantaš (tudi v trgovini) ipd. No, pa poglejmo, kako sem Turčijo in Istanbul oziroma Carigrad videl sam.

1. Šele v Turčiji sem ugotovil, zakaj pri nas za vsakega, ki pretirano kadi, pravimo, da kadi kot Turk. V Turčiji se kadi povsod (edino v mošejah verjetno ne, pa na letališču tudi nisem videl nikogar). Kadilo se je v avtu (tudi taksisti in vozniki avtobusov), v hotelu pri zajtrku, kadila je celo čistilka med pospravljanjem sobe, pa v dvigalu, celo na fakulteti! OK, da kadijo v avtu, še nekako razumem (čeprav ne toleriram, ko sem jaz zraven), cigareti in zajtrk mi ne gredo skupaj, ampak izobraževalne ustanove… V zgradbi, kjer smo sestankovali, ima prostor oddelek za arhitekturo univerze ITU, kadili pa so vsi - vratar, hišnik, čistilke, tudi študenti…
2. Promet v Istanbulu je neznosen, šoferji pa… Nemogoči… Sam tja ne bi upal z avtom. Nihče ne upošteva črt med pasovi, stop znakov po mojem sploh nimajo, znaka za enosmerno ulico ne poznajo, vozijo kjer le lahko. Edini način, da jim preprečiš vožnjo v eno smer, je vgrajen sistem, ki vozilom omogoča vožnjo v eno smer, pri vožnji v drugo smer pa jim preluknja zračnice. Za motoriste seveda tudi to ni ovira…
3. Eden bolj nevarnih poklicev v Turčiji je zagotovo prometni policist. Stoji sredi ceste in se trudi urejati promet, upošteva pa ga le malokdo (če sploh). Pravzaprav sploh ne vem, zakaj stojijo sredi tiste ceste - mogoče imajo kakšna samomorilska nagnjenja? Ker videl sem namreč marsikaj. Recimo to, da je bilo križišče (v katerem je seveda stal policist) popolnoma ‘zabito’, pa je kljub temu šofer zapeljal v rdečo (in obstal na sredini), pričel kričati na vozila pred seboj in policista, obrnil (med vozniki, ki so križišče prečkali kakor so vedli in znali) in odpeljal v nasprotno smer (po napačnem pasu)…
4. V Turčiji se povsod baranta. Večinoma se res. Problem nastane tam, kjer ne moreš. Zdi se mi, da so se malo navadili turistov in jim denar ne ’smrdi’ več, prav tako te v trenutku prinesejo okoli. Tako sem recimo za dva kebaba plačal 3 YTL (nove turške lire, 1€ =~ 1.7 YTL). Ker mi je naredil ful pekočega, sem šel po novega, in zanj plačal 2.5 YTR. Hecno je, da sva prej govorila angleško, drugič ni razumel nič.
5. Vsak ti hoče nekaj prodati. VSAK! In to postane zelo zelo nadležno. Če greš recimo na Grand Bazaar (veliko pokrito tržnico), sam kličeš nesrečo. Niti pogledati ne smeš v smer trgovine, ker imaš takoj prodajalca za vratom…
6. Barantanje je posebna umetnost. Ko sem hodil po starem delu, sem gledal turistični zemljevid (pač, tisti zemljevid na stojalu). Kaj kmalu mi je nekdo v roke porinil žepni zemljevid: “For free! For you!”. Hudič je bil v tem, da je z zemljevidom v roke prišla še knjiga o mestu. 38 YTL (na knjigi je bila cena). Japajade… Ne vzamem! Ni šans. Končala sva pri 10 YTL, za ta denar pa sem dobil knjigo in zemljevid o Istanbulu (pravzaprav bi moral dobiti še 5 razglednic, ki pa so skupaj s prodajalcem ‘čudežno’ izginile…). Še danes ne vem, kdo je koga ‘nasral’ - on mene ali jaz njega.
7. Preproge so še zmeraj poceni, čeprav jih je čedalje več ‘made in china’.
8. V Istanbulu težko najdeš originalen izdelek. Na Grand Bazaarju sem, ne boste verjeli, naletel celo na ponaredek iPoda. Dober ponaredek iPoda. Če ne bi imel prodajalca po 30s poln kufer, bi ga verjetno kupil (100 YTL je bil).
9. Turški čaj mi ni dober.
10. Turške ‘meat balls’ so sumljivo podobne našim čevapčičem. In nesramno dobre…
11. Turške sladice so preprepreprepresladke.
12. Kebab je pa odličen.

Tako, na kratko…

Ta prispevek je bil objavljen 30. 01. 2008 ob 09:37 in je bil uvrščen v Turčija.
To razpravo lahko spremljate tudi s pomočjo RSS 2.0 vira.
Prav tako lahko pustite komentar ali trackback z vaše strani.