Že ko sva prihajala v Čile, sva se odločila, da bi rada videla tudi sever države (no, pa tudi jug in zahod, ampak nekje je potrebno potegniti črto). Odločila sva se za San Pedro de Atacama. Žal so rezervacije iz Slovenije skoraj nemogoče (če človek ne zna špansko), zato sva želela to opraviti v Santiagu, pa tudi tam ni šlo brez problemov. No, po vseh kolobocijah nama je le uspelo…
Potovanje se je za naju začelo v petek ob štirih zjutraj, saj sva morala ujeti letalo, ki je iz Santiaga odletelo proti Calami ob 6:10. Taksist je bil pripravljen ob dogovorjeni uri in naju ekspresno dostavil do letališča. To, da je vozil brez taksimetra, kljub temu, da je bil ‘uraden’ hotelski taksi, in da naju je oskubil za 48 dolarjev (realna cena bi naj bila okoli 30, prvič smo plačali 35, drugi so plačevali po 40), bomo gladko zanemarili… Letela sva z letalsko družbo LAN. Pričakoval sem katastrofo, dočakal pa eno najnovejših letal, držali so se urnika, pa tudi ostale zadeve so bile precej na nivoju, kljub temu, da je šlo za notranji let. Pohvalno.
Po prihodu na letališče v Calami naju je čakalo drugo presenečenje – ob izhodu je čakal človek s tablo, na kateri je bilo tudi moje ime, in ki naju je usmeril do prevoza za San Pedro. Organizacija je torej vredu. Pot z avtobusom je trajala uro in pol, ceste pa so… hm… zanimive. Ker gre za puščavo, ponekod sploh ni asfalta, ampak samo utrjena podlaga, ki pa je precej boljša kot kakšne slovenske makadamske ceste. Kljub temu mi je bilo že po prvih kilometrih jasno, zakaj je bilo v ponudbi rent-a-car podjetij na letališču več kot 90% vozil terenskih…
San Pedro pa je posebna zgodba. Asfalt boste iskali zaman, omejitev skozi naselje je 20 km/h predvsem zaradi prahu in peska, ki ga vozila dvigujejo, ulice so ozke in brez pločnikov, ponekod s polmetrskim jarkom ob robu, ki ločuje cesto od ‘pločnika’ in verjetno služi tudi za odvajanje vode ob dežju. Verjetno predvsem zato, ker je kraj znan po tem, da ima vsaj 330 sončnih dni in samo eno obilno deževje na leto. Posledično je zrak zelo zelo suh, kar se čuti predvsem na grlu in pa na koži. Naj omenim še to, da so noči tukaj zelo zelo mrzle (-7 °C), na soncu čez dan pa je kar precej toplo, zato upam, da se ne prehladiva…
Mesto živi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno malih ‘hosterij’, motelov, hotelov, hostlov in tujcev. Kot zanimivost naj omenim, da je v mestu tudi ’slovenski’ hostel, imenovan Sonchek. Midva žal nisva tam, si ga pa imava namen ogledati v naslednjih dneh…
Posted in Potovanja, Čile | No Comments »
Že kar nekaj dni sem doma (opisal pa sem samo pot), zato je skrajni čas, da strnem vtise.
Costa da Caparica je bila včasih ribiška vasica (o njihovih današnjih tehnikah ribolova bom kakšno rekel v enem naslednjih prispevkov), danes pa je (po mojem videnju) nekje na začetku pretvorbe v turistično mesto, do tja pa jim manjka še marsikaj (med drugim tudi boljša povezava z javnim prevozom). Imajo eno samo glavno turistično ulico, nekaj hotelov, niti ene konkretne trgovine, imajo pa kilometre peščene plaže, kjer se (predvsem čez vikend) hladijo (voda je res mrzla) pregreti Lizbončani. Meni osebno peščene plaže niso preveč všeč. Mi je pa postalo jasno, zakaj so Brazilci tako dobri nogometaši (ker ni na plaži kaj početi, igrajo nogomet 
).
[Costa da Caparica - pogled na plaže s hotelske terase]
Tako, da oko, se mi je tisti del Coste, kjer sem bil jaz, zdel kot kakšen Gajac na Pagu, betonska (polprazna) džungla z veliko (polpraznimi) apartmaji, ki so že videli boljše čase. Negativno sem bil presenečen tudi nad velikim številom potepuških psov. V glavnem - Costa da Caparica ni nič posebnega, ima samo plažo, zaradi katere pa se obisk (spet, po mojem mnenju) ne splača.
[stolp in most Vasco da Gama]
O Lizboni imam pa nekam mešane občutke… Mesto kot tako se mi ne zdi prav nič posebnega, na spomenike pa nikoli nisem padal. Kar sem si zapomnil:
- Avenida da Liberdade je fina, ker nudi dovolj sence in klopi za počitek.
- Ponte 25 de Abril mi je, kot gradbeniku, seveda ostal v lepem spominu. Zanimivo je, da je sumljivo podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, bojda pa podobnost ni naključna, saj naj bi oba gradilo isto podjetje. Je pa pri tem lizbonskem mostu zanimivo to, da imajo z njim ogromno problemov, saj je voziščna konstrukcija v večji meri sestavljena iz jeklenih rešetk, zato avtomobili povzročajo ogromno hrupa, kar zelo moti prebivalce na drugi (južni) strani reke Tejo (Portugalci tej reki rečejo Rio Tejo, v angleščini je Tagus river, kako je pa v slovenščini?) v mestu Almada, ki je nekakšno spalno naselje Lizbone. Voziščne konstrukcije pa ne morejo zamenjati, saj mora biti prepustna zaradi vetrov, ki tam pihajo.
- Ponte Vasco da Gama je še eden most, ki mi je ostal v spominu. Je najdaljši most v Evropi, na enem delu visi na kablih. Deluje zelo impresivno, ko se vije čez zaliv…
- Zanimiv mi je bil tudi stolp Vasco da Gama, le streljaj stran od prej omenjenega mostu. Predvsem je zanimiva njegova zgodba. Zgradili so ga za potrebe svetovne razstave leta 1998, ga zaprli za javnost leta 2004, ga skušali oddati v poslovne namene, pa niso dobili najemnikov. Zadnja novica bi naj bila, da ga bodo spremenili v luksuzni hotel. Kakorkoli, na pogled je fantastičen.
- Spomenik Cristo-Rei (v prevodu bi to pomenilo nekaj podobnega kot Kristus kralj), ki gleda na Lizbono in ki je sumljivo podoben podobnemu spomeniku v Rio de Janeiru. Imel sem to srečo, da sem lahko obiskal razgledno ploščad in užival v prekrasnem razgledu na Lizbono.
- …
[Ponte 25 de Abril, nad njim Cristo-Rei]
Seveda je omembe vrednih reči v Lizboni še več, pa vendar mi je to najbolj ostalo v spominu. Nasploh se mi zdi, da je v Lizboni bolj kot znamenitosti potrebno začutiti utrip in ljudi, spomeniki so povsod enaki. Ljudje so prijazni in odprti (razen ko te kdo nadira, ker si šel pred njim na avtobus :)), hrana je čudovita (toliko rib in morskih reči, kot sem pojedel prejšnji teden, nisem pojedel v petih letih prej). Še ena zanimivost glede hrane - veliko njihovih tradicionalnih jedi sestavlja tudi polenovka, Portugalci naj bi imeli več kot 300 receptov za njeno pripravo. In zakaj zanimivost? Ker polenovke v njihovih morjih sploh ni…
O modernem portugalskem ribolovu, prazniku fado, portugalski tradicionalni večerji in zanimivemu letu proti domu pa bom kaj več povedal v naslednjih dneh.
Posted in Portugalska | No Comments »
Pravzaprav nisem v Lizboni, ampak sem v Costa de Caparica, kot so me poučili včeraj. Pravzaprav ju loči bolj kot ne samo prekrasen most (podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, še barva je identična).
View Larger Map
V Lizbono sem priletel v nedeljo, in to iz Benetk, kamor sem se iz Celja odpravil z avtom. Lahko se pohvalim, da sem iz Benetk letel že tretjič, a sem tokrat prvič zadel pravi izhod in se pripeljal direktno. Prej so vedno kaj popravljali, preusmerjali, odstranjevali table, ravno toliko, da sem zgrešil… Se je pa še ena stvar zgodila prvič: šparoven kot sem vedno parkiram na najcenejšem “long-term” parkirišču številka 5, ki pa je bil tokrat nabito poln, zato sem moral na parkirišče s podobno tarifo, ki pa je še bolj oddaljeno in popolnoma na soncu. Sem takoj ugotovil, zakaj je bilo moje priljubljeno parkirišče zasedeno, sploh pomisliti pa nočem, kako bo v avtu, ko pridem nazaj. Se mi zdi, da bom tokrat prvič resnično pogrešal klimo…
Takoj ob prihodu na letališče sem bil že drugič jezen - ne vem zakaj, ampak TAP Portugal letalski prevoznik še ni slišal za vrste. Pred njihovim šalterjem se je zato gnetla gruča neolikanih potnikov, ki so prav tekmovali v tem, kdo bo koga prehitel, medtem ko se je vrsta vila nekam v neskončnost. Ni trajalo dolgo, ko smo (jaz + mladoporočenca iz Rio de Janeira pred mano) začeli zavijati z očmi in kravatarja, ki se je nonšalantno postavil vštric nas, seznanili z dejstvom, da mu namera ne bo uspela. V vrsti sem preživel točno 50 minut, se dogovoril za sedež ob prehodu, oddal prtljago in se postavil v novo vrsto za pregled potnikov, kjer sem zabil nadaljnih 20 minut. K sreči vsaj tam ni nihče kompliciral…
No, ni trajalo dolgo, ko so me razjezili še tretjič. Namreč, varnostno zono na letališču v Benetkah so se ravno zdaj odločili prenoviti, zato je 3/4 lokalov zaprtih, kar pomeni, da sem za vodo plačal še več kot običajno, izbira hrane pa je bila omejena zgolj na sendviče. No ja, več sreče prihodnjič…
Je bilo pa na letalu zanimivo. Namreč, sedel sem poleg mladoporočencev od prej. Ko sem videl, kje je moj sedež, sem jima že od daleč povedal, da je to zgolj naključje in da ju NE zasledujem, potem pa smo se med smejanjem še bolje spoznali. Pot je minila relativno hitro, deloma tudi zato, ker sem s sabo še iz Slovenije ‘švercal’ prehlad (posledica kajakinga na Soči par dni pred odhodom), ki ga je klima na letalu še poslabšala, sem pa k sreči del poti prespal (upam da ne presmrčal). Ob prihodu smo imeli skoraj pol ure zamude, kar je pomenilo, da sta moja sopotnika že zamujala na letalo za Rio. Upam, da sta ga ujela. Ju moram povprašati, ko najdem vizitko… TAP Portugal je drugače kar vredu (z njimi sem letel prvič), so pa malo slabo organizirani.
Ob prihodu na letališče sem pol ure čakal na prtljago, potem pa odmarširal na informacije in prijaznemu dekletu pojasnil, da bi rad prišel v Costa da Caparica. Po pojasnilu, da je najboljša možnost taxi, sem se (šparovno, seveda) odločil za avtobus. Sem upal, da bom videl kaj Lizbone. In sem jo res. Prestopal sem enkrat, čakal sem na oba avtobusa kakšne 45 minut in se pripeljal skoraj direktno pred hotel. Sreča? Znanje!
Hotel je vredu. Eden najcenejših, pa vseeno udoben ter (zelo pomembno) čist. Je pa soba najmanjša od vseh, kar sem jih kdaj videl in če bom kje našel meter, jo bom prav izmeril. Po moji oceni ima kakšne 5m2, notri pa je 140cm široka postelja za dva… Je pa zajtrk odličen, sploh če povem, da bom plačal 35€ na dan, do konferenčnega hotela pa je 5 minut hoje. Idealno torej…
Posted in Portugalska, Potovanja | 2 Comments »
Zjutraj sem pri Urošu Gruberju bral o njegovem podvigu ob zamenjavi Windows LiveID.
Itak da sem tudi sam probal. Moj (stari, a delujoč) LiveID je vseboval email naslov, ki že leta ni več aktiven, poleg tega pa je bil sestavljen iz vzdevka, ki se ga prav tako že leta skušam otresti (pa mi ne uspeva najbolj).
Rezultat je porazen. Sicer so se vsi kontakti ohranili (vsaj nekaj), a so vsi nedosegljivi (precej dvomim, da ni nikogar na MSNju), poleg tega pa me vsake toliko časa brez razloga zabriše dol. No, škode tako ni, ker itak ni nikogar.
Zdi se mi, da je šel moj račun k vragu. Sicer bom še malo počakal, a precej dvomim, da se bo kaj spremenilo.
Če me kdo nujno rabi, naj me pa poišče na GTalku (ime.priimek in to) ali pa na Skypu.
DODANO: ponovno sem online. Verjetno je pomagala prijava napake (z zateženim komentarjem) Microsoftu. 
Posted in O vsem po malem | 4 Comments »
Ne, ni se mi zmešalo.
Najprej se vsi skupaj spomnimo mojega prejšnjega prispevka SloBlogi - če slučajno…
Potarnal sem, da me mečejo iz gostovanja, ker bi naj SloBlogi preveč obremenjevali strežnik. Že takrat se mi je vse skupaj zdelo čudno, glede na priloženo dokazno MySQL poizvedbo (ki se bojda praktično vseskozi izvaja) pa sem ugotovil, da se izvaja daleč stran od področja, ki vrne rezultate, zato sem posumil, da se izvaja kakšen napad, ali pa kak kreten shranjuje vse podatke na strani in je po liniji najmanjšega odpora spisal skripto, v kateri ji je podal (pač, za vsak slučaj) mnogo prevelike parametre.
Danes ponoči je administrator gostovanja našel krivca (za kar se mu najlepše zahvaljujem), me obvestil o njem ter mi posredoval IP kršitelja. Ko sem šel raziskovati, kdo se za priloženim IPjem skriva, pa me je dobesedno vrglo na rit.
Deja vu? Pojavlja se namreč isto ime, verjetno gre za isti IP.
Verjetno bi moral biti počaščen, da se politika zanima za SloBloge in da se ji zdijo relevantni pokazatelj javnega mnenja (ali karkoli že pač počnejo), a krivca vseeno prosim, da v kolikor nima namena prispevati za nov strežnik ali gostovanje, s svojimi dejanji preneha! (Sam bom pa tudi v najkrajšem možnem času poskrbel, da to sploh ne bo več možno.)
Še namig kršitelju: a za RSS še nisi slišal?
Posted in SloBlogi | 11 Comments »
