Star gospod je čakal leta in leta, da mu na Upravni enoti izdajo gradbeno
dovoljenje. Končno je dovoljenje dočakal in uradnik mu reče:
»Vse je gotovo, gradbeno dovoljenje je izdano, pojdite samo še v tajništvo
da vam dajo pečat«
Ves srečen gre gospod v tajništvo po pečat, ko mu na drugi strani uradnik
pove, da je ura pravkar odbila 12 in naj se vrne po kosilu.
Gospod ves žalosten pove:
»Oprostite, šest let čakam na to dovoljenje, potrebujem samo še vaš pečat.
Prosim, udarite ta pečat, pa vam povem zgodbico o ženski in psu«
Uradnik zelo nejevoljen le pristane ter mu požigosa vse dokumente in
nestrpno čaka na zgodbico.
Gospod vzame dokumente in reče »JEBO TI PAS MATER«.
(via Anže via FaceBook)
Posted in Fore, Gremo na svoje! | No Comments »
Danes ne vem, ali bi bil vesel ali žalosten…
Po skoraj letu in pol je bil včeraj končno objavljen odlok, s katerim sva dokončno uredila prostorsko dokumentacijo za najino parcelo. Da, leto in pol je trajalo od prvega uradnega koraka, od nakupa parcele pa že skoraj tri leta.
Po vseh težavah bi bilo že skoraj nenormalno, da se ne bi zapletlo tik pred koncem. In se tudi je. Konkretno. Ni veliko manjkalo, pa bi vse skupaj padlo v vodo, in to 5 minut pred 12, po vsem tem času in po skoraj vseh prihrankih, ki sva jih v to vložila. Niti ne vem, komu bi se moral zahvaliti, da se je vse skupaj na koncu uredilo – v prvi vrsti verjetno mojemu tečnarjenju vsem in vsakomur, ki je imel s tem kaj opraviti, še najbolj pa slabi vesti in dobremu dnevu odgovornih, ki so se vsaj enkrat v tem času izkazali.
Normalno bi bilo, da bi čutil olajšanje. Pa ga ne. Ker sva pred naslednjim, morda še večjim, problemom – kako (pravno) urediti dostop, da bova končno lahko zaprosila za gradbeno dovoljenje. In potem bo prišel naslednji (kako plačati komunalni prispevek, ki je v teh letih nenormalno zrasel), in naslednji (kako in kje dobiti kredit), in naslednji…
Danes bom poskušal biti vesel. Žalosten bom jutri.
Posted in Gremo na svoje! | No Comments »
Da pri odhajanju na svoje človek naleti na dosti problemov, tako ali tako vsi vemo (o tem sem jamral že kakšen teden dni nazaj), ampak današnji pa presega vse razumne meje.
Danes sem šel podrobno brati smernice, ki jih moramo upoštevati pri izdelavi sprememb in dopolnitev prostorskih ureditvenih pogojev (PUP) za območje, v katerega sodi tudi najina parcela. Ne bom omenjal vseh neumnosti (med drugim je med soglasodajalci Ministrstvo za obrambo), ki sem jih prebral, izpostavil bom samo Ministrstvo za okolje in prostor in njihove smernice.
Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, Sektor za porečje reke Save, Oddelek območja Savinje meni, da na jugozahodnem delu najine parcele poteka nestalni tok, zato morajo biti vsi posegi na najini parceli v skladu s 14. členom Zakona o vodah (ZV-1) od zgornjega roba brežine odmaknjeni 5m, razen v primerih, ki jih določa 37. člen ZV-1.
Kje so omenjeni gospodje (in gospe) našli nestalni tok, je jasno samo njim. Res je, da je bil na tem mestu nekoč ribnik, res pa je tudi, da tega ribnika ni že več kot 30 let, da je teren že precej spremenjen in da med drugim po dnu terena od pred kratkim (po, kakopak, najini zemlji) poteka kanalizacijski vod. Kako so dobili soglasje, mi trenutno ni preveč jasno.
Problem je v tem, da imava midva idejo, da bi garažo postavila bolj ob robu brežine (vsekakor manj kot 5m od roba), pa je očitno ne bova mogla, ker se nekomu ne da preveriti dejanskega stanja, imam pa občutek, da bi lahko bilo dokazovanje ‘malo’ komplicirano…
Zato sem si podrobneje ogledal 37. člen ZV-1, ki določa izjeme. Več kot očitno je, da ne bova gradila garaže, ampak čolnarno. 
Posted in Gremo na svoje! | 8 Comments »
Bralci tega bloga (vsaj tisti redni) ste verjetno opazili, da je preteklo že kar nekaj vode, od kar je bil objavljen zadnji prispevek na temo odhajanja na svoje. Res je, že kar pol leta bo tega, pa še takrat sva pisala o Sejmu dom, konkretno o papirologiji pa se je pisalo že pred skoraj letom dni, ko se je ‘agonija’ pričela.
Če povzamem trenutno stanje na področju sprememb in dopolnitev PUPa za območje, v katerega sodi tudi najina parcela, je dejansko točno takšno, kot je bilo lani. Sva se pa znebila zajetnega kupčka evrov za razne geodetske posnetke in geološka poročila. Pri tem sva se trudila, da sva vse priskrbela pravočasno (in to je bilo VEDNO pred rokom), saj sva res želela, da bi bile dopolnitve sprejete pred poletjem (ali vsaj jeseni), trenutno pa kaže, da bova lahko vesela, če bo zadeva šla skozi še letos.
Pri vsem skupaj me najbolj jezi to, da si je izvajalec sam postavil okvirni rok, ki je potekel konec junija 2008, pa ga sploh ne moti, da ga bo prekoračil vsaj za pol leta. Izgovorov je vedno dovolj, čeprav krši svojo pogodbo, saj je za praktično vsako nalogo potreboval dlje, kot si je sam določil. Trenutno ga še pogojno toleriram in se prepričujem, da ga ščiti njegova klavzula o ‘nepredvidenih težavah’ (čeprav ne vem, kakšne težave ima), sva pa od prejšnjega tedna na bojni nogi. Očitno mu ni nič kaj všeč, da tedensko preverjam, kaj se dogaja…
Kljub vsemu mi volje še ni zmanjkalo. Kar mi še manjka je samozavest in pogum, da bi udaril po mizi (sploh takrat, ko me ne jemljejo resno), se pa tudi tega pospešeno učim. Drugače enostavno ne gre.
Ko me bo torej naslednjič kdo vprašal, kako kaj parcela – še vedno je tam kjer je bila, lepo pokošena in očiščena (za kar gre največja zasluga v.d. tastu in tašči), žal pa še vedno nezazidljiva. Zaenkrat!
PS: Prispevek napisan pod vtisom pravkar opravljenega telefonskega pogovora s projektantom/izvajalcem. Nadaljevanje telenovele sledi naslednji teden.
Posted in Gremo na svoje! | 1 Comment »
Včeraj popoldne sva z Nušo obiskala Sejem Dom, ki se v teh dneh odvija na Gospodarskem Razstavišču v Ljubljani. Tja sva šla predvsem iz radovednosti, sam pa sem si po tihem želel, da bi naletel na kakšnega prodajalca oziroma razstavljalca, ki bi si vzel čas zame in bi mi pomagal pri kakšni pomembni odločitvi glede gradnje, ki se bo v prihodnjem letu (upam da) začela.
Sejem je ogromen. Obema se je zdel večji kot lani (ko sva ga tudi obiskala), čeprav se mi zdi, da sva ga lani bolj površno preletela, letos sva se pa malo bolj resno sprehodila po dvoranah, in se nama je zato zdelo, da je sejem večji. Ponudba je pestra, prostorov ogromno, lahko dobiš tu in tam kakšno idejo, glede popustov ne vem (nisva spraševala, ker še ni aktualno), se mi pa zdi, da je v prvi vrsti namenjen tistim, ki iščejo oziroma raziskujejo točno odločeno stvar. Mene osebno so najbolj zanimali zidaki, našel pa sem samo tri stojnice, na katerih so kraljevali porotherm, goro term in pa croterm (podobnost je zgolj naključna ). No, pa Ytong je bil spet predstavljen, ampak to me (ne vprašajte zakaj, nimam pametnega argumenta) ne zanima. Seveda vsak hvali svoje, vsak ima svoje prednosti in slabosti, in prav strah me je trenutka, ko se bo potrebno odločiti. Prav tako še nisem sam pri sebi razčistil, ali bi bila plošča nad pritličjem masivna ali ‘montažna’ (po domače ‘monta’, preklade + opečni elementi + 6cm beton), še bolj sem zgubljen pri odločitvi, ali bi delala betonsko drugo ploščo (nad mansardo) ali ne. To bo še zanimivo.
[Ko sem iskal dodatne informacije na internetu, me je skoraj pobralo od smeha. Goriškim opekarnam pa verjetno ni tako smešno. Mimogrede - ni gorotHerm, ampak je goro term.]
Naslednje, kar me precej bega, je način ogrevanja. Kaj je danes najbolj ekonomično in ne predrago za vgradnjo? Precej se govori o toplotnih črpalkah, ker imava dovolj veliko parcelo se nagibam h kombinaciji zemlja/voda. In v čem je problem? V tem, da je to nizko temperaturni sistem in da se v tej kombinaciji skoraj vedno dela izključno talno gretje, s katerim pa ne pri nas ne pri Nuši doma nimamo izkušenj. Poleg tega se nekaj govori, da so v primeru ogrevanja s talnim gretjem težave s krčnimi žilami pri ljudeh, pa smo tam… Kaj pa zdaj? Na olje nihče več ne ogreva, plin je prav tako odvisen od razmer na trgu, na drva tudi ne bi kuril, na pelete tudi ne (ni prostora, ker ne bova gradila kleti),… Kaj še ostane?
Bi pa še malo pograjal ‘prodajalce’ oziroma ‘svetovalce’ na sejmu. Ne morem se namreč znebiti občutka, da me/naju ne jemljejo resno. Žal se nama to dogaja vedno in povsod, kjer urejava stvari, povezane s parcelo, dovoljenji, … Že res, da sva mlada, kar pa ne pomeni, da nisva resna. Tako sva včeraj nemalokrat naletela na mlačen odnos ljudi, ki se jim vidno ni dalo ukvarjati z nama, odgovori pa so bili prej po sili kot ne. Eden mi je ob vprašanju o približni ceni sistema za najino hišo celo direktno rekel, da je škoda njegovega in mojega časa in da naj pridem s tlorisom, pa mi bo pomagal. Hvala lepa, ‘gospod’, za tak odnos. Pomagal mi bo skoraj zagotovo kdo drug.
Torej – na sejem se splača pokukati, ampak samo, če kaj iščete (pa čeprav samo idejo ali pa sanje) ali pa če bi radi videli, kaj obstaja (midva sva si nabrala en kup prospektov). Drugače je škoda tistih 6€ na osebo.
Posted in Gremo na svoje! | 9 Comments »
