Včeraj popoldne sva z Nušo obiskala Sejem Dom, ki se v teh dneh odvija na Gospodarskem Razstavišču v Ljubljani. Tja sva šla predvsem iz radovednosti, sam pa sem si po tihem želel, da bi naletel na kakšnega prodajalca oziroma razstavljalca, ki bi si vzel čas zame in bi mi pomagal pri kakšni pomembni odločitvi glede gradnje, ki se bo v prihodnjem letu (upam da) začela.
Sejem je ogromen. Obema se je zdel večji kot lani (ko sva ga tudi obiskala), čeprav se mi zdi, da sva ga lani bolj površno preletela, letos sva se pa malo bolj resno sprehodila po dvoranah, in se nama je zato zdelo, da je sejem večji. Ponudba je pestra, prostorov ogromno, lahko dobiš tu in tam kakšno idejo, glede popustov ne vem (nisva spraševala, ker še ni aktualno), se mi pa zdi, da je v prvi vrsti namenjen tistim, ki iščejo oziroma raziskujejo točno odločeno stvar. Mene osebno so najbolj zanimali zidaki, našel pa sem samo tri stojnice, na katerih so kraljevali porotherm, goro term in pa croterm (podobnost je zgolj naključna 
). No, pa Ytong je bil spet predstavljen, ampak to me (ne vprašajte zakaj, nimam pametnega argumenta) ne zanima. Seveda vsak hvali svoje, vsak ima svoje prednosti in slabosti, in prav strah me je trenutka, ko se bo potrebno odločiti. Prav tako še nisem sam pri sebi razčistil, ali bi bila plošča nad pritličjem masivna ali ‘montažna’ (po domače ‘monta’, preklade + opečni elementi + 6cm beton), še bolj sem zgubljen pri odločitvi, ali bi delala betonsko drugo ploščo (nad mansardo) ali ne. To bo še zanimivo.
[Ko sem iskal dodatne informacije na internetu, me je skoraj pobralo od smeha. Goriškim opekarnam pa verjetno ni tako smešno. Mimogrede - ni gorotHerm, ampak je goro term.]
Naslednje, kar me precej bega, je način ogrevanja. Kaj je danes najbolj ekonomično in ne predrago za vgradnjo? Precej se govori o toplotnih črpalkah, ker imava dovolj veliko parcelo se nagibam h kombinaciji zemlja/voda. In v čem je problem? V tem, da je to nizko temperaturni sistem in da se v tej kombinaciji skoraj vedno dela izključno talno gretje, s katerim pa ne pri nas ne pri Nuši doma nimamo izkušenj. Poleg tega se nekaj govori, da so v primeru ogrevanja s talnim gretjem težave s krčnimi žilami pri ljudeh, pa smo tam… Kaj pa zdaj? Na olje nihče več ne ogreva, plin je prav tako odvisen od razmer na trgu, na drva tudi ne bi kuril, na pelete tudi ne (ni prostora, ker ne bova gradila kleti),… Kaj še ostane?
Bi pa še malo pograjal ‘prodajalce’ oziroma ’svetovalce’ na sejmu. Ne morem se namreč znebiti občutka, da me/naju ne jemljejo resno. Žal se nama to dogaja vedno in povsod, kjer urejava stvari, povezane s parcelo, dovoljenji, … Že res, da sva mlada, kar pa ne pomeni, da nisva resna. Tako sva včeraj nemalokrat naletela na mlačen odnos ljudi, ki se jim vidno ni dalo ukvarjati z nama, odgovori pa so bili prej po sili kot ne. Eden mi je ob vprašanju o približni ceni sistema za najino hišo celo direktno rekel, da je škoda njegovega in mojega časa in da naj pridem s tlorisom, pa mi bo pomagal. Hvala lepa, ‘gospod’, za tak odnos. Pomagal mi bo skoraj zagotovo kdo drug.
Torej - na sejem se splača pokukati, ampak samo, če kaj iščete (pa čeprav samo idejo ali pa sanje) ali pa če bi radi videli, kaj obstaja (midva sva si nabrala en kup prospektov). Drugače je škoda tistih 6€ na osebo.
Posted in Gremo na svoje! | 9 Comments »
Stvari so se začele premikati. V Uradnem listu je bil objavljen sklep o pripravi sprememb in dopolnitev PUP-a, pogodba z izvajalcem je podpisana, izročila sva mu geodetski posnetek, zdaj pa čakava geologa, ki bo pripravil geološko poročilo. (V Celju je menda nekaj snega…)
Nekoliko naju je presenetila prošnja izvajalca, naj mu prineseva idejni načrt. Sama sem si predstavljala, da je sprememba PUP-a pogoj za izdajo lokacijske informacije za gradnjo, ki določa, kaj se sme na določenem območju graditi. Izvajalec pa se bo očitno prilagajal najinim željam, torej lahko sama predlagava, kaj in kje točno želiva graditi.
Idealno? Niti ne. Prepričana sva bila, da bova glede na dane pogoje izbrala enega izmed številnih tipskih načrtov, saj so najine želje bolj skromne in bi se lahko navadila na marsikaj. Zdaj pa imava kar naenkrat odprtih preveč možnosti in bolj malo idej, zato intenzivno zaslišujeva ljudi okoli sebe.
Poleg tega si je Robi podrobno ogledal neko dokumentacijo za PGD in… v njem se je ponovno prebudil gradbenik, ki ni nikoli zares zaspal (in je nekoč želel, med drugim, tudi projektirati). Na srečo se strinjava o tem, da hiše ne bova zasnovala ali na parcelo postavila sama, saj so za to arhitekti, ki o teh stvareh le nekaj vedo. O ostalem se še pogovarjava in niti tipski načrti še niso izključeni. (Zakaj je večina načrtov še vedno v 2D? Moj nedolžen predlog, da bi Robi tiste zanimive prerisal v 3D, da bi si jih laže predstavljala, je naletel na zaskrbljujoč pogled z njegove strani. :|)
PS: Zapisi v tej kategoriji so namenjeni temu, da bova lahko čez čas prebirala, kako sva nekoč razmišljala in kako hitro oz. počasi se je vse skupaj odvijalo. Morda pa komu pridejo prav in dobi kakšno idejo oz. se čemu izogne ali pa reši kakšen problem.
Posted in Gremo na svoje! | 4 Comments »
Kot pri vsaki stvari so tudi pri najinem zemljišču plusi in minusi. Tokrat se bom posvetila minusom, ki nekaterim predstavljajo velik problem, marsikdo pa zaradi njih sploh ne bi razmišljal o nakupu zemljišča na tej lokaciji. Posvetila pa se jim bom zato, ker sem že večkrat slišala, da bi bilo dobro razmisliti o situaciji, preden tam kupiva zemljišče.
Kakšna dva kilometra proti vzhodu se nahaja odlagališče odpadkov. Vidiva ga ne, še manj pa vohava, zato se mi tudi samo dejstvo o odlagališču ne zdi sporno. Res je, da bo raslo, vendar močno dvomim, da bi se z njega kdaj širil smrad, ki bi prišel prav do naju. Konec koncev naj bi imeli enega tehnološko najsodobnejših odlagališč. 
Večji problem bi lahko predstavljala Cinkarna Celje, ki že od nekdaj velja za največjega onesnaževalca v Celju, čeprav je to bil nekdanji EMO, konkurirala pa ji je še vsaj nekdanja Železarna Štore. Nahaja se približno dva kilometra proti zahodu. Vse to so (bila) velika podjetja, ki dejansko vplivajo na celotno mesto in ne samo na okoliške kraje. Za naju precej ugodni zračni tokovi pomikajo vonj, ki se sprosti ob izpustih snovi, stran od zemljišča. Do tja pride le po res neugodnem spletu okoliščin in ob kakšnem dnevu in uri, ko vonj obdaja celotno mesto.
Na Cinkarno bova imela takšen pogled.
Drugo je onesnaženost zemlje. V neki številki UL sem zasledila, da zemljišča v bližini najinega zaradi onesnaženosti niso več primerna za obdelovanje. S tem so utemeljili spremembo namembnosti nekaj zemljišč. Zanimivo pa je, da se nedaleč stran nahajajo ogromna polja, menda v lasti Kmetijske zadruge Celje (podatek ni preverjen). Gre predvsem za pridelavo ogromnih količin koruze. V občinskih dokumentih je področje opredeljeno kot I. območje kmetijskih zemljišč.
Z bolj vsakdanjega vidika pa takole: Kljub Cinkarni in vsem ostalim onesnaževalcem se nekaj najinih bodočih sosedov ukvarja s kmetijstvom, prav vsi pa imajo vrtove. Kar nekaj sorodnikov je živelo na tem območju v času najhujšega onesnaževanja, ko o kakšnih evropskih direktivah še ni bilo govora, zato lahko s prve roke ovržem zanimive govorice o plasteh čudnega praha v hišah zaradi Cinkarne. (Verjetno gre za nekaj podobnega kot v najini garsonjeri tik ob Dolenjski cesti, če pustim okno odprto nekaj ur.) Prav tako (še) ne poznam primera, ko bi nekdo dobil neko bolezen prav zaradi te nesrečne Cinkarne.
In še zadnji potencialni minus. Nekaj sto metrov proti zahodu bo čez nekaj let zgrajen (vkopan) dovoz do avtoceste. Prepričana sem, da bo hrup precej manjši od tistega, ki sem se mu privadila v Ljubljani (odprto okno ob dvopasovnici, na drugi strani pa železniška proga). Poleg tega pa bo tale cesta en ogromen plus - nič vožnje v prvi in drugi prestavi skozi mesto, da bi zjutraj prišla do avtoceste.
Kakor koli že… Vrta zaenkrat ne nameravam imeti iz povsem osebnih razlogov, tako da ni skrbi. Sadje in zelenjavo že zelo dolgo kupujem v trgovinah in o poreklu raje ne razmišljam… Sicer pa bi me prav ta hrana in vdihovanje izpušnih plinov z okna Dolenjske ceste morala skrbeti bolj kot smetišče in Cinkarna. Zemljišče pa mi je še vedno zelo všeč (čeprav ni v Braslovčah) in si na njem prav z lahkoto predstavljam takšno malo luštno hiško. To pa tudi nekaj šteje, a ne?
PS: Zapis je nastal že nekaj mesecev prej, vendar je zdaj ravno pravi čas za objavo. Mislim, da sem se šele po ogledu prispevka iz prejšnje povezave začela zares zavedati, kako lahko je prirediti slike, posnetke in podatke, ter jih prilagoditi točno določenemu pogledu. Sicer pa - v kolikor je vsa stvar res tako nemogoča, se bo počasi začelo vse urejati… In mimogrede, najinih bodočih sosedov med protestniki ni bilo opaziti. So le tisti, ki živijo precej bliže Cinkarni in tisti, ki živijo precej dlje…
DODATEK (ob 9:17): Zanimivo branje: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/287314/
Posted in Gremo na svoje! | 2 Comments »
Slišala sem, da so nepremičnine dejansko vredne do 20 % manj od cen, po katerih se prodajajo. Do prav toliko odstotkov naj bi se dalo cene tudi znižati… Kako je s tem v praksi, ne vem. Verjamem, da to uspeva nepremičninskim agencijam, posameznikom pa verjetno ne. Skratka, na naslovu http://prostor.gov.si/jv_etn/index.jsp lahko zdaj preverite, kako so se posli dejansko sklenili. Sama sem tako ugotovila, da so zemljišče, ki nama ga je prodajal sosed po 50 EUR/m2 (ali je bilo celo 55 EUR), na koncu prodali za 35 EUR/m2.
Seveda so cene zgolj informativne, čeprav gre za dejanske posle. Povsem natančne lokacije namreč ni mogoče določiti, zato je potrebnega nekaj dodatnega raziskovanja, če želite ugotoviti, ali je bilo zemljišče komunalno urejeno oz. kje poteka določena infrastruktura, pri stanovanjih pa ni mogoče videti, v kakšnem stanju so, ali so potrebna prenove, kakšna je okolica, kakšen blok in podobno.
Podatke so v evidenco dolžni posredovati notarji, Davčna uprava, nepremičninske družbe in drugi, pri čemer je treba upoštevati, da ti zneski pogosto niso dejanski zneski. Mnogi prodajalci se namreč želijo izogniti davkom in v pogodbo vpišejo manjši znesek, razliko pa poravnajo neuradno. (Takšen posel nama je predlagalo kar nekaj (pre)prodajalcev.) V kolikor se bodo v prihodnosti cene oblikovale na podlagi te evidence, si prodajalci delajo medvedjo uslugo. Ker pa so se vedno našle stranske poti, se bodo najverjetneje tudi v tem primeru. Kljub vsemu so podatki zanimivi in nudijo nekakšen splošni pregled.
DODATEK (10:47): Pravkar sem naletela na skoraj ista članka na portalu Žurnal24:
http://www.zurnal24.si/cms/novice/slovenija/index.html?id=20141
http://www.zurnal24.si/cms/novice/gospodarstvo/index.html?id=19735
Posted in Gremo na svoje!, O vsem po malem | No Comments »
Komaj sva dobro postala lastnika parcele, že se je pojavila prva nepričakovana ovira. Na občini sva sprožila postopek za spremembo in dopolnitev PUP-a, izbrala izvajalca, med čakanjem na županov podpis in objavo v Uradnem listu pa sva naročila izdelavo geodetskega posnetka terena.
Objave v Uradnem listu po treh tednih še vedno nisva dočakala. Na občini so nama pojasnili, da se je pojavil še en investitor, kar ves postopek nekoliko poceni. To je sicer zelo dobrodošlo, vseeno pa morava počakati, da postopek sproži še on. Tedni pa letijo…
Zdaj pa k resni oviri. Danes sva od geodeta izvedela, da meja, ki smo jo na novo določili januarja, ne odgovarja dejanskim mejnikom. Seveda nama je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo… V naselju so pred meseci gradili kanalizacijsko infrastrukturo. Kanalizacija poteka ob meji najine parcele, zaradi česar so med izgradnjo odstranili mejnike…
Nekaj tednov po zaključku del mejnikov (kljub obljubam) še vedno ni bilo na svojem mestu, po Robijevi intervenciji pa so se tam pojavili še isti teden. Ker nihče ni vedel, kje meja dejansko poteka, razlike nismo opazili. Dokler nama geodet ni povedal, da nekaj ne gre skupaj… (Robi ga je namreč prosil, naj vso stvar malo preveri, ker sva predvidevala, da so mejnike postavili nazaj kar po občutku.)
Zdaj naju povsem po nepotrebnem čaka še obnovitev meje. Glede na pogodbo sva menda upravičena do odškodnine, vsekakor pa bova dala vse od sebe, da bi ves postopek izpeljali odgovorni. Od same gradnje sva še leta daleč, pa se je že začelo… Grrr, gradbeni sektor! ;>
Sicer pa sva se do danes naučila to (če odštejem izobraževanje ob samem iskanju parcele…), da je treba odgovorne osebe neprestano spodbujati po telefonu in ne verjeti obljubam o rokih. Izvajalec, ki sva ga izbrala za spremembo PUP-a, je za predračun rabil približno tri tedne… Ampak glede na to, da ima na tabli pri pisarni še vedno napisan naslov 63000 Celje, Jugoslavija, je bil pravzaprav hiter. Zakaj sva ga potem sploh izbrala? Ker je 4.000 EUR cenejši od naslednjega.
Posted in Gremo na svoje! | 4 Comments »
