Razumljivo je, da delodajalci najraje najemajo delovno silo na podlagi napotnic študentskih servisov, podjemnih in avtorskih pogodb. Tako imajo z delavci bistveno manj stroškov in predvsem težav, ki se pojavijo, če delavca ne bi več potrebovali. Če bi bila sama delodajalec, bi verjetno tudi najprej izkoristila najugodnejše možnosti zame. Vendar nisem.
Moja realnost je malenkost drugačna. Pesti smo držali dobro, zato sem že konec julija začela delati. Osem ur na dan in pet dni na teden v prostorih podjetja, v katerem nas je večina plačana po tem, koliko naredimo. To mi je všeč, ker tako takoj odpadejo vse kavice in neumni pogovori, ki sem se jih bala že leta pred vstopom na delovni trg. (Resnično me ne zanima, kaj vse mora moja sodelavka med delovnim časom po telefonu povedati svoji prijateljici.) Lahko bi tudi rekla, da je small talk nekaj, v čemer se nikoli nisem znašla. Skratka, do zdaj še nisem delala v boljšem delovnem okolju, pri čemer je izvzeto delo od doma.
Prvi teden sem bila na neplačanem uvajanju, kjer so nas precej naučili, zato sem preprosto pozabila na enotedenski izpad prihodkov. Pravzaprav sem se v zadnjem mesecu naučila ogromno, učenju pa ni videti konca. In to mi je neznansko všeč. Zaposleni veliko vlagajo v pogodbene sodelavce, zato se večkrat vprašam, kako to, da se jim splača vsaka dva meseca uvajati novo skupino študentov, namesto da bi koga zaposlili. Ne mislim za nedoločen čas, ker to verjetno ne obstaja več. Sama bi bila zelo vesela, če bi mi pogodbo sproti podaljševali vsak mesec. Ampak se očitno ne splača.
In kako naprej, če želim v (katerem koli) podjetju početi to, kaj počnem zdaj, ker poslovna sekretarka resnično ne bi bila? Glede na to, da sem v zadnjih šestih mesecih ugotovila, da je dela dovolj, vsi pa bi s tabo sodelovali le pogodbeno, se zdi možna le ena rešitev - samozaposlitev.
Recimo, da bi še naprej sodelovala s tem podjetjem, ker se v njem počutim resnično dobro in mi zjutraj ni muka vstati in oditi na delo. Recimo, da bi vsak mesec zaslužila med 800 in 1000 EUR (kdaj pozneje morda tudi več, saj lahko sčasoma v istem času narediš več). Od tega bi morala odšteti različne prispevke (davke, zavarovanja, varčevanja in kar je še tega) ter stroške prevoza (to bi šlo, dokler še stanujem v Ljubljani) in malice. Dopust je neplačan, vendar časovno omejen (tega še ne razumem najbolj). Težko ocenim, koliko denarja bi na koncu ostalo, vendar recimo, da več kot pol. Zaenkrat bi s tem lahko (lepo) preživela.
Dejstvo je, da se bolj “splača” delati kar na avtorsko pogodbo ali se celo kar tako vpisati na neko fakulteto in še vedno delati na napotnice. Zdaj mi je jasno, zakaj ljudje to počnejo. (To je sicer začaran krog, pri katerem bi trenutno najraje videla, da se študentsko delo ukine, vendar bi to bilo zelo egoistično od mene.) Vendar sem optimistka in verjamem, da bom nekoč odšla v pokoj. Poleg tega bi nekoč rada bila kreditno sposobna. Zato moram svojo delovno knjižico čim prej spraviti z Zavoda (metaforično, dejansko menda tako ali tako stane tam.). In ja, raje zaslužim manj in z veseljem hodim v službo, kot da že zvečer razmišljam, zakaj zjutraj ne bi vstala.
Tako se mi vedno bolj zdi, da bom v prihodnjih mesecih dodobra spoznala e-VEM. Konec koncev to ni nujno zadnja postaja poklicne poti, ki se komaj začenja. Če se bo izkazalo, da je odločitev slaba, bom pač poiskala novo možnost. Poslovna sekretarka bom še zmeraj lahko. (Pa s temi poslovnimi sekretarji ne mislim nič slabega. To je dejansko nekaj od tega, kar bi še znala početi, ampak me preprosto ne veseli.)
P.S. Ironično pri vsem tem je, da se “v službi” ukvarjam z besedili v zvezi z lizbonsko strategijo, ki obravnavajo zaposlovanje ter s tem povezane težave in rešitve: V EU je bilo ustvarjenih toliko in toliko novih delovnih mest, ki so ali niso kakovostna. Kljub temu je vedno več pogodbenega dela in zaposlitev za določen čas. Popularna besedna zveza je prožna varnost (flexicurity), kar v grobem pomeni prožnost trga dela (torej manj težav pri najemanju in odpuščanju za delodajalce) in hkrati določeno mero socialne varnosti za zaposlene (in brezposelne). Nekakšen kompromis, torej. V besedilih je nekaj dobrih in nekaj malo manj dobrih zamisli, krešejo se mnenja, vsi se zavzemajo za boljši trg dela (eni za delodajalce, drugi za iskalce zaposlitve), realnost pa… Morda sem zgolj zaplavala v vode, v katerih se ne zaposluje, pri čemer je v drugih sektorjih zgodba povsem drugačna…
Posted in Iskanje zaposlitve | 7 Comments »
V 17 dneh sem na različna podjetja, agencije in organizacije naslovila 28 prošenj, prijav in ponudb (teh je bilo 54 %). V zadnjih dveh tednih sem prejela 11 odgovorov, od tega dva in pol negativna. Med negativne odgovore štejem obrazložitev “vašo ponudbo bomo shranili”, pol pa zato, ker nisem ustrezala razpisanemu mestu, a bi vseeno sodelovali z mano (to pomeni avtorske pogodbe, najraje pa napotnice). V zadnjih 10 dneh sem naredila pet testnih prevodov in opravila tri razgovore. Do danes sem prejela en dokončni odgovor - sodelovanje. Od osmih podjetij, ki so me prosila za testne prevode oz. me povabila na razgovore, sem jih šest našla sama, tri pa s pomočjo RSS-ja Zavoda RS za zaposlovanje.
Testni prevodi so bili zanimivi. Agenciji, ki mi je ponudila sodelovanje, sem poslala prevod, za katerega bi si mogoče dala oceno 5. (To me je spomnilo na čase izpitov, ko sem najboljše ocene dobivala za tiste izpite, za katere sem menila, da bodo polomija. In obratno.) Na štiri odgovore še čakam. Pri teh agencijah gre za “sodobno” obliko sodelovanja - vsi “zaposleni” so v resnici samostojni podjetniki (ali pa delajo na napotnice in druge pogodbe). Takšen način dela sem pred kratkim opazila tudi pri nekem celjskem frizerju, ko me je k branju pritegnilo precej dolgo besedilo na tabli pri vhodnih vratih. Če bi bilo delo zanimivo, zakaj pa ne.
Prav tako zanimivi so bili tudi razgovori. Večer pred prvim razgovorom sem prebirala nasvete na različnih (kolikor toliko kompetentnih) spletnih straneh. Seznami vprašanj, seznami priporočenih odgovorov, eno bolj zanimivo od drugega. Na koncu sem ugasnila računalnik in mirno zaspala. Na razgovoru seveda nisem naletela na nič od prebranega. V bistvu je bilo edino vprašanje, na katerega sem morala odgovoriti (pa še to v roku enega tedna), ali se vidim v tej službi. Drugi razgovor je bil podoben, a veliko prijetnejši, na tretjem pa sem končno doživela približek razgovora, o katerem lahko beremo na spletu. Približek zato, ker sem morala obnoviti svoj CV. Vsi so se sicer ustavili pri mojem stalnem bivališču, kar verjetno ni najbolje, najbolj osebno vprašanje pa je bilo, ali imam urejen stanovanjski problem (kar je sicer tudi v povezavi s stalnim bivališčem, ki resnično ni tako zelo oddaljeno od Ljubljane, kot se morda zdi).
Držimo pesti za testna prevoda, ki sem jih morala narediti na sedežih podjetij, ter za drugi in tretji razgovor. Sicer je pa tole fino - sploh nimam časa biti živčna zaradi poti. 
Off topic: Ne vem, če sem bila še kdaj tako vesela, ko avtobusa ni bilo od nikoder - med čakanjem sem uživala ob tonski vaji Massive Attack v Križankah. 
Me je prijelo, da bi kar šla po karte, pa sem med komentarji na temo o neki skodelici zasledila, da so razprodane. Fino bo. Aja, skodelice so pa drugače super zadevce in preverjeno povzročajo precej manj neprijetnosti kot bistveno bolj uveljavljene alternative. In ne, niso “bljak, nehigienske, čudne, nezdrave” in kar je še pametnih opazk.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 3 Comments »
Prvi sklop:
1. Kako naj napišem življenjepis in spremno pismo, da ne bom izpadel preveč ali premalo samozavesten?
2. So primeri življenjepisov in spremnih pisem na spletu res tisto, kar kadroviki pričakujejo od kandidatov?
3. Ponovno primeri življenjepisov in spremnih pisem - se mi samo zdi, ali so narejeni za tiste, ki želijo delati v trženju oz. marketingu? Ali pa bi morali v tem stilu prošnje pisati tudi biologi, medicinske sestre blagajniki in učitelji? (”Vašo uspešnost bom na tak in tak način povečal za 20 %.”)
4. Koliko časa moram dati na voljo delodajalcu, da mi odgovori na poslano prošnjo oz. ponudbo?
5. Če mi v tem času ne odgovori, ali mu je primerno poslati še en mail? Ga poklicati? Ne bom izpadel vsiljivo?
6. Ali v podjetjih sploh pregledujejo baze, ki se jim polnijo s pomočjo spletnih prijavnih obrazcev?
7. Zakaj ni odgovora? Ali ni vljudno podati vsaj nekega odgovora, pa čeprav gre za vzorec, ki ga pošljejo (lahko po e-pošti, ki je zastonj) vsem zavrnjenim kandidatom?
8. Kako naj vem, pri čem sem, če ni nobenega odziva na poslano prošnjo?
9. Kako naj vem, kaj moram drugič narediti bolje?
10. Ali je smiselno pošiljati prijave za delovna mesta, za katera se zahtevajo izkušnje?
11. Kako naj pojasnim, da bi se z veseljem naučila marsičesa?
12. Kako naj pridobim izkušnje?
Drugi sklop:
13. Ali je primerno, da brezposelna oseba zavrne ponudbo/ne naredi vsega za službo, v kateri se ne bi počutila dobro in bi jo sprejela samo zato, da ne bi bila več brezposelna?
14. Ali je primerno, da brezposelna oseba zavrne ponudbo/ne naredi vsega za službo, ker ne želi stagnirati in se zadovoljiti z istim delom do konca življenja?
15. Ali sme brezposelna oseba sploh izbirati, kaj bi rada počela?
16. Če brezposelna oseba posluša srce: Kako se odzvati na okolico, ki kriči, saj si si sam kriv, kaj pa si izbirčen?
17. Ali je primerno za 14 dni oditi na drug konec sveta, ko pa si v zadnjih dveh tednih poslal 20 prošenj, na katere še nisi prejel odgovora? (Kaj pa če bo prav v tem času nekaj…)
18. Ali je primerno za 14 dni oditi na drug konec sveta, čeprav si brezposeln?
Posted in Iskanje zaposlitve | 9 Comments »
Bilo je krajše, boljše in lepše od pričakovanega, pa vendar brez posebnih občutkov.
Pri dvopredmetnem študiju imaš najprej dva zagovora svojih diplomskih del. Pri prvem te prevevajo prav posebni občutki, ki pa kmalu minejo, saj veš, da si še vedno študent. Drugi ni nič posebnega, saj si vse že doživel.
Podelitev diplome pride na vrsto šele čez tri ali štiri mesece, ko si na vse skupaj že pozabil.
Obstajata dve možnosti: ali si že nekaj časa v delovnem razmerju in ti podelitev predstavlja zgolj neko formalnost (tako bi bilo pri meni) ali pa si brezposeln in te vsaka druga beseda slavnostnih govornikov spomni na to dejstvo in posledično na lastno nesposobnost.
Vse skupaj se potencira, če se nekaj tebi najbližjih oseb intenzivno ukvarja s svojimi doktorskimi disertacijami.
Pesimizem? Ne. Zgolj malo slabši dan, ki pa ga bo vsak čas odpihnil veter. Začel je pri rožah na balkonskih ograjah.
Ampak lučke, ki nam kažejo pot v svetlo prihodnost… te so bile pa lepe. 
Mimogrede, dekan je v svojem govoru dejal, da mu je predstavnik (morda celo rektor?) ene izmed največjih ameriških univerz povedal, da naj bi se ameriške univerze vračale k evropskemu duhu, ki so ga izgubile pred nekaj desetletji. Torej ne izobraževati samo za poklic, ampak tudi za svojo stroko oz. znanost.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 7 Comments »
Uvod v novo kategorijo na blogu, ki si je verjetno ne želi ustvariti prav nihče
Tri mesece zatem, ko sem postala univerzitetna diplomirana anglistka in sociologinja kulture, sem tudi uradno postala brezposelna. Štipendijsko razmerje z Vlado se je zaključilo brez podpisa pogodbe o zaposlitvi, saj se v treh mesecih po zaključku študija ni pokazala potreba po zaposlitvi nekoga s takšno izobrazbo. Štipendistka sem sicer postala zaradi angleščine, zaposlili pa naj bi me (če bi se pokazal potreba) kot prevajalko v katerem koli organu državne uprave, čeprav v pogodbi delovno mesto ni bilo navedeno.
Bolj kot se je bližal datum zaključka študija, manj sem verjela v podpis nove pogodbe, saj verjetno vsi dobro poznamo kvote in posledično predajanje določenih vrst del zunanjim izvajalcem. To je danes tako ali tako vsakdanja praksa vedno več podjetij in jo tudi razumem. Pretirano zaskrbljena nisem bila, saj se je pokazala nova možnost, ki je bila privlačnejša od državne uprave. Pa se je zgodilo, da sta obe možnosti padli v vodo istega dne in tako sem naslednje jutro postala zelo aktivna iskalka prve redne zaposlitve.
Poiskala sem zapiske s predavanj o iskanju zaposlitve, jih ponovno prebrala in začela s sestavljanjem seznamov: kaj rada počnem, kaj in kje si želim delati, na kakšne načine bom iskala zaposlitev in podobno. Nato sem s pomočjo iskalnikov in Pirsa začela iskati podjetja, ki se ukvarjajo z meni zanimivimi dejavnostmi, se vpisala v njihove baze in jim pošiljala prošnje oz. ponudbe za delo. Odgovor sem do danes prejela od približno 15 % podjetij, s katerimi sem na takšen ali drugačen način stopila v stik.
Naslednji korak so bili vpisi v baze iskalcev zaposlitve na spletu in pregledovanje baz s prostimi deli, ki me zanimajo. Glede na to, da me zanima vse od prevajanja, s katerim se ukvarjam približno dve leti (in v njem resnično uživam), do administrativnih del, mi je pregledovanje vzelo precej časa. Vsak dan sem odkrila kakšnega novega posrednika zaposlitev, novo podjetje in novo delovno mesto, zato sem končno začela uporabljati tudi Google Reader. Zdaj čas namenjam odkrivanju novih posrednikov/podjetij in ne več vsakodnevnemu pregledovanju baz že odkritih.
Oborožena z vsemi že poslanimi ponudbami, zanimivimi delovnimi mesti ter vprašanji o pridobivanju certifikatov in dodatnem izobraževanju sem se prejšnji teden odpravila na drugi pogovor z osebno svetovalko na Zavodu RS za zaposlovanje. Tam sem izvedela, da so certifikati in dodatna izobraževanja namenjena predvsem tistim z največ V. stopnjo izobrazbe. Sicer prijazni svetovalki sem še razložila, da v osnovnih in srednjih šolah ne morem poučevati, ker nisem profesorica. Upam, da vabil na ta delovna mesta zdaj ne bom več prejemala. Prijaviti se mi seveda ni težko, vendar bi na Zavod podala prošnjo za povračilo stroškov (priporočeno pismo - dokaz, da sem se odzvala vabilu in se držala pravil Zavoda), zaradi česar bi po nepotrebnem zapravljali denar (in papir). Naslednji sestanek imam šele novembra. Seveda bom naredila vse, da do njega ne bo prišlo.
Trenutno je na mestu predvsem postavljanje kratkoročnih ciljev. Iskati in seznanjati se z delom do zdaj še neodkritih podjetij, premišljeno pisati in pošiljati ponudbe, ugotoviti, koliko časa moram podjetjem dati na voljo za odgovor oz. kdaj obupati nad njimi, dobiti občutek za pravilno interpretacijo besed “vašo ponudbo bomo shranili in vas v prihodnosti kontaktirali”, predvsem pa se naučiti veliko in še več o samem iskanju ustrezne zaposlitve, svojih željah in pričakovanjih ter se navdati z optimizmom. Prvi teden je bil obupen, drugi malo boljši, zdaj pa se začenja že tretji, ki ima očitno smisel za ironijo. Začel se je namreč s podelitvijo diplom in velikimi besedami o tem, kaj vse smo dosegli in kakšni strokovnjaki smo na svojem področju…
Prihodnjič: Kako (predvsem pa zakaj) se “strokovnjakinja na svojem področju” (v resnici mislim, da to ne postaneš samo z diplomo…) odpravi na svoj prvi razgovor: za delovno mesto deklice za vse. Je to res “najzahtevnejše” delovno mesto oz. delovno mesto z največ izzivi, za katerega si bom prislužila razgovor?
Posted in Iskanje zaposlitve | 4 Comments »
