Intenzivno iskanje zaposlitve se je končalo že avgusta (torej po približno dveh mesecih), ko sem ugotovila, da bi bila na delovnem mestu deklice za vse najverjetneje zelo nesrečna. Približno toliko, kot če bi opravila pedagoške izpite in pristala na kakšni šoli. In tako sem zaposlila kar sama sebe.

Postopek niti ni tako zelo preprost, kot pravijo na e-Vem. Predvsem pa ni preprosto procesiranje lastnih misli. Najprej sem si zaradi tega lepo zapletla življenje in šele potem, ko je bilo že precej pestro, upoštevala nasvet osebne svetovalke: težave rešuj takrat, ko nastanejo. Zdaj je življenje spet svetlo.

O tem, kako sem se pogosto vozila 87 km v eno smer, da sem podpisovala različne dokumente (ali pa še to ne), ne bom izgubljala besed. Očitno le nismo tako zelo informacijska družba, kot menijo nekateri. Izvedela sem tudi, da uradne ure ob sobotah v bistvu niso uradne ure (čeprav je tako zapisano na večini spletnih strani), ampak dežurstvo. To pomeni, da lahko na, recimo, davčnem uradu urediš le tisto, s čimer se ukvarja referent, ki je tisto soboto dežuren. Referent v moji občini mi je na primer povedal, da sem njegova prva sobotna stranka sploh.

Prigod je bilo veliko in glede na to, da se sodelavka trenutno ukvarja z istimi težavami, kot sem se sama, morda le nisem tako zelo nespretna, kar se tiče papirologije. Nekaj izveš tu in nekaj tam. Na eni občini ti povejo tako, na drugi drugače. Podobno je z izpostavami Zavoda za zaposlovanje. Več ljudi s stalnimi prebivališči v različnih občinah kot poznaš, bolje ti bo. In osebne svetovalke tudi niso od muh.

Skratka, pri iskanju zaposlitve velja tole: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Drugače se ti slabo piše. Edino, kar me še vedno skrbi, je bolniška. Kaj bo, če me gripa onesposobi za 14 dni? Kot samozaposleni mi “bolniška” menda pripada po 30 dneh in komisiji (pa tu ne gre za denarno nadomestilo). Predvidevam, da zavarovanj za takšne primere ni. Kaj se zgodi, če te doleti kakšna resnejša bolezen ali nesreča, pa si niti ne upam predstavljati.

Po teh dogodivščinah in skrbeh lahko razumem dve stvari, in sicer podaljševanje statusa študenta čez vse razumne meje, vključno z “navideznimi vpisi”, ter založenost ameriških drogerij z vitamini in zdravili, ki so na voljo brez recepta.

Tako. Zaposlitev se ne išče več. Samo še kakšno delo.

Dva dni na cestah. Ljubljana-Žalec-Dramlje-Šentjur-Dramlje. Dramlje-Žalec-Celje-Dramlje-Celje-Dramlje. Delavnica Zavoda za zaposlovanje in Obrtne zbornice “Priprava na samozaposlitev”. Na prav tako brezplačnem seminarju nekega podjetja sem se v uri in pol naučila več kot tokrat v dveh dneh.

Tisti, ki nas niso zanimale gradbene storitve, gostinstvo ali trgovina, smo se strinjali, da bi morali delavnice ločiti, in sicer po enem izmed dveh kriterijev. Prvič, ali so tvoji straši podjetniki in ali si že kdaj imel kakšno podjetje in/ali drugič glede na to, ali boš trgovec, gostinec oziroma zidar ali pa pevec solist, izvajalec sodobnih umetnosti ali učitelj jezika.

Zanimajo nas različne stvari, tičejo se nas drugi deli zakonov. Zdaj vem precej o zaposlovanju delavcev in materialnem knjigovodstvu ter nič o tem, kdo lahko vstopi v prostore mojega sedeža in vsebino katerih računalnikov lahko pregleda. Tako bodo popoldnevi naslednjih tednov namenjeni prebiranju zakonov o tisoč in eni stvari.

In čeprav sem se po dolgem času naokoli vozila z Jamesom, iz glave ni in ni hotela razmeram na cesti primernejša pesem. V četrtek sem na poti iz Ljubljane v Žalec skoraj do Krtine opazovala bolj ali manj stoječo kolono. (Ostalih zastojev sploh ne bom omenjala.) Edina misel ob tem je bila: “A tole me čaka čez nekaj let?” Naslednji avto (to bo čez kakšnih osem let) bo imel vsaj samodejni menjalnik (za vse ostale sisteme, povezane z varnostjo v cestnem prometu, pa bodo tako ali tako poskrbele institucije EU, ampak to je že povsem nova zgodba).

Ko smo že pri avtu… “Deklica s hondo” se je včeraj namenila zamenjati gume, jih uspešno zamenjala in čisto nič čakala v vrsti. Nekaj sreče pa letos vseeno lahko imaš, deklica.

Moja realnost je malenkost drugačna. Pesti smo držali dobro, zato sem že konec julija začela delati. Osem ur na dan in pet dni na teden v prostorih podjetja, v katerem nas je večina plačana po tem, koliko naredimo. To mi je všeč, ker tako takoj odpadejo vse kavice in neumni pogovori, ki sem se jih bala že leta pred vstopom na delovni trg. (Resnično me ne zanima, kaj vse mora moja sodelavka med delovnim časom po telefonu povedati svoji prijateljici.) Lahko bi tudi rekla, da je small talk nekaj, v čemer se nikoli nisem znašla. Skratka, do zdaj še nisem delala v boljšem delovnem okolju, pri čemer je izvzeto delo od doma.

Prvi teden sem bila na neplačanem uvajanju, kjer so nas precej naučili, zato sem preprosto pozabila na enotedenski izpad prihodkov. Pravzaprav sem se v zadnjem mesecu naučila ogromno, učenju pa ni videti konca. In to mi je neznansko všeč. Zaposleni veliko vlagajo v pogodbene sodelavce, zato se večkrat vprašam, kako to, da se jim splača vsaka dva meseca uvajati novo skupino študentov, namesto da bi koga zaposlili. Ne mislim za nedoločen čas, ker to verjetno ne obstaja več. Sama bi bila zelo vesela, če bi mi pogodbo sproti podaljševali vsak mesec. Ampak se očitno ne splača.

In kako naprej, če želim v (katerem koli) podjetju početi to, kaj počnem zdaj, ker poslovna sekretarka resnično ne bi bila? Glede na to, da sem v zadnjih šestih mesecih ugotovila, da je dela dovolj, vsi pa bi s tabo sodelovali le pogodbeno, se zdi možna le ena rešitev – samozaposlitev.

Recimo, da bi še naprej sodelovala s tem podjetjem, ker se v njem počutim resnično dobro in mi zjutraj ni muka vstati in oditi na delo. Recimo, da bi vsak mesec zaslužila med 800 in 1000 EUR (kdaj pozneje morda tudi več, saj lahko sčasoma v istem času narediš več). Od tega bi morala odšteti različne prispevke (davke, zavarovanja, varčevanja in kar je še tega) ter stroške prevoza (to bi šlo, dokler še stanujem v Ljubljani) in malice. Dopust je neplačan, vendar časovno omejen (tega še ne razumem najbolj). Težko ocenim, koliko denarja bi na koncu ostalo, vendar recimo, da več kot pol. Zaenkrat bi s tem lahko (lepo) preživela.

Dejstvo je, da se bolj “splača” delati kar na avtorsko pogodbo ali se celo kar tako vpisati na neko fakulteto in še vedno delati na napotnice. Zdaj mi je jasno, zakaj ljudje to počnejo. (To je sicer začaran krog, pri katerem bi trenutno najraje videla, da se študentsko delo ukine, vendar bi to bilo zelo egoistično od mene.) Vendar sem optimistka in verjamem, da bom nekoč odšla v pokoj. Poleg tega bi nekoč rada bila kreditno sposobna. Zato moram svojo delovno knjižico čim prej spraviti z Zavoda (metaforično, dejansko menda tako ali tako stane tam.). In ja, raje zaslužim manj in z veseljem hodim v službo, kot da že zvečer razmišljam, zakaj zjutraj ne bi vstala.

Tako se mi vedno bolj zdi, da bom v prihodnjih mesecih dodobra spoznala e-VEM. Konec koncev to ni nujno zadnja postaja poklicne poti, ki se komaj začenja. Če se bo izkazalo, da je odločitev slaba, bom pač poiskala novo možnost. Poslovna sekretarka bom še zmeraj lahko. (Pa s temi poslovnimi sekretarji ne mislim nič slabega. To je dejansko nekaj od tega, kar bi še znala početi, ampak me preprosto ne veseli.)

P.S. Ironično pri vsem tem je, da se “v službi” ukvarjam z besedili v zvezi z lizbonsko strategijo, ki obravnavajo zaposlovanje ter s tem povezane težave in rešitve: V EU je bilo ustvarjenih toliko in toliko novih delovnih mest, ki so ali niso kakovostna. Kljub temu je vedno več pogodbenega dela in zaposlitev za določen čas. Popularna besedna zveza je prožna varnost (flexicurity), kar v grobem pomeni prožnost trga dela (torej manj težav pri najemanju in odpuščanju za delodajalce) in hkrati določeno mero socialne varnosti za zaposlene (in brezposelne). Nekakšen kompromis, torej. V besedilih je nekaj dobrih in nekaj malo manj dobrih zamisli, krešejo se mnenja, vsi se zavzemajo za boljši trg dela (eni za delodajalce, drugi za iskalce zaposlitve), realnost pa… Morda sem zgolj zaplavala v vode, v katerih se ne zaposluje, pri čemer je v drugih sektorjih zgodba povsem drugačna…

Testni prevodi so bili zanimivi. Agenciji, ki mi je ponudila sodelovanje, sem poslala prevod, za katerega bi si mogoče dala oceno 5. (To me je spomnilo na čase izpitov, ko sem najboljše ocene dobivala za tiste izpite, za katere sem menila, da bodo polomija. In obratno.) Na štiri odgovore še čakam. Pri teh agencijah gre za “sodobno” obliko sodelovanja – vsi “zaposleni” so v resnici samostojni podjetniki (ali pa delajo na napotnice in druge pogodbe). Takšen način dela sem pred kratkim opazila tudi pri nekem celjskem frizerju, ko me je k branju pritegnilo precej dolgo besedilo na tabli pri vhodnih vratih. Če bi bilo delo zanimivo, zakaj pa ne.

Prav tako zanimivi so bili tudi razgovori. Večer pred prvim razgovorom sem prebirala nasvete na različnih (kolikor toliko kompetentnih) spletnih straneh. Seznami vprašanj, seznami priporočenih odgovorov, eno bolj zanimivo od drugega. Na koncu sem ugasnila računalnik in mirno zaspala. Na razgovoru seveda nisem naletela na nič od prebranega. V bistvu je bilo edino vprašanje, na katerega sem morala odgovoriti (pa še to v roku enega tedna), ali se vidim v tej službi. Drugi razgovor je bil podoben, a veliko prijetnejši, na tretjem pa sem končno doživela približek razgovora, o katerem lahko beremo na spletu. Približek zato, ker sem morala obnoviti svoj CV. Vsi so se sicer ustavili pri mojem stalnem bivališču, kar verjetno ni najbolje, najbolj osebno vprašanje pa je bilo, ali imam urejen stanovanjski problem (kar je sicer tudi v povezavi s stalnim bivališčem, ki resnično ni tako zelo oddaljeno od Ljubljane, kot se morda zdi).

Držimo pesti za testna prevoda, ki sem jih morala narediti na sedežih podjetij, ter za drugi in tretji razgovor. Sicer je pa tole fino – sploh nimam časa biti živčna zaradi poti.

Off topic: Ne vem, če sem bila še kdaj tako vesela, ko avtobusa ni bilo od nikoder – med čakanjem sem uživala ob tonski vaji Massive Attack v Križankah. Me je prijelo, da bi kar šla po karte, pa sem med komentarji na temo o neki skodelici zasledila, da so razprodane. Fino bo. Aja, skodelice so pa drugače super zadevce in preverjeno povzročajo precej manj neprijetnosti kot bistveno bolj uveljavljene alternative. In ne, niso “bljak, nehigienske, čudne, nezdrave” in kar je še pametnih opazk.

Drugi sklop:
13. Ali je primerno, da brezposelna oseba zavrne ponudbo/ne naredi vsega za službo, v kateri se ne bi počutila dobro in bi jo sprejela samo zato, da ne bi bila več brezposelna?
14. Ali je primerno, da brezposelna oseba zavrne ponudbo/ne naredi vsega za službo, ker ne želi stagnirati in se zadovoljiti z istim delom do konca življenja?
15. Ali sme brezposelna oseba sploh izbirati, kaj bi rada počela?
16. Če brezposelna oseba posluša srce: Kako se odzvati na okolico, ki kriči, saj si si sam kriv, kaj pa si izbirčen?
17. Ali je primerno za 14 dni oditi na drug konec sveta, ko pa si v zadnjih dveh tednih poslal 20 prošenj, na katere še nisi prejel odgovora? (Kaj pa če bo prav v tem času nekaj…)
18. Ali je primerno za 14 dni oditi na drug konec sveta, čeprav si brezposeln?