Bilo je krajše, boljše in lepše od pričakovanega, pa vendar brez posebnih občutkov.
Pri dvopredmetnem študiju imaš najprej dva zagovora svojih diplomskih del. Pri prvem te prevevajo prav posebni občutki, ki pa kmalu minejo, saj veš, da si še vedno študent. Drugi ni nič posebnega, saj si vse že doživel.
Podelitev diplome pride na vrsto šele čez tri ali štiri mesece, ko si na vse skupaj že pozabil.
Obstajata dve možnosti: ali si že nekaj časa v delovnem razmerju in ti podelitev predstavlja zgolj neko formalnost (tako bi bilo pri meni) ali pa si brezposeln in te vsaka druga beseda slavnostnih govornikov spomni na to dejstvo in posledično na lastno nesposobnost.
Vse skupaj se potencira, če se nekaj tebi najbližjih oseb intenzivno ukvarja s svojimi doktorskimi disertacijami.
Pesimizem? Ne. Zgolj malo slabši dan, ki pa ga bo vsak čas odpihnil veter. Začel je pri rožah na balkonskih ograjah.
Ampak lučke, ki nam kažejo pot v svetlo prihodnost… te so bile pa lepe. 
Mimogrede, dekan je v svojem govoru dejal, da mu je predstavnik (morda celo rektor?) ene izmed največjih ameriških univerz povedal, da naj bi se ameriške univerze vračale k evropskemu duhu, ki so ga izgubile pred nekaj desetletji. Torej ne izobraževati samo za poklic, ampak tudi za svojo stroko oz. znanost.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 7 Comments »
Uvod v novo kategorijo na blogu, ki si je verjetno ne želi ustvariti prav nihče
Tri mesece zatem, ko sem postala univerzitetna diplomirana anglistka in sociologinja kulture, sem tudi uradno postala brezposelna. Štipendijsko razmerje z Vlado se je zaključilo brez podpisa pogodbe o zaposlitvi, saj se v treh mesecih po zaključku študija ni pokazala potreba po zaposlitvi nekoga s takšno izobrazbo. Štipendistka sem sicer postala zaradi angleščine, zaposlili pa naj bi me (če bi se pokazal potreba) kot prevajalko v katerem koli organu državne uprave, čeprav v pogodbi delovno mesto ni bilo navedeno.
Bolj kot se je bližal datum zaključka študija, manj sem verjela v podpis nove pogodbe, saj verjetno vsi dobro poznamo kvote in posledično predajanje določenih vrst del zunanjim izvajalcem. To je danes tako ali tako vsakdanja praksa vedno več podjetij in jo tudi razumem. Pretirano zaskrbljena nisem bila, saj se je pokazala nova možnost, ki je bila privlačnejša od državne uprave. Pa se je zgodilo, da sta obe možnosti padli v vodo istega dne in tako sem naslednje jutro postala zelo aktivna iskalka prve redne zaposlitve.
Poiskala sem zapiske s predavanj o iskanju zaposlitve, jih ponovno prebrala in začela s sestavljanjem seznamov: kaj rada počnem, kaj in kje si želim delati, na kakšne načine bom iskala zaposlitev in podobno. Nato sem s pomočjo iskalnikov in Pirsa začela iskati podjetja, ki se ukvarjajo z meni zanimivimi dejavnostmi, se vpisala v njihove baze in jim pošiljala prošnje oz. ponudbe za delo. Odgovor sem do danes prejela od približno 15 % podjetij, s katerimi sem na takšen ali drugačen način stopila v stik.
Naslednji korak so bili vpisi v baze iskalcev zaposlitve na spletu in pregledovanje baz s prostimi deli, ki me zanimajo. Glede na to, da me zanima vse od prevajanja, s katerim se ukvarjam približno dve leti (in v njem resnično uživam), do administrativnih del, mi je pregledovanje vzelo precej časa. Vsak dan sem odkrila kakšnega novega posrednika zaposlitev, novo podjetje in novo delovno mesto, zato sem končno začela uporabljati tudi Google Reader. Zdaj čas namenjam odkrivanju novih posrednikov/podjetij in ne več vsakodnevnemu pregledovanju baz že odkritih.
Oborožena z vsemi že poslanimi ponudbami, zanimivimi delovnimi mesti ter vprašanji o pridobivanju certifikatov in dodatnem izobraževanju sem se prejšnji teden odpravila na drugi pogovor z osebno svetovalko na Zavodu RS za zaposlovanje. Tam sem izvedela, da so certifikati in dodatna izobraževanja namenjena predvsem tistim z največ V. stopnjo izobrazbe. Sicer prijazni svetovalki sem še razložila, da v osnovnih in srednjih šolah ne morem poučevati, ker nisem profesorica. Upam, da vabil na ta delovna mesta zdaj ne bom več prejemala. Prijaviti se mi seveda ni težko, vendar bi na Zavod podala prošnjo za povračilo stroškov (priporočeno pismo – dokaz, da sem se odzvala vabilu in se držala pravil Zavoda), zaradi česar bi po nepotrebnem zapravljali denar (in papir). Naslednji sestanek imam šele novembra. Seveda bom naredila vse, da do njega ne bo prišlo.
Trenutno je na mestu predvsem postavljanje kratkoročnih ciljev. Iskati in seznanjati se z delom do zdaj še neodkritih podjetij, premišljeno pisati in pošiljati ponudbe, ugotoviti, koliko časa moram podjetjem dati na voljo za odgovor oz. kdaj obupati nad njimi, dobiti občutek za pravilno interpretacijo besed “vašo ponudbo bomo shranili in vas v prihodnosti kontaktirali”, predvsem pa se naučiti veliko in še več o samem iskanju ustrezne zaposlitve, svojih željah in pričakovanjih ter se navdati z optimizmom. Prvi teden je bil obupen, drugi malo boljši, zdaj pa se začenja že tretji, ki ima očitno smisel za ironijo. Začel se je namreč s podelitvijo diplom in velikimi besedami o tem, kaj vse smo dosegli in kakšni strokovnjaki smo na svojem področju…
Prihodnjič: Kako (predvsem pa zakaj) se “strokovnjakinja na svojem področju” (v resnici mislim, da to ne postaneš samo z diplomo…) odpravi na svoj prvi razgovor: za delovno mesto deklice za vse. Je to res “najzahtevnejše” delovno mesto oz. delovno mesto z največ izzivi, za katerega si bom prislužila razgovor?
Posted in Iskanje zaposlitve | 4 Comments »
