Čez tri dni odideva v zimo. Približno 500 kilometrov ali pet do šest ur po cestah in 12.500 kilometrov ali 16 ur v zraku. Ne sliši se prijetno in verjetno tudi ne bo, pa vendar komaj čakam. 500 kilometrov po cesti… Po lanski izkušnji sem rekla, da raje plačam več in odletim z Brnika ali Zagreba. Tokrat je bila razlika v ceni kar dobrih 400 EUR pri eni vozovnici. Dovolj prepričljivo, da prelomim obljubo sebi 
To bo moj tretji (oziroma peti) let, daljši od štirih ur, zato nekoliko mučno dolžino leta zaenkrat še uspešno kompenziram z navdušenjem nad tem, da me nekdo “zastonj” in prijazno streže. Če si navajen na nizkocenovne letalske prevoznike, potem je takšen let dogodivščina zase, pa čeprav ne veš, kaj bi s svojimi nogami, zakaj vrat noče držati glave in zakaj na letalu ne moreš spati več kot nekaj deset minut skupaj.
V zraku je spet čutiti tisto vznemirjenje, ki ga je pred zadnjima potovanjema odpihnilo dejstvo, da naju na cilju čakajo prijatelji, gostitelji in vodiči v eni osebi, na katere se lahko zaneseva. Še danes ne vem točno, kako oz. s čim bova v soboto opravila prvi del poti. V zraku visi tudi drugi del bivanja na “drugem koncu sveta” in nič od tega me (še) ne moti. In na to sem ponosna. 
Pred nekaj leti sem namreč načrtovala vsako uro potovanja. Priprava okvirnega programa je v takšnem primeru dobra in premišljena poteza, preveč popoln pa prej pomeni napetost kot pa sproščenost in brezskrbnost.
Drugi del potovanja, torej (prvi bo delovni). Radovednost je dala ideje, te pa so se sprevrgle v želje, tako da ni dvoma o tem, kaj bi rada videla. Nekakšno oviro na poti predstavljajo agencije, ki organizirajo potovanja po državi in se ukvarjajo z rezervacijo poceni letalskih vozovnic. Te si namreč zelo želijo najinih osebnih podatkov, vključno s številkami potnih listov in podatki o kreditni kartici, ki naj bi jih poslala kar po faksu oz. elektronski pošti, kar se mi ne zdi pametna ideja.
Glede na to, da se je letos izkrivilo že toliko stvari, ki bi se morale zgoditi z 99-odstotno gotovostjo in sem o njih govorila naglas, naj želena destinacija zaenkrat ostane skrivnost. Razen v primeru, če ima kdo izkušnje z rezervacijami poceni notranjih letov po najožji državi Južne Amerike
Posted in O vsem po malem, Potovanja | No Comments »
Pred pol leta sem polna pričakovanj na svoj novi računalnik z velikim strahom nameščala Visto. S strahom prvič zato, ker v bližini ni bilo ne Robija in ne internetne povezave, drugič pa zato, ker sem še vedno bila pod vtisom svaril o počasnosti sistema, ki so prihajala z vseh strani. (Mimogrede, ta so se izkazala za resnično pretirana.)
Med nameščanjem sem zato odkljukala precej možnosti, namestitev pa sem preprečila vsem mogočim preskusnim različicam programov, ki pridejo v paketu. Tudi težave s Sonyjevo aplikacijo Vaio Update naj bi izvirale iz dejstva, da nisem namestila preskusne različice Nortona. Čez nekaj mesecev se je sicer izkazalo, da je bila napaka izključno na Sonyjevi strani.
Tako sem bila vse do danes prepričana, da sem onemogočila tudi Windows Sidebar. V paketu je prišla Googlova različica, ki sem jo uporabljala morda en teden, vseeno pa sem želela videti tudi Microsoftovo stransko orodno vrstico. Do danes sem to večkrat neuspešno poskušala, saj se je že takoj zapletlo z administratorskimi pravicami. Ampak danes je bilo pa dovolj!
Najprej sem se naučila, da pri Visti poznamo administratorja in Administratorja ter slednjega uspešno usposobila. Prijavljena kot Administrator sem imela namen aktivirati to nesrečno orodno vrstico, a se je ponovno zataknilo pri administratorskih pravicah, ki jih domnevno nisem imela. Naslednja logična poteza se mi je zdel niz ključnih besed “vista sidebar sony vaio”, s poudarkom na zadnji besedni zvezi.
Rešitev je ponudil kar drugi zadetek: Sony je onemogočil Microsoftovo stransko orodno vrstico in nam vsilil Googlovo. Bistvene razlike med njima sicer nisem opazila, poteza pa se mi vseeno zdi nekoliko nepoštena. Že res, da je včasih manj več, ampak ne v primeru, ko se je treba odločiti med (samo) dvema stvarema.
Googlova vrstica je izklopljena, Microsoftova pa zreducirana na samolepilne lističe v spodnjem desnem kotu namizja, tako da o stranski vrstici niti ne morem govoriti. Zaradi varnosti pred sabo sem odstranila profil Administratorja, Sony pa je dobil eno črno piko. Počutje je zadovoljivo, ker sem ugotovila, kaj je bilo narobe. Vrstice pa čez kakšen teden najverjetneje tako ali tako ne bom več uporabljala. Čeprav… Tile lističi mi postajajo nevarno všeč.
Posted in O vsem po malem, Računalništvo | No Comments »
Zjutraj sem pri Urošu Gruberju bral o njegovem podvigu ob zamenjavi Windows LiveID.
Itak da sem tudi sam probal. Moj (stari, a delujoč) LiveID je vseboval email naslov, ki že leta ni več aktiven, poleg tega pa je bil sestavljen iz vzdevka, ki se ga prav tako že leta skušam otresti (pa mi ne uspeva najbolj).
Rezultat je porazen. Sicer so se vsi kontakti ohranili (vsaj nekaj), a so vsi nedosegljivi (precej dvomim, da ni nikogar na MSNju), poleg tega pa me vsake toliko časa brez razloga zabriše dol. No, škode tako ni, ker itak ni nikogar.
Zdi se mi, da je šel moj račun k vragu. Sicer bom še malo počakal, a precej dvomim, da se bo kaj spremenilo.
Če me kdo nujno rabi, naj me pa poišče na GTalku (ime.priimek in to) ali pa na Skypu.
DODANO: ponovno sem online. Verjetno je pomagala prijava napake (z zateženim komentarjem) Microsoftu.
Posted in O vsem po malem | 4 Comments »
*Spodnji prispevek povzema članek z naslovom Drop that spoon!
Zakaj in od kod kosmiči?
Vse se je začelo v 19. stoletju z ameriškim gibanjem za zmerno uživanje alkohola (Temperance movement, Gradov slovar predlaga “treznostno gibanje”), s katerim je bilo povezanih več verskih gibanj. Častiti Sylvester Graham, po katerem sta ime dobila graham moka in Grahamov kruh, je v svojih pridigah vernike prepričeval o prednostih, ki jih prinaša vegetarijanstvo. Njegov naslednik James Caleb Jackson je razvil prve kosmiče (Granula), katerih glavna sestavina je bila graham moka, bogata z otrobi. Izdelek je prodajal po 10-kratni ceni sestavin, kar mu je uspevalo tudi s pomočjo pridig o bolj zdravem in posledično čistejšem načinu življenja. Trg je bil odprt in nanj je kmalu vkorakal John Harvey Kellogg.
Kellogg je bil prepričan, da sta eni izmed najbolj problematičnih bolezni tistega časa (druga polovica 19. stoletja) zaprtje in samozadovoljevanje. Verjel je, da sta bolezni povezani, vzrok zanju pa je premajhna količina vlaknin v prehrani (in morali). Kot zdravilo je razvil svoje kosmiče (Granola), nato pa izpopolnjeval postopek izdelave. Znameniti koruzni kosmiči so se rodili, ko je družina Kellogg ugotovila, kako namesto pšenice uporabiti mnogo cenejšo ameriško koruzo.
Tehnološki napredek, prave ekonomske razmere in poslovnež s kroničnimi prebavnimi motnjami pa so krivi, da danes verjamemo v kosmiče kot zdravo prehrano. Charles Post je namreč v istem kraju kot Kellogg odprl svojo tovarno kosmičev in se bolj kot vsi drugi posvetil trženju svojega izdelka. Izumil je nekaj bolezni, ki so jih njegovi kosmiči lahko pozdravili, ljudem pa je plačeval za izjave o prednostih uživanja njegovih kosmičev. V začetku 20. stoletja je bilo v kraju Battle Creek na ameriškem srednjem zahodu, kjer se je vse začelo, okoli 100 tovarn, ki so proizvajale kosmiče.
Dodamo sol, sladkor, vitamine, barvo… okus?
Med dolgotrajnim postopkom predelave sestavine izgubijo značilnosti, zaradi katerih so jih na začetku hvalili in začeli uporabljati. Za to je kriva tehnologija, ki pa hkrati ve, kako izgubljeno nadomestiti. Vitamine in okus tako kosmičem danes dodajajo med postopkom predelave ali pa kosmiče z njimi preprosto poškropijo. Celoten postopek si lahko ogledate med neštetimi ponovitvami ene izmed niza oddaj How it’s made na programu Discovery Channel. Druga, manj nazorna možnost je tale povezava: http://www.yakety.com/cofnflakes.htm
Vlaknine, ki se med postopkom predelave izločijo, danes nadomešča inulin. Podjetja želijo dodajati tudi omega-3 maščobne kisline (npr. okozaheksaenojsko kislino), ki so ribjega izvora in tako tudi ribjega okusa, ki pa ga je potrebno izničiti… Večji problem pa gotovo predstavlja sam postopek industrijske predelave žitaric, pri katerem nastaja akrilamid. To kemično spojino so leta 1994 označili kot verjetno kancerogeno za človeka. Poznejše raziskave so prinesle podatke, po katerih so ljudje, ki dnevno zaužijejo 40 mikrogramov akrilamida, dvakrat bolj nagnjeni k obolevanju za rakom na jajčnikih ali maternici. Pri tem je potrebno poudariti, da med zajtrkom, ki je sestavljen iz kosmičev, zaužijemo okrog 9 mikrogramov akrilamida. Evropsko združenje živilske industrije (CIAA) si prizadeva za zmanjšanje količine tega stranskega proizvoda, vendar pa se vse bolj zdi, da manjša vsebnost akrilamida in kosmiči, kot jih poznamo danes, ne gredo z roko v roki.
Post je že v poznih 40. letih prejšnjega stoletja ugotovil, da lahko prodajo kosmičev precej poveča, če jim doda še več sladkorja. Pri Kelloggu so se temu nekaj časa upirali predvsem zaradi dobrodelne organizacije z deležem v podjetju, katere cilj je bil tudi zdravje otrok. Če se danes ozremo po policah trgovin, lahko na podlagi palete izdelkov podjetja Kellogg ugotovimo, da niso prav dolgo vztrajali. Slabost kosmičev pa ni le prevelika vsebnost sladkor, temveč tudi soli. (Njeno vsebnost so sicer morali zaradi pritiskov zmanjšati kar za četrtino v petih letih.) Če kosmičem odvzamemo sol, postanejo presladki, zato bi morali zmanjšati tudi njihovo vsebnost sladkorja, ki pa skrbi za to, da so kosmiči lepo hrustljavi. Eden izmed vodilnih v podjetju Kellogg priznava, da bi bilo v primeru zmanjšanja količine soli bolj okusno jesti karton.
V letu 2006 je raziskava britanskega tržišča kosmičev pokazala visoko vsebnost sladkorja (glede na kriterije pristojne britanske organizacije) pri 75 % od 275 kosmičev, zajetih v raziskavo. Petina jih je vsebovala preveč sladkorja. Kosmiči Special K, ki jih poznamo tudi pri nas, vsebujejo preveč sladkorja in soli, čeprav embalaža poudarja njihovo vlogo pri zdravi prehrani, če me spomin ne vara, pa je na njej tudi meter, ki poudarja ozek pas narisane gospodične. Z obrokom nekaj vrst kosmičev z veliko vlakninami pa lahko zaužijete celo več soli kot z vrečko čipsa. Avtorica izvirnega članka poudarja, da se je lahko vsebnost soli in sladkorja v tem času že spremenila.
Oglaševanje
“Ohranjajo hladno kri.” “Rdečo kri naredijo še bolj rdečo.” “Rešijo želodčne težave.” Slogani izpred dveh stoletij so se sicer nekoliko preoblikovali, njihova sporočila pa ostajajo ista. Podjetjem je Američane in Evropejce uspelo prepričati, da so kosmiči bolj zdrav zajtrk od naših tradicionalnih zajtrkov. Zdaj so na vrsti Kitajci in Indijci.
In še zanimivost: Približno četrtina denarja, ki ga odštejemo za kosmiče, je namenjena oglaševanju, s katerim nas prepričujejo, naj jih kupimo. Stopnja bruto dobička znaša od 40 do 45 %. Če to ni zgodba o uspehu…
26. junija bo v Veliki Britaniji izšla knjiga avtorice Felicity Lawrence z naslovom Eat Your Heart Out: Why The Food Business Is Bad For The Planet And Your Health. Zgornji prispevek je povzetek izvlečka knjige.
Posted in O vsem po malem | 2 Comments »
Potem ko sem 5. maja v spletni trgovini naročila in plačala polnilec baterij Canon CBK4-300, ga 19. maja prevzela in še isti dan reklamirala, sem se danes, 10. junija, s trgovino končno uspela dogovoriti za vračilo denarja. Očitno moraš samo omeniti zakonsko določene roke in kar naenkrat ti ni potrebno več počakati “samo še en dan”.
Pred naročilom sem na spletu prebrala nekaj opisov izdelka z isto oznako. Povsod je pisalo, da gre za komplet polnilca in baterij. Tako je bilo prikazano tudi na sliki, ki jo je na svojo stran vključila trgovina, zato sem v embalaži pričakovala polnilec in baterije. V resnici pa ni bilo tako…
V embalaži, ki ni bila zalepljena in bi jo brez vidnih posledic lahko odprl vsak, se je nahajal samo polnilec. Najprej sem bila prepričana, da sem padla na oglas, kjer piše nekaj, na sliki pa je nekaj drugega. Tako na spletni strani kot na računu namreč piše, da gre za “Canon polnilec CBK4-300″. Potem pa sem še enkrat pregledala embalažo in opazila zapis v več jezikih, da se v njej nahajajo polnilec in baterije.
Vse skupaj sem še isti dan odnesla nazaj in izdelek reklamirala. Potem pa so začeli teči dnevi… Po prvem klicu sem izvedela, da čakajo na odgovor iz skladišča in naj počakam (tam se izdelka seveda niso dotikali). Po drugem klicu sem izvedela, da čakajo odgovor dobavitelja in naj počakam. Po tretjem klicu in več kot treh tednih sem želela denar nazaj. Še vedno čakajo in naj počakam še en dan. Ker si res nisem želela vpletati pristojnih organov, sem počakala do danes. Po tokratnem klicu sem izvedela, da dobavitelj vztraja pri tem, da izdelek ne vključuje baterij. (Na škatli je pisalo drugače…) Naj počakam, da se zadeva reši. Ne, hvala. Jutri pridem po denar. (Nisem baterij naročila zato, da jih bom postavila na omaro…)
Zdaj moram naročiti nov polnilec. Ampak kje? Na embalažah takšnih izdelkov je vedno naveden en in isti dobavitelj z določenega planeta. Res je, da v drugih spletnih trgovinah ob opisu izdelka izrecno piše, da gre za polnilec in baterije. Torej obstaja možnost, da so v tej trgovini odgovornost preložili na dobavitelja.
Zanimivost: Ena izmed večjih (največja?) spletnih trgovin prodaja izdelek z isto oznako s priloženimi manj zmogljivimi baterijami kot ostale trgovine po bistveno višji ceni…
Posted in O vsem po malem | No Comments »
