V zadnjem času nas je tiste, ki smo v očeh širše javnosti privatniki, za samozaposlitev pa smo se odločili bolj ali manj po sili razmer, doletelo nekaj manj prijetnih novic. O eni od njih se je v petek razpisal tudi novinar Dnevnika, vendar je že iz komentarjev, ki jih sicer ni vredno jemati preveč resno, jasno, da bi bila javna razprava zaradi nepoznavanja ureditve statusov na tem področju brezplodna, prizadeti pa bi težko upali na podporo javnosti. Danes so o tem pisali tudi v Financah. Za kaj pravzaprav gre?
Za novinarje, prevajalce, grafične oblikovalce, pisce besedil in druge osebe, ki opravljajo delo, za katerega je mogoče zahtevati plačilo po avtorski pogodbi, je trg delovne sile vedno manj prijazen. V praksi to pomeni, da pri nekem podjetju opravljajo delo 40 ur na teden, vendar niso zaposleni. “Delodajalec” jim zaslužek izplača po avtorski pogodbi (ali celo sposojeni študentski napotnici), kar je v nasprotju z zakonom, saj so običajno izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Vendar se v to ne bom spuščala, ker menim, da študentsko delo v današnji obliki še dolgo ne bo ukinjeno, kaj šele, da bi se vzpostavil kakšen resnejši sistem nadzora in sankcij, saj ima država od njega kratkoročno precej koristi. Poleg tega pa bodo delodajalci vedno imeli na voljo vrsto čakajočih za opravljanje takšnega dela, zato poudarjanje pravic ni smiselno, če potrebuješ denar.
Naslednji primer so delodajalci, ki od svojih zaposlenih zahtevajo, naj “odprejo” s.p. in z njimi podpišejo ekskluzivno pogodbo o sodelovanju. Stroški delodajalcev se zmanjšajo, novopečeni samozaposleni pa so presrečni, ker jim nekdanji delodajalec zdaj plača sto evrov “več”. Takšne primere je mogoče srečati na različnih delavnicah za samozaposlitev, ki jih organizirajo območne enote zavoda za zaposlovanje in podjetniško-obrtne zbornice.
Če si torej novinar, oblikovalec, prevajalec in podobno, ki si poišče prvo “neštudentsko” delo, vendar si napotnic ne more ali želi sposojati in si želi urediti socialno varnost, si lahko urediš status samozaposlenega v kulturi, novinarja in podobno. Če pogojev za pridobitev navedenih statusov ne izpolnjuješ, se lahko samozaposliš, kar finančno spodbuja tudi Zavod RS za zaposlovanje. Podobni statusi na primer za tehniške prevajalce ne obstajajo. Tako lahko kmalu postaneš “hud privatnik”, katerega vsi osebni podatki, vključno s prihodki in dobičkom, so javno objavljeni na več različnih spletnih straneh. V javnosti velja, da so ti prihodki tako ali tako le kakšnih 20 % tistega, kar v resnici zaslužiš, saj vse ostalo pospraviš v žep. Povem lahko, da v primeru omenjenih “svobodnjakov” temu ni tako, saj je naročilo za naročnike strošek, ki jim zmanjša končni dobiček, zato je neobdavčenega dela izjemno malo. Širša javnost pa verjetno ne bo verjela, da je stanje v tej panogi drugačno kot v zaključnih delih v gradbeništvu, kjer so naročniki fizične osebe.
Zdaj pa k že navedenim neprijetnim novicam. Minimalna plača se bo bistveno povišala, kar je prav, saj si vsak zasluži dostojno preživeti. S tem se bo zvišala tudi osnova za plačevanje minimalnih prispevkov za socialno varnost. S povsem osebnega vidika je bila to zelo neprijetna novica. V moji panogi bi naročniki namreč cene vsak mesec zniževali ali jih v najboljšem primeru tudi več let ne dvignili. Minimalna in povprečna plača, ki sta osnova za izračun višine prispevkov za socialno varnost, se torej postopno zvišujeta, prihodki pa kljub vedno več dela ostajajo isti. Približno 52 EUR več na mesec bomo že zmogli, vendar pa sem se ob novici o povišanju minimalne plače začela spraševati tudi o vrednotenju dela. Močno namreč dvomim, da bodo delodajalci zaposlenim, ki so zdaj prejemali 100 EUR več od tistih z minimalno plačo, plačo povišali, da bi tako ohranili razmerja med plačami. Vendar o tem kdaj drugič.
Druga novica, ki je precej bolj neprijetna, je zaenkrat le namera, ki pa se bo verjetno nekoč uresničila. V Dnevniku ali Odmevih so prejšnji teden predstavili predlog o znižanju prispevkov za socialno varnost za tiste, ki zaslužijo največ, saj obstoječi sistem zanje ni pravičen, ker za svoje prispevke ne dobijo nič več kot delavci z minimalno plačo, čeprav njihovi prispevki za socialno varnost znašajo tudi 1000 EUR več. Res je, ni pravično, čeprav je solidarno, vendar o tem na tem mestu ne bomo razpravljali. Namen odprave te nesorazmernosti pri prispevkih je menda nagraditi in pritegniti najvišje izobražen kader, naj ostane v Sloveniji. Resno vprašanje: od kdaj ima najvišje izobražen kader v Sloveniji tudi najvišje prihodke? In kako nameravajo nadoknaditi ogromen primanjkljaj, ki bi nastal z odpravo te nepravičnosti? Z zvišanjem prispevkov za podjetja in samostojne podjetnike.
Med samostojnimi podjetniki je tudi precej že omenjenih “svobodnjakov”, katerih delo je enako redno zaposlenim, bruto prihodki pa so zelo podobni neto dohodkom zaposlenih. Z nekaj pomembnimi razlikami: njihov dopust ni plačan, prav tako ne prejemajo bolniškega nadomestila, ki gre sicer v strošek delodajalcev. Stroški za prevoz in malico sicer znižajo osnovo za akontacijo dohodnine, vendar menim, da so kljub temu na slabšem. Njihovi prispevki za socialno varnost se ne izračunajo glede na dejanske prihodke oz. dobiček, čeprav se ta upošteva. Izračunajo se nekako pavšalno, samostojni podjetniki pa se nato razvrstijo v osem razredov. Če za en cent presežeš določen prag, si naslednje leto v višjem razredu in vsak mesec plačaš npr. 170 EUR več. Pri redno zaposlenih do takšne razlike ne pride, saj zanje razredi ne obstajajo.
Omenila sem več težav, povezanih s prispevki in samostojnimi podjetniki, izpostaviti pa želim, da med posameznimi vrstami samostojnih podjetnikov obstajajo velike razlike, ki z vidika prispevkov za socialno varnost niso priznane. Prevajalca, ki 40 ur na teden dela izključno za eno stranko v njenih prostorih in dela ne oddaja nobeni drugi osebi, ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom, ki s sodelavci, s katerimi je uredil pogodbeno razmerje, gradi enodružinsko hišo. In nazadnje, če ni pravično, da zaposleni z višjimi prihodki plačujejo višje prispevke za socialno varnost, zakaj bi bila potem ista ureditev pravična za omenjenega prevajalca?
Posted in O vsem po malem | 12 Comments »
Kako je videti evropska kulturna prestolnica nekaj mesecev pred tem, ko to dejansko postane, in kaj si ogledati v njej? Kot gradbišče in gradbišča. Madžari so natisnili celo poseben turistični zemljevid, na katerem so označena gradbišča ter le tiste znamenitosti, galerije in muzeji, ki zaradi del niso zaprti.
Gradbišče pred sinagogo
Ko sem pred nekaj meseci prvič slišala za Pécs, sem si najprej predstavljala manjše in zelo povprečno mesto. Predstava je bila napačna, saj ima to univerzitetno mesto kar trikrat več prebivalcev kot Celje, zaradi svoje zgodovine pa je vse prej kot povprečno mesto. Območju so najprej vladali Kelti in nato Rimljani, preden so ga osvojili Madžari, pa mu je vladal še Karel Veliki. Nato so prišli Turki, Hrvati, Marija Terezija, pa Srbi in tako naprej.
Gradbišče pri mošeji
Ker Pécs leži na pobočju hriba, so naplavine skozi stoletja brisale sledi različnih kultur in jih hkrati shranile. Predlani so tako s pomočjo sredstev EU za javnost odprli starokrščansko pokopališče, ki leži pod trgom, na katerem že več stoletij stoji katedrala s štirimi zvoniki. Na ogled so ostanki starokrščanskih mavzolejev, grobnic, sarkofagov in cerkve ter obzidja iz srednjega veka. Vse v več plasteh pod trgom.
Starokrščansko pokopališče pod trgom
Ostanki pokopališča (večinoma iz 4. stoletja)
Ker je bilo to območje urejeno šele leta 2007, je bilo tudi edino normalno dostopno in odprto za oglede. Do naslednje največje znamenitosti, mošeje na glavnem trgu, je bilo namreč mogoče priti le po gradbišču. Turki so gotsko cerkev spremenili v mošejo, po njihovem odhodu pa je ponovno postala cerkev, čeprav bi na prvi pogled mislili drugače, saj kupole niso porušili, na njej pa je ostal tudi polmesec. Pozneje so za njo postavili zvonik.
Gradbišče pred mošejo oz. cerkvijo
Po nekaj dneh sem dobila občutek, da je Pécs zelo prijazno mesto, v katerem je sodobno življenje podobno življenju v slovenskih mestih. Zgodaj popoldne so ulice polne mladine, ki hiti proti velikemu nakupovalnemu centru, v katerem so poslovalnice večinoma tudi nam znanih trgovskih verig. Po 18. uri so ulice praktično prazne (morda tudi zaradi počitnic na fakultetah), vendar ne dajejo neprijetnega občutka, tako da sem jih v dveh dneh nekajkrat prehodila in poiskala vse skrite ostanke turških savn oz. kopališč ter pečate, ki jih je na vodnjakih pustila tovarna porcelana Zsolnay.
Ena od dveh ograj, na kateri zaljubljenci priklepajo ključavnice
Pécs je od Celja oddaljen približno 280 (čez Hrvaško) ali 330 km, vožnja pa traja približno 4 ure in pol, saj v tem delu Madžarske še ni avtocest. Ceste so izjemno dobro označene (približno tako kot po ZDA), tako da za navigacijo zadostuje že osnovni cestni atlas. Priporočljivo pa je, da je čim novejši (z označenimi odseki cest, ki še niso zgrajene), ker Madžarska pospešeno gradi nove ceste. Navigacijske naprave tako pogosto kažejo, da voziš po travnikih. Mesto bi lahko bila zanimiva točka za dvodnevni izlet ob koncu tedna, in sicer predvsem poleti, saj so pozimi nekatere znamenitosti zaprte, vrtovi pa pripravljeni na zimo.
Posted in Madžarska, O vsem po malem, Potovanja | No Comments »
Pred dopustom sem se odločila, da prenosnik končno odnesem na servis, kjer naj mi povedo, ali je res normalno, da se ventilator nikoli ne izklopi oz. večino časa dela z vso močjo. To so sicer zagotavljali kar nekaj časa. Da so računalniki zdaj bolj zmogljivi in se morajo bolj hladiti. In da jih je treba redno čistiti. Prav, pa naj gre na čiščenje, če je že po novem tako.
V petek sem klicala na servis, kjer mi je prijazni serviser odgovoril, naj ga čim prej prinesem, ker v ponedeljek odhaja na dopust. Potrebno naj bi bilo le čiščenje in še isti dan bi ga dobila nazaj. Zmeniva se, da tega garancija ne krije, saj gre za redno vzdrževanje. Poskusila sem še s tem, da je res glasen in da ne morem verjeti, da je to normalno. Ko sem mu povedala, da je star leto in pol in še nikoli ni bil očiščen, sem pa tako izgubila vso kredibilnost. Prav. Ampak noben prenosnik v “družini” še nikoli ni bil očiščen, pa vsi delajo bolje. Mogoče imam pa res tako hudo mašino. 
Čez nekaj časa je zazvonil telefon in serviser mi je sporočil, da je odprl prenosnik ter ugotovil, da so lopute polomljene. ?!? Ker naj bi se videlo, da prenosnik ni nikoli padel na tla ali podobno, bo popravilo krila garancija. Strinjala sem se, da ga pošlje v tujino, ker sem tako ali tako odhajala na dopust. Poglavje “glasni prenosnik” je bilo zame zaključeno, in to prav dobro, saj sem na nek način imela prav. Doma je bilo soglasno sklenjeno, da se je vajeku vseskozi delala krivica, češ kako slabo deluje. Očitno je kar dober, če je leto in pol delal praktično vsak dan s polomljenim ventilatorjem. To ni kar tako.
Po vrnitvi z dopusta sem klicala na servis, da bi izvedela, kje je moj prenosnik. Naslednji dan so me poklicali nazaj in povedali, da je računalnik popravljen in me čaka. Zamenjana sta bila ventilator in disk. DISK?!? Kakšen disk?!? Od takrat, ko sem na vprašanje, kje je stari disk, dobila odgovor, da je ostal v Franciji, se spomnim samo to, da podjetje menda nikoli ne gre v svojo škodo in da diska že ne bi zamenjalo kar tako. Prav. Kako bi ga pa lahko dobila nazaj, ker je delal? Nemogoče.
Sledilo je posredovanje na višji ravni in še kakšen klic, nato pa sem prišla do ugotovitve, da pri nas verjetno res nihče ne more vedeti, kaj se je z diskom dogajalo. Dobila sem še nekaj rahlo nasprotujočih si informacij, tako da na koncu sploh nisem bila prepričana, ali ima prenosnik res nov disk. (Pozneje sem s pomočjo priporočenega programa ugotovila, da je za diskom res le 140 ur delovanja.) Zanimivo je bilo tudi to, da je po zamenjavi diska prenosnik nekdo prižgal ter naložil OS in v mojem imenu sprejel licenco. Nato je prenosnik še poimenoval, in to s šumnikom. Verjetno ne v Franciji.
Čeprav sem podpisala izjavo, s katero se strinjam, da podjetje ne odgovarja za podatke, je bila tole zelo negativna izkušnja. Preden sem prenosnik odnesla na servis, sem v naglici namreč naredila varnostno kopijo le nekaterih dokumentov. Da bi mi zamenjali povsem delujoč disk, si resnično nisem predstavljala. Dopuščam možnost, da so disk zamenjali brez predhodnega obvestila, ker sva bila tako serviser kot jaz na dopustu. Morda se je z diskom kaj zgodilo šele pri prevozu v Francijo. Morda…
Skratka, nekaterih podatkov ni več, ventilator se izklaplja, prenosnik je nekoliko tišji, dela pa še vedno ne tako, kot bi moral prenosnik, ki je pred letom in pol stal skoraj 1.400 EUR. Moj naslednji prenosnik ne bo stal več kot pol toliko, upam pa, da ga takrat ne bom več potrebovala in si bom lahko omislila klasičen namizni računalnik z velikim zaslonom in enkratno tipkovnico.
Posted in O vsem po malem | 4 Comments »
Kakšen mesec nazaj je na mailing listo, katere član sem, priletelo pismo s prošnjo, da naj prosim kdo predlaga kakšnega zobozdravnika s koncesijo nekje v bližnji okolici. Da jih ni, saj so vsi zasedeni in ne sprejemajo več pacientov. Sicer avtorja potem nisem pobaral, kakšen je bil kaj odziv, a dvomim, da se je predlogov trlo.
Par dni nazaj se podobno pojavi na Facebooku. Druga oseba, isto vprašanje, odgovori pa v skladu s pričakovanji – prostih zobozdravnikov s koncesijo ni, kdor ga ima, pa njegovo ime skrbno čuva. Ponavadi do njih pridejo po direktni liniji iz otroštva. Zanimivo je, da razni seznami ZZZS o prostih kapacitetah sploh ne držijo – nekateri jih imajo po 100% preveč, pa jih še vedno sprejemajo (a nikoli ne prideš na vrsto), drugi jih imajo manj kot predvideva kvota, pa vseeno ne prideš zraven.
Sam sem pred leti ostal brez, postavljen pred dejstvo, da je koncesija veljala samo dokler sem bil še študent. Takrat sem se prepustil rokam študentov stomatologije na stomatološki kliniki – punca (študentka), h kateri sem hodil, je delala dobro, in nikoli nisem obžaloval, da sem hodil tja. Kasneje sem se prestavil k prijateljici, ki je doštudirala in dobila službo v zdravstvenem domu. Kakopak je zraven sodila tudi koncesija in tisto leto, ko je tam delala, je bilo zame, kar se zob tiče, sanjsko. A pritiski, nevzdržne razmere in idiotske zahteve zavarovalnic so botrovale k temu, da je šla na svoje. Jaz pa z (in za) njo, saj v prej omenjenem zdravstvenem domu kar naenkrat nisem več prišel na vrsto…
Danes svoje plombe plačujem. Še najtežji pri vsem skupaj je miselni prehod, saj sem živel s tem, da so zobozdravstvene storitve brezplačne. No, saj bi morale biti, nenazadnje zanje tudi plačujem. Resda malo, ampak tarife nisem jaz postavljal. Pa so res? Tudi če ima zobozdravnik koncesijo, vsako malenkost iz malo boljšega materiala plačaš. Da ne govorim o tem, da ima (tako zavarovalnice) pacient pravico do 25 minut obravnave in ene manjše plombe NA LETO! Resno vprašam – zakaj potem zobozdravstvenih uslug ne izvzamejo iz zavarovanja? Saj ni nič od njih! In ne vem, kakšna storitev je to, da prideš z bolečim zobom in ti bolečino zgolj odpravijo, za popravilo pa te naročijo čez pol leta. Kaj naj pa vmes?
Kakorkoli – jaz sem s svojo zobozdravnico zelo zadovoljen. Sicer storitve plačam, a jih opravlja zelo kvalitetno, se mi posveti, časovno prilagodi, na vrsto pridem v največ tednu ali dveh, če bi me kaj bolelo, vem, da bi mi zob popravila še isti dan.
Lahko bi pa še naprej iskal koga s koncesijo.
Posted in Mnenje | 5 Comments »
Nestrpnost mi ni všeč, še manj pa si želim biti podobna sosedu iz slavne zgodbe o vrtnih stolih. Poleg tega sem se po več letih deljenja sob in stanovanj z bolj ali manj znanimi sostanovalci ter še več letih življenja v podnajemniških stanovanjih v večstanovanjskih stavbah navadila na marsikaj. A vendar sem v teh vročih in soparnih dneh, ki jih preživljam v garsonjeri z enim oknom, postala nekoliko jezna na spodnjega(-jo) soseda(-o):
Ker lahko vsak v svojem stanovanju počne, kar želi, moram le globoko vdihniti…
Posted in O vsem po malem | No Comments »
