Star gospod je čakal leta in leta, da mu na Upravni enoti izdajo gradbeno
dovoljenje. Končno je dovoljenje dočakal in uradnik mu reče:
»Vse je gotovo, gradbeno dovoljenje je izdano, pojdite samo še v tajništvo
da vam dajo pečat«
Ves srečen gre gospod v tajništvo po pečat, ko mu na drugi strani uradnik
pove, da je ura pravkar odbila 12 in naj se vrne po kosilu.
Gospod ves žalosten pove:
»Oprostite, šest let čakam na to dovoljenje, potrebujem samo še vaš pečat.
Prosim, udarite ta pečat, pa vam povem zgodbico o ženski in psu«
Uradnik zelo nejevoljen le pristane ter mu požigosa vse dokumente in
nestrpno čaka na zgodbico.
Gospod vzame dokumente in reče »JEBO TI PAS MATER«.
(via Anže via FaceBook)
Posted in Fore, Gremo na svoje! | No Comments »
Pravzaprav ni šlo zgolj za eno, bilo jih je kar več. Bom začel kar lepo na začetku.
V svet računalnikov sem vstopil precej pozno (moj prvi neprenosni računalnik je bil 486 DX2 66MHz, dobil pa sem ga v drugem letniku srednje šole leta 1996), svoj prvi prenosni računalnik pa sem dobil še nekoliko kasneje. Niti se ne spomnim več točno, kdaj, a mislim, da je bilo to okoli leta 2000, ko sem bil že na fakulteti. Ker si ga nisem mogel privoščiti, sem si ga izprosil na podjetju, kjer sem opravljal počitniško delo. Iz neke omare so privlekli zaprašeno Toshibo Satellite 110CS, brez napajalnega kabla, dvomim, da so sploh vedeli, ali dela ali ne. Napajalni kabel sem komaj našel. S prenosnikom v nahrbtniku sem obredel pol Celja, da sem ga končno dobil v neki trgovini z elektro opremo. Izkazalo se je, da prenosnik dela, in tako se je zame uradno začelo obdobje prenosnikov.
Zanimivo je, da me takrat na njem ni motilo prav nič. Baterija je bila bolj kot ne fuč, na njem so tekli še Windows 95, ni imel CD roma, resolucija je bila slaba… Bil pa je prenosen. Pravzaprav vse našteto še vedno drži, saj ga imam še vedno doma in še vedno deluje! Se pa še danes spomnim, da sem ga nekajkrat nesel na fakulteto. Samo pokazati. Tako ponosen sem bil, prenosniki pa tako redki… 
Moj naslednji prenosnik je prišel čez kakšno leto ali dve, ko sem dobil v dar pokvarjenega HPC Note 450 MHz. Prenosnik je po menjavi trdega diska oživel in z njim sem trpel kar nekaj časa. Trpel zato, ker je bil to daleč najslabši računalnik, kar sem jih kdaj imel. CD rom ni nikoli deloval dobro, ekran je bil zelo slab, operacijski sistem se je občasno obešal, dosti pa bi imel povedati tudi čez procesor, njegovo pregrevanje in posledično “reaktivne” ventilatorje. Groza.
Zamenjal ga je Compaq Presario 1200XL, eden boljših računalnikov, kar sem jih kdaj imel, in prvi, ki je imel ime – Compi. Z njim sem vzdržal približno dve leti, na njem napisal diplomo in se od njega zelo zelo zelo težko ločil. Zanimivo je, da je bil to edini računalnik, katerega poreklo mi ni bilo znano, in prvi, ki sem ga dejansko kupil. Z njim se je končalo moje obdobje stacionarnih računalnikov, saj sem imel od njega naprej zgolj in samo prenosnike. Prodal sem ga dan po zagovoru diplome študentki, ki ga je ravno tako potrebovala za pisanje diplome. Upam, da ji je služil vsaj tako dobro kot meni.
Compaq Evo N1020v s partizanskim imenom Krava je bil moj prvi službeni računalnik. Podedoval sem ga od sodelavca, imel sem ga približno eno leto in spomnim se samo tega, da je bil zelo zelo težak in da sem bil z njim zelo zelo nezadovoljen.
Sem bil pa toliko bolj zadovoljen z naslednjim, ki je bil kar legendarni IBM T42, prvi prenosnik, ki sem ga dobil v roke novega, in s katerim sem bil izredno izredno zadovoljen (pravzaprav ga imam še vedno, a ga zadnje leto le redko prižgem). Bil je moj sopotnik cela tri leta, z mano pa je prepotoval dobršen del sveta. Nanj imam zelo lepe spomine, sem pa na njem poganjal tako Windows XP kot kasneje Linux distribucijo Ubuntu, s katerim sem vztrajal kar leto in pol. Žal je eden zadnjih pravih IBMov, saj je podjetje kmalu po tem modelu kupil Lenovo, njihovi prenosniki, pa čeprav pod znamko IBM, pa niso več to, kar so nekdaj bili.
Moj zadnji, torej sedanji prenosnik, pa je MacBook PRO 15” (unibody). Z njim je prišel tudi nov operacijski sistem (Mac OS X) in novi načini dojemanja dela z računalnikom. Po enem letu uporabe lahko rečem, da gre za precej dober paket, kljub temu pa ne bi pa mogel reči, da je najboljši prenosnik, kar sem jih imel (je pa zagotovo precej pri vrhu).
Med pisanjem tega sestavka sem ugotovil, da imam šele šesti prenosni računalnik in da se vseh še spomnim, pa čeprav se mi zdi, da je od trenutka, ko sem dobil v dar prvega, pretekla že cela večnost, nekateri drugi pa so zgolj še oddaljen spomin.
Prav zanima pa me, kateri bo naslednji na poti (Windows 95, Windows 98 SE, Windows 2000, Windows XP, Ubuntu, Mac OS X, ?)…
OPOMBA: Prispevek je bil napisan v sklopu nagradnega natečaja na blogu Moj Mikro.
Posted in O vsem po malem | No Comments »
Že vse od začetka predloga Zakona o malem delu spremljam debate na to temo in se mi od vsega počasi že kar malo obrača. Za to, da pišem svoje mnenje, pa je kriv Sanjin zapis na Drugem svetu, v katerem se sprašuje, kdo je lahko tak zakon sploh predlagal.
Bom povedal kar takoj – to, da so se odločili narediti konec študentskemu delu, štejem za enega redkih pozitivnih prebliskov trenutne (popolnoma razglašene) vladajoče elite. Tako!
Je s to sliko kaj narobe?
Ne bom analiziral zakona, ker ga, priznam, nisem natančno prebral, prav tako se ne bom spuščal v ‘argumente’, s katerimi operirajo nasprotniki, naštel bom samo razloge, zaradi katerih menim, da morajo to obliko dela takoj ukiniti.
- Študentsko delo se je izrodilo. To ni več delo, ki bi občasno omogočalo kakšen dodaten evro, ampak je postalo v prvi vrsti premostitvena oblika dinamične zaposlitve, čemur nikoli ni bila namenjena. In zato so proti zakonu tudi delodajalci – ‘študent’, nezaščiten kot je, je najbolj primeren za zaposlitev takrat, ko se ga potrebuje. Ko se ga pa ne pa – ko ga j**e.
- Študentsko delo se NE MORE opravljati 40 ur na teden. PIKA! Študent naj študira, delavec pa naj dela! Ne pa da se študij vleče v nedogled, ‘študentje’ pa si upajo v televizijsko kamero povedati, da se jim ne splača zaključiti študija, ker bodo imeli nižje dohodke. Halo!?!?
- Študentske napitnice se zlorabljajo. In naj nasprotniki zakona ne govorijo, da ima zakonodajalec možnost nadzora. V sistemu, kjer tako delodajalcu kot delojemalcu ni v interesu, da bi se tak nadzor izvajal, nadzor ni učinkovit!
- Študentje danes so v večini napol slepi oportunisti, ki ne vidijo dlje od naslednjega vikenda in trenutne peščice evrov v žepu. V trenutku, ko se jim študentski status izteče, bodo isti (takrat že bivši) ‘študenti’ jokali, da država ne poskrbi zanje, da ni služb itd itd…
- O študentskih organizacijah sploh ne bom začel…
Študentje pozabljajo, da brezplačno šolanje ni zgolj pravica – s sabo prinaša tudi nekaj dolžnosti. Seveda mi je žal vseh tistih, ki jih bo zakon resnično prizadel, a žal so ponavadi ti študentje tiho, glasni so tisti, ki se vozijo v novih avtomobilih, plačujejo 300 evrov mesečnega računa za mobilni telefon in že tretje leto zaradi napotnic vlečejo podaljšanega absolventa (podobnost s funkcionarji študentskih organizacij je zgolj namerna).
Sam bi se vprašal, ali so redni študiji, ki ob študiju omogočajo 40 ur dela na teden, smiselni (tu takoj pade 3/4 programov na FDV in pol na FF)! Prav tako je na dolgi rok za vse bolje, da podjetniki, ki živijo samo od delavcev študentov, razmislijo o rednih zaposlitvah ali pa zaprejo vrata.
Mislim, da se vsak od nas zaveda, da je potrebno nekaj spremeniti. Zagotovo trenutno predlagani zakon ni popoln, morda tudi res ni dovolj dober, je pa korak v pravo smer. Seveda bi ob tem bilo potrebno izvajati štipendijsko politiko, bomo pa tudi v Sloveniji slej kot prej morali začeti razmišljati o študentskih posojilih, morda tudi ob pomoči države. Sam razmišljam bolj v smislu: če si priden, vrneš samo pol, če nisi, plačaš posojilo z obrestmi. Da končno tudi študenti prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.
Tudi jaz sem bil študent. Preživljal sem se z 31 tisoč tolarji mesečno, ki mi jih je zagotavljala Zoisova štipendija, doma mi finančno niso mogli dosti pomagati. S tem denarjem sem si plačal vse, tudi nastanitev. V študentskem domu nisem bival. Delal sem samo med počitnicami, med letom si tega zaradi zahtevnosti študija nisem mogel privoščiti. Kljub temu imam na študentska leta neizmerno lepe spomine. Doštudiral sem (skoraj) v roku.
Posted in O vsem po malem | 5 Comments »
Danes zjutraj me je prav pogrel članek v Financah, kjer pišejo o tem, da se je Bernarda Jeklin javno ‘pohvalila’, da je do operacije prišla po vezah, preko vrste…
Pa poglejmo drugo plat medalje. Kakšen mesec bo tega, ko sem se po dolgem času slišal s sošolcem, ki mi je zaupal vso kalvarijo slovenskega zdravstva. Žal jo je moral dati skozi kar sam. Oktobra (pazite, OKTOBRA!) je opazil bulo na vratu, zaradi katere je šel do zdravnika. Izčrpali so mu kri in ga poslali domov, bula pa se je čez par dni ponovno pojavila. Nujno bi moral na operacijo, pa ga niso mogli operirati, ker, pazite to, so izpolnili kvoto za 2009. Problem je bil v tem, da se mu je bula zarasla v grlo in ni več mogel dihati! Po kalvariji, ko ne vem koliko dni zaradi bolečin sploh ni več mogel spati, črpati pa tudi niso več imeli kaj iz bule, in ko je preklicaril pol Slovenije, se je zasmilil kirurgu na drugem koncu Slovenije, kjer so ga dali na prednostni seznam in ga po odpovedi operacije nekega drugega bolnika čez par dni operirali.
Zadeva bi lahko bila še bolj tragična, saj se je izkazalo, da ima oziroma (upam) je imel – raka. In to je slika našega solidarnega zdravstvenega sistema!
Zato me resno zanima – je v tej Sloveniji sploh še kdo normalen? Tu je očitno dovoljeno vse! Ko čakaš že šesto uro v čakalnici pri zdravniku, te z leve in desne prehiteva vsaka uslužbenka, ki ima pet minut časa, 10 dag preveč kave in prijatelja/sorodnika/znanca/sošolca/soseda, ki se je ravno tisti dan odločil, da se bo v vrinil v vrsto pred tebe. In potem prideš do kardiologa z napotnico NUJNO, sestra, ki si ravno v tistem trenutku tišči v žep že peti paket kave, pa te nadere kot psa, da to že ni nujno, če si sam prikorakal do nje, da bo ona že vedela, in te naroči za pregled čez leto dni. Ja, to je realnost nas, smrtnikov. Da ne govorim o tem, da si že leto dni zobozdravstvene storitve plačujem, ker v našem javnem zdravstvu tako ali tako nikoli ne prideš na vrsto. Ste vedeli, da ima vsak od nas pravico do 15 min obravnave in ene manjše plombe na leto?
Zato, draga Bernarda Jeklin in njej podobni, želim vam, da bi se vam vsaj enkrat zgodilo, da bi čakali in čakali. Čaaaaakaaaaaaaliiiiii…
Po možnosti v bolečinah.
Posted in O vsem po malem | 5 Comments »
V zadnjem času nas je tiste, ki smo v očeh širše javnosti privatniki, za samozaposlitev pa smo se odločili bolj ali manj po sili razmer, doletelo nekaj manj prijetnih novic. O eni od njih se je v petek razpisal tudi novinar Dnevnika, vendar je že iz komentarjev, ki jih sicer ni vredno jemati preveč resno, jasno, da bi bila javna razprava zaradi nepoznavanja ureditve statusov na tem področju brezplodna, prizadeti pa bi težko upali na podporo javnosti. Danes so o tem pisali tudi v Financah. Za kaj pravzaprav gre?
Za novinarje, prevajalce, grafične oblikovalce, pisce besedil in druge osebe, ki opravljajo delo, za katerega je mogoče zahtevati plačilo po avtorski pogodbi, je trg delovne sile vedno manj prijazen. V praksi to pomeni, da pri nekem podjetju opravljajo delo 40 ur na teden, vendar niso zaposleni. “Delodajalec” jim zaslužek izplača po avtorski pogodbi (ali celo sposojeni študentski napotnici), kar je v nasprotju z zakonom, saj so običajno izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Vendar se v to ne bom spuščala, ker menim, da študentsko delo v današnji obliki še dolgo ne bo ukinjeno, kaj šele, da bi se vzpostavil kakšen resnejši sistem nadzora in sankcij, saj ima država od njega kratkoročno precej koristi. Poleg tega pa bodo delodajalci vedno imeli na voljo vrsto čakajočih za opravljanje takšnega dela, zato poudarjanje pravic ni smiselno, če potrebuješ denar.
Naslednji primer so delodajalci, ki od svojih zaposlenih zahtevajo, naj “odprejo” s.p. in z njimi podpišejo ekskluzivno pogodbo o sodelovanju. Stroški delodajalcev se zmanjšajo, novopečeni samozaposleni pa so presrečni, ker jim nekdanji delodajalec zdaj plača sto evrov “več”. Takšne primere je mogoče srečati na različnih delavnicah za samozaposlitev, ki jih organizirajo območne enote zavoda za zaposlovanje in podjetniško-obrtne zbornice.
Če si torej novinar, oblikovalec, prevajalec in podobno, ki si poišče prvo “neštudentsko” delo, vendar si napotnic ne more ali želi sposojati in si želi urediti socialno varnost, si lahko urediš status samozaposlenega v kulturi, novinarja in podobno. Če pogojev za pridobitev navedenih statusov ne izpolnjuješ, se lahko samozaposliš, kar finančno spodbuja tudi Zavod RS za zaposlovanje. Podobni statusi na primer za tehniške prevajalce ne obstajajo. Tako lahko kmalu postaneš “hud privatnik”, katerega vsi osebni podatki, vključno s prihodki in dobičkom, so javno objavljeni na več različnih spletnih straneh. V javnosti velja, da so ti prihodki tako ali tako le kakšnih 20 % tistega, kar v resnici zaslužiš, saj vse ostalo pospraviš v žep. Povem lahko, da v primeru omenjenih “svobodnjakov” temu ni tako, saj je naročilo za naročnike strošek, ki jim zmanjša končni dobiček, zato je neobdavčenega dela izjemno malo. Širša javnost pa verjetno ne bo verjela, da je stanje v tej panogi drugačno kot v zaključnih delih v gradbeništvu, kjer so naročniki fizične osebe.
Zdaj pa k že navedenim neprijetnim novicam. Minimalna plača se bo bistveno povišala, kar je prav, saj si vsak zasluži dostojno preživeti. S tem se bo zvišala tudi osnova za plačevanje minimalnih prispevkov za socialno varnost. S povsem osebnega vidika je bila to zelo neprijetna novica. V moji panogi bi naročniki namreč cene vsak mesec zniževali ali jih v najboljšem primeru tudi več let ne dvignili. Minimalna in povprečna plača, ki sta osnova za izračun višine prispevkov za socialno varnost, se torej postopno zvišujeta, prihodki pa kljub vedno več dela ostajajo isti. Približno 52 EUR več na mesec bomo že zmogli, vendar pa sem se ob novici o povišanju minimalne plače začela spraševati tudi o vrednotenju dela. Močno namreč dvomim, da bodo delodajalci zaposlenim, ki so zdaj prejemali 100 EUR več od tistih z minimalno plačo, plačo povišali, da bi tako ohranili razmerja med plačami. Vendar o tem kdaj drugič.
Druga novica, ki je precej bolj neprijetna, je zaenkrat le namera, ki pa se bo verjetno nekoč uresničila. V Dnevniku ali Odmevih so prejšnji teden predstavili predlog o znižanju prispevkov za socialno varnost za tiste, ki zaslužijo največ, saj obstoječi sistem zanje ni pravičen, ker za svoje prispevke ne dobijo nič več kot delavci z minimalno plačo, čeprav njihovi prispevki za socialno varnost znašajo tudi 1000 EUR več. Res je, ni pravično, čeprav je solidarno, vendar o tem na tem mestu ne bomo razpravljali. Namen odprave te nesorazmernosti pri prispevkih je menda nagraditi in pritegniti najvišje izobražen kader, naj ostane v Sloveniji. Resno vprašanje: od kdaj ima najvišje izobražen kader v Sloveniji tudi najvišje prihodke? In kako nameravajo nadoknaditi ogromen primanjkljaj, ki bi nastal z odpravo te nepravičnosti? Z zvišanjem prispevkov za podjetja in samostojne podjetnike.
Med samostojnimi podjetniki je tudi precej že omenjenih “svobodnjakov”, katerih delo je enako redno zaposlenim, bruto prihodki pa so zelo podobni neto dohodkom zaposlenih. Z nekaj pomembnimi razlikami: njihov dopust ni plačan, prav tako ne prejemajo bolniškega nadomestila, ki gre sicer v strošek delodajalcev. Stroški za prevoz in malico sicer znižajo osnovo za akontacijo dohodnine, vendar menim, da so kljub temu na slabšem. Njihovi prispevki za socialno varnost se ne izračunajo glede na dejanske prihodke oz. dobiček, čeprav se ta upošteva. Izračunajo se nekako pavšalno, samostojni podjetniki pa se nato razvrstijo v osem razredov. Če za en cent presežeš določen prag, si naslednje leto v višjem razredu in vsak mesec plačaš npr. 170 EUR več. Pri redno zaposlenih do takšne razlike ne pride, saj zanje razredi ne obstajajo.
Omenila sem več težav, povezanih s prispevki in samostojnimi podjetniki, izpostaviti pa želim, da med posameznimi vrstami samostojnih podjetnikov obstajajo velike razlike, ki z vidika prispevkov za socialno varnost niso priznane. Prevajalca, ki 40 ur na teden dela izključno za eno stranko v njenih prostorih in dela ne oddaja nobeni drugi osebi, ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom, ki s sodelavci, s katerimi je uredil pogodbeno razmerje, gradi enodružinsko hišo. In nazadnje, če ni pravično, da zaposleni z višjimi prihodki plačujejo višje prispevke za socialno varnost, zakaj bi bila potem ista ureditev pravična za omenjenega prevajalca?
Posted in O vsem po malem | 12 Comments »
