Trenja “v počastitev dneva žena” verjetno želijo ženskam vse najboljše, njihov učinek pa je prav nasproten. S tem, ko so ob dnevu žena v goste povabili same ženske, so namreč nehote (nehote zato, ker ne verjamem v teorije zarote) potrdili, da se lahko ženske v takšni oddaji pojavijo le ob svojem dnevu, sicer pa so v njej veliko bolj zaželeni moški. Poleg tega so v napovedniku omenili precej širok izbor tem, za katere se je že na daleč zdelo, da so prilagojene gostom, torej ženskam. Kaj lahko to pomeni v širšem družbenem kontekstu? Začnemo lahko pri potrjevanju stereotipov in se ustavimo… nekje zelo daleč. 
Oddaje nikoli ne gledam, zato o sami vsebini ne morem govoriti. Se je pa o vsem skupaj razpisal besso.
Posted in Mnenje | 6 Comments »
Zavzemanje stališč, postavljanje na eno stran in podobno mi nemalokrat predstavlja resne težave. Stvari rada pogledam iz več zornih kotov, poskušam se postaviti v vlogo vseh strani in tako skušam razumeti dejanja čim več vpletenih. Zdi se mi, da ima vsak svoj razlog za to, kar počne. Recimo, da poenostavimo kulturni in moralni relativizem ter ga preslikamo na posameznika - prepričanja in dejanja nekega posameznika je treba razumeti oz. interpretirati v okviru njegovega (kulturnega) okolja.
Ko se enkrat zapleteš v krog takšnega razmišljanja, je težko zavzeti neko stališče, nekoga obsojati zaradi njegovih dejanj ali pa se postaviti na eno stran. V očeh okolice lahko tako kmalu postaneš neodločen, brez stališč ali celo brez mnenja. In če gremo še dlje - ker nekoga ne obsojaš, se avtomatsko strinjaš z njim in odobravaš njegova dejanja, kar seveda ni res.
In tako pridemo do zakona, s katerim je turška vlada ovrgla prepoved nošenja (z religijo povezanih) pokrival na univerzah. “Kaj meniš o tem?” Hja… Eni pravijo, da je to konec sekularizirane države, drugi menijo, da zakon pomeni konec omejevanja neke pravice posameznika. Prav imajo tako prvi kot drugi, a ko pogledamo širše in med drugim ugotovimo, kdo je zakon sprejel, se nagibamo k temu, da imajo prav prvi. Pa vendar bi v primeru, ko bi prepoved ostala uzakonjena, bila kršena pomembna pravica posameznikov. In smo v začaranem krogu…
Malo stvari je črno-belih, svet pa vedno bolj deluje prav po principu črno-belo in od nas nenehno zahteva sprejemanje takšnih in drugačnih odločitev. Če se že odločitvam ne moremo izogniti, bi bilo lepo, ko dejstvo, da se ne postaviš na nobeno stran, ne bi veljalo za manjvredno ali celo nesprejemljivo. Nevtralnost (neodločenost?) namreč še ne pomeni pasivnosti oz. “lenih možganov”.
Posted in Mnenje, O vsem po malem | 5 Comments »
kontrirati
observacija
iritirati
satisfakcija
atakirati
rapidno
polucija
evidentno
karakter (kot znak)
komparacija
…
So to sploh tujke oz. prevzete besede, izposojenke? Osebno se mi zdijo bolj podobne popačenkam, saj imamo za večino teh besed lepe slovenske ustreznice. Če karikiram: Stavek “v kevder je šel po špahtl, ajmer in flašo” zveni prav tako učeno kot poved “observacija dela policistov ga je tako ziritirala, da je rapidno odšel na policijsko postajo, kjer je atakiral njihovega vodjo”.
Najboljše so tiste besede, ki sploh niso prave tujke, ampak po slovensko izgovorjene angleške besede, ki jih ne uporablja večina ljudi, temveč zgolj kakšen posameznik. Te besede velikokrat dobijo slovenske predpone, po možnosti pa jih avtorji preoblikujejo do nerazpoznavnosti.
Drugo poglavje so besede in besedne zveze, pogosto strokovne, ki imajo slovenske ustreznice, vendar se avtorju zdijo boljše v izvirniku, ki ga nemalokrat prilagodi slovenščini. Primer bi lahko bili teksti nekega avtorja o določeni svetovni velesili v nekem tedniku, ki izhaja ob petkih… Takšne rabe ne razumem. Raba je sprejemljiva, če se to zgodi enkrat, ali če se tvorec besedila v nekem trenutku ne more spomniti slovenskega izraza, vendar menim, da za takšne besede ni prostora v resnih besedili oz. medijih in podobno. Izjemo lahko predstavljajo strokovna besedila.
Spet tretje pa je pretirana uporaba tujk. To, da ne prepoznam nekaterih tujk, se mi ni zdi sramotno, zato z veseljem pogledam v slovar. V kolikor si osebe, ki uporabljajo tujke, prizadevajo zveneti učeno in predvsem pametnejše od sogovornika ali občinstva, jim to pri meni ne uspeva najbolje. Ko se seznanim z določeno besedo, nemalokrat ugotovim, da je tudi govorec ne pozna.
Mislim, da tujke in popačenke v javnem mnenju ne bi smele biti zapisane kot nekaj dobrega ali celo zaželenega, njihove rabe pa ne bi smeli spodbujati ne mnenjski vodje in ne mediji, ki oblikujejo javno mnenje. In to kljub temu, da me včasih raba takšnih besed prav lepo nasmeji. 
Posted in Mnenje | 5 Comments »
Kljub temu, da mi je vnaprej žal, da tole sploh pišem, bom rekel naslednje:
- Janez Janša je (več kot očitno) nazaj, v stari (opozicijski) formi, ko ne skopari s prikritimi in manj prikritimi zbadljivkami in (upravičenimi/neupravičenimi, resničnimi/neresničnimi, saj je vseeno) obtožbami. Zanima me, kje se je skrival (oziroma kaj je počel) zadnja leta.
- Glede na objavljeno zasebno korespondenco med odg. urednikom Dela in zunanjim ministrom Ruplom me prav zanima (če niso sporočila izmišljena), kako lahko kdo (vsaj v tem primeru) govori o cenzuri.
- Kako je možno, da je paradni novinar za notranjo politiko na RTV Slovenija Vladimir Vodušek? Pustimo to, da odkrito simpatizira z… no, saj se ve… (o tem čivkajo že vrabci na strehi). Večji problem je v njegovi neprofesionalnosti (nesposobnosti?). Kako je možno, da se sredi intervjuja v živo začne smejati sogovorniku? Ali pa to, da vpraša, kako bo glasoval “Drobnič”, da ga mora sogovornik opozoriti na to, da bi bilo pošteno govoriti o “gospodu Drobniču”? Da ne govorim o tem, da je v živo katastrofalen, saj ponavadi ne sestavi niti enega smiselnega vprašanja…
A sem že povedal, da me politika drugače ne zanima?
Posted in Mnenje | No Comments »
Ko se pojavi kakšna nova stvar, za katero v slovenščini še nimamo besede, se le malo ljudi ukvarja s slovenjenjem oziroma iskanjem primerne slovenske besede. V tradicionalnih medijih se pojavijo opisni prevodi, v vsakdanjem življenju pa največkrat uporabljamo kar tujo različico.
Poleti sem se malo več ukvarjala z blogi in besedami, ki so postale popularne skupaj z njimi. Brez večjih problemov sem prevzela besedo blog, ker sem mnenja, da gre pri njih za nekaj več kot le spletni oz. javni osebni dnevnik. Sama bi tako rekla, da je med blogi velika večina javnih osebnih dnevnikov. Ampak to je že povsem druga zgodba.
Več problemov sem imela s pisci blogov oz. tistimi, ki pišejo blog. Torej blogerji. Najprej sem se težko sprijaznila s samim razumevanjem te besede in z njo opredelitve: Pišem blog. Ampak sem zato tudi blogerka? Tako bi namreč sama poimenovala pripadnike skupine, ki jim je skupna neka lastnost. Težava je nastala, ker sama sebe ne dojemam kot pripadnico te skupine. Ker v takšno skupino niti ne verjamem. To razumem tako, kot da bi bil nekdo košarkar, ker za kratek čas rad igra košarko.
Beseda bloge(a)r se uporablja vedno pogosteje, in ker je jezik živ, se bom nanjo morala navaditi tudi sama. Slovenski blogerji so besedo vzeli za svojo in jo takoj nekoliko poslovenili - odvzeli so ji namreč en g in zapisali izgovorjavo angleške besede. Opazila sem, da kar nekaj ljudi besedo zapisuje s črko a, torej blogar, kar je pritegnilo mojo pozornost. Najprej se mi je zdelo prav, da se beseda piše tako, kot jo izgovarjamo, potem pa sem v svojo odločitev začela dvomiti.
Če bomo nekega dne začeli uporabljati tudi glagol blogati, ki se že pojavlja (a ga sama še nisem sprejela), potem bomo imeli samostalnik s črko e in glagol s črko a. To se mi pa tudi ne zdi prav. In res - tudi Pravopis predlaga obrazilo -ar (po analogiji z besedami, kot sta košarkar in računalnikar), kar je uporabljeno tudi v prvih delih, ki se v Sloveniji ukvarjata z blogi. Razlika med izgovorjenim blogerjem in blogarjem je precej majhna, saj ima beseda blogar naglas na prvem zlogu (širok in dolgi o).
V kolikor bi pri kriterijih za pravilnejši zapis sodelovala tudi dejanska raba, bi trenutno zmagal bloger. Najdi.si je danes našel kar 14.225 blogerjev in le 4.932 blogarjev.
Ker ne maram tujk in rada slovenim in ker me beseda bloger spominja na Blogger , poleg tega pa imam slabe izkušnje s spraševanjem iskalnikov o pravilni rabi določenih besednih zvez, sem za blogarje. Seveda le do takrat, ko (predvsem pa če) bo beseda uvrščena v SSKJ oz. se bo o pravilni obliki izrekla skupina strokovnjakov. Upam, da bo to čim prej.
DODATEK: Po tej isti analogiji pride seveda tudi do pridevnika s črko a: blogarski časopis, na primer.
Posted in Blogsfera, Mnenje | 22 Comments »
