“Tujke” me včasih prav lepo zabavajo ;)

So to sploh tujke oz. prevzete besede, izposojenke? Osebno se mi zdijo bolj podobne popačenkam, saj imamo za večino teh besed lepe slovenske ustreznice. Če karikiram: Stavek “v kevder je šel po špahtl, ajmer in flašo” zveni prav tako učeno kot poved “observacija dela policistov ga je tako ziritirala, da je rapidno odšel na policijsko postajo, kjer je atakiral njihovega vodjo”.

Najboljše so tiste besede, ki sploh niso prave tujke, ampak po slovensko izgovorjene angleške besede, ki jih ne uporablja večina ljudi, temveč zgolj kakšen posameznik. Te besede velikokrat dobijo slovenske predpone, po možnosti pa jih avtorji preoblikujejo do nerazpoznavnosti.

Drugo poglavje so besede in besedne zveze, pogosto strokovne, ki imajo slovenske ustreznice, vendar se avtorju zdijo boljše v izvirniku, ki ga nemalokrat prilagodi slovenščini. Primer bi lahko bili teksti nekega avtorja o določeni svetovni velesili v nekem tedniku, ki izhaja ob petkih… Takšne rabe ne razumem. Raba je sprejemljiva, če se to zgodi enkrat, ali če se tvorec besedila v nekem trenutku ne more spomniti slovenskega izraza, vendar menim, da za takšne besede ni prostora v resnih besedili oz. medijih in podobno. Izjemo lahko predstavljajo strokovna besedila.

Spet tretje pa je pretirana uporaba tujk. To, da ne prepoznam nekaterih tujk, se mi ni zdi sramotno, zato z veseljem pogledam v slovar. V kolikor si osebe, ki uporabljajo tujke, prizadevajo zveneti učeno in predvsem pametnejše od sogovornika ali občinstva, jim to pri meni ne uspeva najbolje. Ko se seznanim z določeno besedo, nemalokrat ugotovim, da je tudi govorec ne pozna.

Mislim, da tujke in popačenke v javnem mnenju ne bi smele biti zapisane kot nekaj dobrega ali celo zaželenega, njihove rabe pa ne bi smeli spodbujati ne mnenjski vodje in ne mediji, ki oblikujejo javno mnenje. In to kljub temu, da me včasih raba takšnih besed prav lepo nasmeji.

Posted in Mnenje | 5 Comments »

Totedenska politika

Kljub temu, da mi je vnaprej žal, da tole sploh pišem, bom rekel naslednje:

1. Janez Janša je (več kot očitno) nazaj, v stari (opozicijski) formi, ko ne skopari s prikritimi in manj prikritimi zbadljivkami in (upravičenimi/neupravičenimi, resničnimi/neresničnimi, saj je vseeno) obtožbami. Zanima me, kje se je skrival (oziroma kaj je počel) zadnja leta.
2. Glede na objavljeno zasebno korespondenco med odg. urednikom Dela in zunanjim ministrom Ruplom me prav zanima (če niso sporočila izmišljena), kako lahko kdo (vsaj v tem primeru) govori o cenzuri.
3. Kako je možno, da je paradni novinar za notranjo politiko na RTV Slovenija Vladimir Vodušek? Pustimo to, da odkrito simpatizira z… no, saj se ve… (o tem čivkajo že vrabci na strehi). Večji problem je v njegovi neprofesionalnosti (nesposobnosti?). Kako je možno, da se sredi intervjuja v živo začne smejati sogovorniku? Ali pa to, da vpraša, kako bo glasoval “Drobnič”, da ga mora sogovornik opozoriti na to, da bi bilo pošteno govoriti o “gospodu Drobniču”? Da ne govorim o tem, da je v živo katastrofalen, saj ponavadi ne sestavi niti enega smiselnega vprašanja…

A sem že povedal, da me politika drugače ne zanima?

Posted in Mnenje | No Comments »

Bloger ali blogar?

Ko se pojavi kakšna nova stvar, za katero v slovenščini še nimamo besede, se le malo ljudi ukvarja s slovenjenjem oziroma iskanjem primerne slovenske besede. V tradicionalnih medijih se pojavijo opisni prevodi, v vsakdanjem življenju pa največkrat uporabljamo kar tujo različico.

Poleti sem se malo več ukvarjala z blogi in besedami, ki so postale popularne skupaj z njimi. Brez večjih problemov sem prevzela besedo blog, ker sem mnenja, da gre pri njih za nekaj več kot le spletni oz. javni osebni dnevnik. Sama bi tako rekla, da je med blogi velika večina javnih osebnih dnevnikov. Ampak to je že povsem druga zgodba.

Več problemov sem imela s pisci blogov oz. tistimi, ki pišejo blog. Torej blogerji. Najprej sem se težko sprijaznila s samim razumevanjem te besede in z njo opredelitve: Pišem blog. Ampak sem zato tudi blogerka? Tako bi namreč sama poimenovala pripadnike skupine, ki jim je skupna neka lastnost. Težava je nastala, ker sama sebe ne dojemam kot pripadnico te skupine. Ker v takšno skupino niti ne verjamem. To razumem tako, kot da bi bil nekdo košarkar, ker za kratek čas rad igra košarko.

Beseda bloge(a)r se uporablja vedno pogosteje, in ker je jezik živ, se bom nanjo morala navaditi tudi sama. Slovenski blogerji so besedo vzeli za svojo in jo takoj nekoliko poslovenili – odvzeli so ji namreč en g in zapisali izgovorjavo angleške besede. Opazila sem, da kar nekaj ljudi besedo zapisuje s črko a, torej blogar, kar je pritegnilo mojo pozornost. Najprej se mi je zdelo prav, da se beseda piše tako, kot jo izgovarjamo, potem pa sem v svojo odločitev začela dvomiti.

Če bomo nekega dne začeli uporabljati tudi glagol blogati, ki se že pojavlja (a ga sama še nisem sprejela), potem bomo imeli samostalnik s črko e in glagol s črko a. To se mi pa tudi ne zdi prav. In res – tudi Pravopis predlaga obrazilo -ar (po analogiji z besedami, kot sta košarkar in računalnikar), kar je uporabljeno tudi v prvih delih, ki se v Sloveniji ukvarjata z blogi. Razlika med izgovorjenim blogerjem in blogarjem je precej majhna, saj ima beseda blogar naglas na prvem zlogu (širok in dolgi o).

V kolikor bi pri kriterijih za pravilnejši zapis sodelovala tudi dejanska raba, bi trenutno zmagal bloger. Najdi.si je danes našel kar 14.225 blogerjev in le 4.932 blogarjev.

Ker ne maram tujk in rada slovenim in ker me beseda bloger spominja na Blogger , poleg tega pa imam slabe izkušnje s spraševanjem iskalnikov o pravilni rabi določenih besednih zvez, sem za blogarje. Seveda le do takrat, ko (predvsem pa če) bo beseda uvrščena v SSKJ oz. se bo o pravilni obliki izrekla skupina strokovnjakov. Upam, da bo to čim prej.

DODATEK: Po tej isti analogiji pride seveda tudi do pridevnika s črko a: blogarski časopis, na primer.

Posted in Blogsfera, Mnenje | 22 Comments »

Oglaševanje na blogih in morebitni kupec – primer twinga

Zgodilo se je, da je mali pižojček pristal na strehi. Po odločitvi o tem, da bi vendarle bilo dobro še nekaj časa imeti pri hiši dva avtomobila, se je postavilo vprašanje – nov ali rabljen? Končna odločitev še ni padla, preučujejo pa se tako novi kot stari. Sama imam pri vsem skupaj bolj malo (konec koncev “hišne” avtomobile uporabljam vedno manj), vseeno pa sem se spomnila, da je to idealen primer za kratko, predvsem pa subjektivno raziskavo o tem, koliko povprečnemu kupcu pomagajo akcije, kot jo je pred časom izpeljal Renault, ko je novega twinga v test ponudil blogerjem.

Najprej sem v iskalniku najdi.si uporabila besedno zvezo “novi twingo”. Na prvih dveh straneh (ker ne gre za stvar, ki jo moram nujno najti, sem se kot običajno omejila na dve strani) sta se pojavila uradni blog in le en zapis za testiranje izbranega blogerja. Nato sem uporabila iskalni niz “twingo blog”, ki je vrnil precej podobne rezultate, s tem da se je na prvi strani pojavil še blog avtorice, ki z omenjeno akcijo ni imela nič skupnega. Na drugi strani je bila še ena povezava do bloga, vključenega v akcijo.

Z iskalnimi rezultati nisem bila zadovoljna, zato sem se odpravila raziskovat na SloBloge in Blogorolo, kjer sem uporabila iskalni niz “twingo”. Tu je bilo zadetkov seveda bistveno več. Prebrala sem zapise blogerjev, ki so sodelovali v akciji, in nekaj zapisov na uradnem blogu.

Pred branjem sem menila, da bodo testi, ki so jih napisali “navadni ljudje”, polni stvari, ki jih “navadni ljudje” opazimo, in da bodo sestavljeni iz dobrih in slabih lastnosti, o katerih bodo odkrito spregovorili. Predvsem pa sem od zapisov pričakovala, da bodo takšni, kot da bi mi o njih pripovedoval prijatelj, kateremu zaupam. PR službam namreč ne, zato sem do njihovih zapisov skeptična in vedno potrebujem še drugo mnenje. Moja pričakovanja je do neke mere izpolnil le en zapis, pa še tistemu je nekaj manjkalo, nemalo pa se jih je bolj osredotočilo na sam dogodek kot na test avtomobila.

Kot morebitnemu kupcu, ki išče “domači” test/nasvet s prve roke, Renaultova akcija ni pomagala skoraj nič. En povsem dobronameren nasvet pripravljavcem podobnih akcij: Želela bi si, da bi vsak bloger poiskal pet do deset dobrih in prav toliko slabih lastnosti, ki bi jih nato sama primerjala in se za vsako posebej odločila, koliko mi pomeni. Vse, kar bi bilo napisano poleg tega (predvsem pa subjektivno mnenje), bi bil samo plus, zato me tudi opisovanje samega dogodka ne bi motilo. Nič ni namreč bolj nadležnega od prispevka z naslovom, ki govori o testiranju neke stvari, ko se prebiješ čezenj, pa ugotoviš, da je bil testiranju namenjen en štirivrstični odstavek.

Sicer pa dvomim, da se je na podlagi akcije in odzivov nanjo našel kakšen kupec več. Verjetno tudi namen ni bil tako neposreden, temveč se je skrival bolj v vzpostavitvi dojemanja twinga kot “kul” in predvsem dostopnega (prodajalec se približa kupcu) avtomobila, kar je v neki meri uspelo. Sama pa se bom morala obrniti k bolj tradicionalnemu iskanju podatkov o stvareh, ki jih nameravam kupiti, ali pa upati na srečo pri iskanju po spletu, ki bi mi pokazala nekaj zapisov o isti stvari, ki bi jih nato lahko sama primerjala.

PS: Tole je pa primer testa, ki bi si ga želela: http://blog.mitja.ws/?p=553. Si predstavljate, da bi pet do deset ljudi opisalo en in isti avto na takšen način? Vsak bi našel nekaj drugačnih prednosti in slabosti, njihovo pomembnost pa bi vsak morebitni kupec ocenil zase. Idealno.

Posted in Mnenje, O blogu in blogih | 15 Comments »

Barbra in Janko oz. ali kdo opazi razliko?

Ob koncu Dnevnika sem opazila napoved za prenovljen Tednik. Novi stari voditelj je napovedal teme oddaje in vabil k ogledu, sama pa sem se spraševala, koga pravzaprav gledam – Janka Šoparja ali Barbro Jermann (upam, da sem ime zapisala pravilno).

Barbra mi je kljub temu, da oddaje nisem nikoli resnično spremljala, ostala v spominu po zelo umetnem naglaševanju posameznih delov oz. besed v povedi in kretnjah z roko, ki so to naglaševanje spremljale. Janka pa imam v spominu kot relativno sproščenega voditelja, ki naglaševanju ni posvečal posebne pozornosti, jaz pa je nikoli nisem namenila njegovim kretnjam.

Vse do danes, ko me je ta nenormalna podobnost spomnila na zagovor zadnje seminarske naloge. Potem, ko mi je profesor povedal, da imam povsem zgrešeno predstavo o jeziku, ki da sem jo, žal, pridobila na oddelku druge študijske smeri (torej na anglistiki), je nadaljeval z vprašanjem, ali nisem bila nikoli pozorna na naglaševanje voditeljev, s katerim so menda začeli na postajah, kot je CNN. Gre za naglaševanje besed, ki niso ključnega pomena, naglaševanje pa je namenjeno bujenju gledalcev in razbijanju monotonosti.

Na to seveda nisem bila nikoli pozorna, kaj šele, da bi poznala teoretično ozadje (zato je bila tudi ocena temu primerna – ampak opravljen je bil zadnji izpit, in to je bilo dovolj). Ko sem se malo prej ob Janku spomnila na Barbro, pa me je prijelo, da bi šla nazaj k profesorju in ga prosila za podatke o kakšni literaturi. Tole je namreč zelo… zanimiv fenomen. Enako naglaševanje, enaki premori, enake kretnje in isti učitelj… retorike? Namen te retorike (?) naj bi menda bil v napovedovanje vnesti neko živost, razbiti monotonost in pritegniti gledalce, učinek pa je prav nasproten.

Posted in Mnenje, O vsem po malem | 4 Comments »