Zgodilo se je, da je mali pižojček pristal na strehi. Po odločitvi o tem, da bi vendarle bilo dobro še nekaj časa imeti pri hiši dva avtomobila, se je postavilo vprašanje - nov ali rabljen? Končna odločitev še ni padla, preučujejo pa se tako novi kot stari. Sama imam pri vsem skupaj bolj malo (konec koncev “hišne” avtomobile uporabljam vedno manj), vseeno pa sem se spomnila, da je to idealen primer za kratko, predvsem pa subjektivno raziskavo o tem, koliko povprečnemu kupcu pomagajo akcije, kot jo je pred časom izpeljal Renault, ko je novega twinga v test ponudil blogerjem.
Najprej sem v iskalniku najdi.si uporabila besedno zvezo “novi twingo”. Na prvih dveh straneh (ker ne gre za stvar, ki jo moram nujno najti, sem se kot običajno omejila na dve strani) sta se pojavila uradni blog in le en zapis za testiranje izbranega blogerja. Nato sem uporabila iskalni niz “twingo blog”, ki je vrnil precej podobne rezultate, s tem da se je na prvi strani pojavil še blog avtorice, ki z omenjeno akcijo ni imela nič skupnega. Na drugi strani je bila še ena povezava do bloga, vključenega v akcijo.
Z iskalnimi rezultati nisem bila zadovoljna, zato sem se odpravila raziskovat na SloBloge in Blogorolo, kjer sem uporabila iskalni niz “twingo”. Tu je bilo zadetkov seveda bistveno več. Prebrala sem zapise blogerjev, ki so sodelovali v akciji, in nekaj zapisov na uradnem blogu.
Pred branjem sem menila, da bodo testi, ki so jih napisali “navadni ljudje”, polni stvari, ki jih “navadni ljudje” opazimo, in da bodo sestavljeni iz dobrih in slabih lastnosti, o katerih bodo odkrito spregovorili. Predvsem pa sem od zapisov pričakovala, da bodo takšni, kot da bi mi o njih pripovedoval prijatelj, kateremu zaupam. PR službam namreč ne, zato sem do njihovih zapisov skeptična in vedno potrebujem še drugo mnenje. Moja pričakovanja je do neke mere izpolnil le en zapis, pa še tistemu je nekaj manjkalo, nemalo pa se jih je bolj osredotočilo na sam dogodek kot na test avtomobila.
Kot morebitnemu kupcu, ki išče “domači” test/nasvet s prve roke, Renaultova akcija ni pomagala skoraj nič. En povsem dobronameren nasvet pripravljavcem podobnih akcij: Želela bi si, da bi vsak bloger poiskal pet do deset dobrih in prav toliko slabih lastnosti, ki bi jih nato sama primerjala in se za vsako posebej odločila, koliko mi pomeni. Vse, kar bi bilo napisano poleg tega (predvsem pa subjektivno mnenje), bi bil samo plus, zato me tudi opisovanje samega dogodka ne bi motilo. Nič ni namreč bolj nadležnega od prispevka z naslovom, ki govori o testiranju neke stvari, ko se prebiješ čezenj, pa ugotoviš, da je bil testiranju namenjen en štirivrstični odstavek.
Sicer pa dvomim, da se je na podlagi akcije in odzivov nanjo našel kakšen kupec več. Verjetno tudi namen ni bil tako neposreden, temveč se je skrival bolj v vzpostavitvi dojemanja twinga kot “kul” in predvsem dostopnega (prodajalec se približa kupcu) avtomobila, kar je v neki meri uspelo. Sama pa se bom morala obrniti k bolj tradicionalnemu iskanju podatkov o stvareh, ki jih nameravam kupiti, ali pa upati na srečo pri iskanju po spletu, ki bi mi pokazala nekaj zapisov o isti stvari, ki bi jih nato lahko sama primerjala.
PS: Tole je pa primer testa, ki bi si ga želela: http://blog.mitja.ws/?p=553. Si predstavljate, da bi pet do deset ljudi opisalo en in isti avto na takšen način? Vsak bi našel nekaj drugačnih prednosti in slabosti, njihovo pomembnost pa bi vsak morebitni kupec ocenil zase. Idealno.
Posted in Mnenje, O blogu in blogih | 15 Comments »
Ob koncu Dnevnika sem opazila napoved za prenovljen Tednik. Novi stari voditelj je napovedal teme oddaje in vabil k ogledu, sama pa sem se spraševala, koga pravzaprav gledam - Janka Šoparja ali Barbro Jermann (upam, da sem ime zapisala pravilno).
Barbra mi je kljub temu, da oddaje nisem nikoli resnično spremljala, ostala v spominu po zelo umetnem naglaševanju posameznih delov oz. besed v povedi in kretnjah z roko, ki so to naglaševanje spremljale. Janka pa imam v spominu kot relativno sproščenega voditelja, ki naglaševanju ni posvečal posebne pozornosti, jaz pa je nikoli nisem namenila njegovim kretnjam.
Vse do danes, ko me je ta nenormalna podobnost spomnila na zagovor zadnje seminarske naloge. Potem, ko mi je profesor povedal, da imam povsem zgrešeno predstavo o jeziku, ki da sem jo, žal, pridobila na oddelku druge študijske smeri (torej na anglistiki), je nadaljeval z vprašanjem, ali nisem bila nikoli pozorna na naglaševanje voditeljev, s katerim so menda začeli na postajah, kot je CNN. Gre za naglaševanje besed, ki niso ključnega pomena, naglaševanje pa je namenjeno bujenju gledalcev in razbijanju monotonosti.
Na to seveda nisem bila nikoli pozorna, kaj šele, da bi poznala teoretično ozadje (zato je bila tudi ocena temu primerna - ampak opravljen je bil zadnji izpit, in to je bilo dovolj). Ko sem se malo prej ob Janku spomnila na Barbro, pa me je prijelo, da bi šla nazaj k profesorju in ga prosila za podatke o kakšni literaturi. Tole je namreč zelo… zanimiv fenomen. 
Enako naglaševanje, enaki premori, enake kretnje in isti učitelj… retorike? Namen te retorike (?) naj bi menda bil v napovedovanje vnesti neko živost, razbiti monotonost in pritegniti gledalce, učinek pa je prav nasproten.
Posted in Mnenje, O vsem po malem | 4 Comments »
Takoj na začetku naj povem, da omenjenega prehoda nisem še nikoli prevozil niti videl in da bo vse napisano zgolj moje mnenje o tem, kaj se trenutno dogaja okoli tragedije.
Najprej me vsa stvar sploh ni zanimala. Pač, še ena nesreča s smrtnim izidom (le teh je v Sloveniji tako ali tako vsak teden dovolj). Potem sem pa o tem poslušal prvi dan, pa drugi dan, pa tretji, pa bral na blogih, pa…
Dala sta mi misliti BigWhale in Nathan - predvsem Nathan, ki je napisal, citiram:
- preglednost prehoda: prehod je pregleden, in s tem mislim zelo pregleden ni važno iz katere strani prihajaš. na nobeni strani ni 2m visoke koruze ali pa gozda tudi če se ustaviš 2m pred progo
- ležeči policaji: postavljeni so že nekaj let, na vsaki strani in omogočajo oz. te prisilijo, da upočasniš vožnjo in ne pridrviš
- andrejev križ: tudi ta je postavljen
- 2. prehod: če je zadeva tako kritična bi lahko brez problemov prehod zaprli 400m stran je še en prehod urejen z zapornicami in za avto je to zelo kratek ovinek
Zato me zanima - zakaj za boga bi v tem primeru za nesrečo krivili kogar koli drugega kot voznika? Vsak, ki gleda poročila, je (za zmaličenim avtom) v zadnjih dneh n-krat videl prehod, andrejev križ in znak stop. In kot voznik vem, kaj je potrebno v takšnem primeru storiti. Če tega ne storiš in se ne prepričaš, da je nadaljevanje vožnje varno, si si, oprostite, sam kriv. Če ni dobro videl (kako ne vidiš vlaka, lepo vas prosim), bi naj obstal, ali pa zavil na sosednji prehod.
Po vsem povedanem mi ni jasno, kako bi lahko bil za nesrečo odgovoren minister ali kdorkoli drug, še manj pa nek razpis. In kaj bi bilo drugače, če bi se nesreča zgodila 3.8., dan pred iztekom roka, ko bi naj zapornice stale? Moje mnenje? Nič! Trije ljudje bi bili še vedno mrtvi, mediji bi še vedno iskali krivca, edini krivec bi bil pa še vedno voznik.
Kar se mene tiče je omenjena situacija zelo podobna, kot če bi šel sam voziti po levi strani Slovenske ceste v Ljubljani ali pa Mariborske ceste v Celju (dvopasovnica, ločena z dvojno neprekinjeno črto), se zaletel v nasproti vozeči avtomobil, potem pa tožil ministra za promet, ker na tem odseku ni postavil t.i. “new jersey” ograje ali pa ločilnega pasu trave. Brezveze.
Posted in Mnenje | 9 Comments »
Pretekli teden sem iz vseh strani poslušal o fleksibilnosti delovne sile, da kako smo Slovenci pravzaprav razvajeni, da bi radi pognali korenine na nekem delovnem mestu, namesto da bi bili veseli, da nam pogodbe za določen čas v bistvu vsiljujejo fleksibilnost, ki je dobrodošla, ipd. To sem slišal v Odmevih, pa prebral v časopisju, in konec koncev slišal na podjetniškem seminarju, ki sem se ga udeležil. Sam mislim malo drugače…
Dejstvo je, da nas je precej, ki imamo pogodbe za določen čas, predvsem mladih. Pravzaprav je v teh časih skorajda nemogoče dobiti pogodbo za nedoločen čas, če nimaš ali vez ali pa neznanske sreče. Pa si želim zaposlitve za nedoločen čas? Po eni strani si, po drugi spet ne. Če sem pošten, si bolj želim kot ne želim, ker menim, da imajo zaposleni za nedoločen čas prav vse ugodnosti kot tisti za določen pa še kakšno zraven. V Odmevih sem slišal, da je menjava službe priložnost, da si zaposleni izbojujejo boljše pogodbe, gredo na boljše ipd. Pa je to res?
Sam menim, da je realnost malenkost drugačna… Le redki so tisti, ki lahko sami postavljajo pogoje, ki so jih pripravljeni sprejeti, in takim je povsem vseeno, ali imajo pogodbo za določen, nedoločen ali kar polovični čas, ker imajo v par letih zagotovljeno eksistenco. Pa drugi? Velika večina mladih sprejme karkoli, ker tako ali tako predolgo išče službo. Le redki so tisti, ki problemov s službo nimajo in jo lahko dobijo praktično kadarkoli, in le ti lahko malenkostno izbirajo, pa še njim je potrebno biti previden, ker so ponavadi brez izkušenj…
In kdo pravzaprav ima kaj od zaposlitev za določen čas? Delodajalci. Samo in le delodajalci, saj avtomatsko odpadejo vse ceremonije okoli odpuščanja, da ne govorimo o prihranku pri odpravninah. No, da bom pošten - razumem, da ko govorimo o projektnem delu, da so takšne zaposlitve normalne, ne razumem pa, da lahko ponekod pogodbe za določen čas podaljšujejo v nedogled. Ja, vem, da je to po zakonu prepovedano in da je tretje podaljšanje po zakonu avtomatsko zaposlitev za nedoločen čas, ampak kdo pa še spoštuje zakone… Si nezaposlen za kakšen dan ali pa te zaposlijo na drugem delovnem mestu, pa se zakon zaobide… Saj vsi vemo, kako to gre…
In zakaj me vse skupaj tako zelo moti? V bistvu ta fleksibilnost meni ne predstavlja nekega velikega problema, ker sem končal ‘dobro’ fakulteto, imam dobro službo in me za mojo prihodnost sploh ne skrbi (tako ali tako sem si sam izbral sedanjo zaposlitev), moti me predvsem zato, ker sem precej omejen pri načrtih za prihodnost. Krediti? No, v mojem primeru ga je zelo težko dobiti, če ne že kar nemogoče. Hipotekarni krediti pri nas so tako ali tako en larifari (poroki + nevemkajševse), drugih ne dobiš. Pa če se jaz pritožujem, kaj naj reče moj brat, ki je končal ekonomijo…
Na tečaju podjetništva, ki sem ga obiskal in na katerem je predaval dr. Jordan Berginc iz Gea College, sem slišal tudi nekaj o tako imenovani ‘coni udobja’, kamor si mladi želimo in kjer tisti, ki so tja prišli, vegetirajo, vendar pa nam to po drugi strani onemogoča pogajanja za višje plače in nas ne ohranja ‘v akciji’. Po drugi strani pa smo slišali, da tisti, ki na razgovoru sprašujejo po višini plače, skoraj praviloma niso dober kader…
Zakaj sem sam vesel, da sem zaposlen za določen čas? Nikakor ne zato, ker bi se po izteku pogodbe lahko pogajal za višjo plačo, ampak predvsem zato, ker sam pri sebi in zase ne bom potreboval izgovora, če bom po izteku želel drugam. In zakaj bi si želel v cono udobja? Samo in le zato, ker bi mi to omogočilo, da bi končno spet bival na (svojem) stalnem naslovu, ker bi živel bolj sproščeno (pač, tak človek sem) in ker bi približno vedel, v kaj se mi splača (na področju znanja) vlagati. Samo zato.
Posted in Mnenje | 3 Comments »
V torek sem spremljala novo oddajo na TVSLO 1, Piramido. Oddaja je očitno namenjena širši publiki, zato ne bom razpravljala o strokovnosti in podobnem. Tega verjetno niti ne bi smela, glede na to, da sem jo gledala le kakšnih deset minut. Deset minut zato, ker ne poslušam rada sovražnega govora, čeprav bi nekateri morda rekli, da si je g. Domicelj le upal naglas povedati, kar misli večina. Da tako misli večina, je na nek način pokazala tudi publika…
In prav “aktivno sodelovanje” publike je tisto, ki me je najbolj zmotilo. Naj najprej poudarim, da je to zgolj moje osebno mnenje oz. videnje stvari. Torej. Publika, kot jo poznamo iz oddaj tipa Ricky Lake in Jerry Springer, naj bi pripomogla k podobi oddaje, jo morda nekoliko približala gledalcu, in še kakšen namen bi se našel. Mene pa spominja na nevljudno obnašanje. Gledalci poleg ploskanja še kričijo ali pa vpijejo kakšne slogane, tako da mora govoreči povzdigniti glas ali celo počakati, da lahko nadaljuje z govorom. To se mi zdi isto kot situacija v neki družbi ali pa družini, kjer nekdo nekaj razlaga, drugi pa mu skačejo v besedo, namesto da bi počakali, da govoreči v celoti izrazi svoje misli.
Druga stvar pri takšnih publikah pa je ta, da odzivi nikoli niso spontani, pa čeprav imamo takšen občutek. Pred oddajo publika namreč dobi jasna navodila za obnašanje, da pa ne bi bilo kaj narobe, ji med samo oddajo dirigira “animator”. Tukaj se mi postavi tudi vprašanje, kako dolgo bo televizijcem uspevalo dobivati takšno publiko, glede na to, da nas je Slovencev bolj malo. Biti del takšne publike namreč ni hec! (O izkušnji je nekaj res malega tukaj, kaj več pa želim napisati že vse od takrat.)
Zgoraj sem napisala, da je publika v času, ko sem oddajo spremljala, najbolj “nagrajevala” misli g. Domicelja. Je bila takrat spontana ali ji je bilo dirigirano? Saj ne vem, katera možnost bi bila boljša. V vsakem primeru pa sem v teh desetih minutah na “nacionalni” televiziji videla hujskaštvo k sovražnemu govoru (in torej k nesprejemanju). In to mi ni všeč.
In še dve zanimivi povezavi - prva je eden izmed mojih najljubših blogov, druga pa že omenjena Medijska preža:
http://medijski.blog.siol.net/
http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/obiltenu/
Posted in Mnenje | No Comments »
